Nogometni klub Slovan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Slovan Ljubljana
Slovan lg logo.gif
Polno ime Nogometno Društvo Slovan
Vzdevek(-ki) Slovan, Rdeče-beli, Red Tigers
Ustanovljen 1913
Stadion Stadion Kodeljevo, Ljubljana
(Kapaciteta: 2,000)
Predsednik B.P.
Menedžer T.B.
Liga MNZ Ljubljana
Ekipne barve Ekipne barve Ekipne barve
Ekipne barve
Ekipne barve
 
Domače barve
Ekipne barve Ekipne barve Ekipne barve
Ekipne barve
Ekipne barve
 
Gostujoče barve

SK Slovan je bil ustanovljen že leta 1913. Po vzoru dogajanja na češkem je v času razgibanih socialnih in narodnostnih gibanj znotraj avstro-ogrske monarhije tudi napredno meščanstvo Ljubljane ustanovilo svoj slovansko usmerjen športni klub. Med ustanovitelji so bili industrialec Jože Rorhmann ter igralci prvega moštva, bratje Kernc, tudi kasnejši člani ljubljanske reprezentance, prvi predsednik pa je postal magistratni uradnik Rudolf Est. V ljubljanskem arhivu je bil Slovan registriran kot klub za nogomet in zimske športe, pri čemer pa je nogomet, sprva tudi kot poglavitna panoga, ohranil kontinuiteto vse do danes. Že spomladi 1914 je Slovan odigral prijateljsko tekmo z Ilirijo, njegovo delovanje je nato za kratko prekinila prva svetovna vojna, po letu 1919 pa se je vključil v ligaška tekmovanja. Tam je večino časa preživel v senci takratnih velikanov Ilirije in Primorja, najboljša uvrstitev v tekmovanju ljubljanske podzveze pa mu je s tretjim mestom uspela leta 1928. V tistem času je Slovan zaradi virov financiranja med nasprotniki postal znan kot »trgovsko-obrtniški klub«, moštvo pa je igralo na različnih igriščih po Ljubljani. Vse to se je spremenilo leta 1934, s selitvijo v Zeleno Jamo, kjer je klub z igriščem za Kolinsko dobil prvo stalno domovanje. Ob bližini Most se je v društvo prvič začela množičneje vključevati delavska mladina, tako da je Slovan kmalu postal tudi revolucionarna postojanka. Policija ga je zaradi tega pred drugo svetovno vojno razpustila, večji del zaslug pa gre verjetno Mirku Percu – Maksu, članu KPJ in narodnemu heroju, ki je bil v klubu sprva igralec, kasneje pa se je posvetil delu z mladimi.

Po drugi svetovni vojni je prišlo do sprememb organizacijskega ustroja športa in pretvorb športnih klubov v fizkulturna društva, tako da je bil moščanski klub ponovno formiran kot FD Borec. Novi športni kolektiv pa se je že na začetku znašel v težavah, saj je socialistična oblast za Kolinsko postavila garaže za državno avtobusno in prevozniško podjetje Slovenije. Moštvo se je bilo zato prisiljeno preseliti, in sicer na selezijansko igrišče za Kino Triglav, v neposredno bližino današnjega domovanja. Tam so spomladi 1946 začeli s tekmovanjem v ljubljanskem okrožju in že v prvi sezoni osvojili odlično tretje mesto, ki je zagotavljalo nastop v kvalifikacijah za državno ligo, kjer pa jih je s skupnim izidom 4:1 izločil trboveljski Rudar. A na nastop med najboljšimi Borcu ni bilo potrebno čakati prav dolgo, saj ga je nogometna zveza uvrstila v razširjeno dvanajstčlansko slovensko ligo za sezono 1946/47. Po jesenskem delu prve sezone v slovenski ligi je moštvo zasedalo deseto mesto, pri čemer pa je zabeležilo tudi edino zgodovinsko ligaško zmago proti bežigrajski tekmici Svobodi, predhodnici današnje Olimpije. Ravno Svoboda pa je bila tista, s katero se je bila ekipa Borca, zaradi želje po vzpostavitvi enega močnega kluba, med zimskim premorom prisiljena združiti in ustanoviti FD Enotnost. Nogomet na Kodeljevem se je tako konec štiridesetih znašel tip pred propadom, a preostali igralci Borca so nato le uspeli obnoviti društvo, ki je v nižjih ligah začelo ponovno nastopati kot DŠD Slovan.

Sledil je postopen vzpon in moštvo se je leta 1953 uvrstilo v slovensko republiško ligo zahod, v kateri je tekmovalo dve sezoni ter zasedlo tretje in peto mesto. V tem času se je začelo kasnejše veliko sosedsko rivalstvo s Krimom, leta 1955 pa so rdeče-beli prišli tudi do polfinala republiškega pokala v Trbovljah, kjer je slavil domači Rudar z 1:2. Istega leta je bila ustanovljena ljubljansko-primorska liga, v kateri je klub preživel tri solidne sezone, nakar se je 1958 skupaj z najboljšimi uvrstil v novo formirano enotno slovensko ligo. V njej je Slovan vse do razpada Jugoslavije igral vidno vlogo, z dvaindvajsetimi sezonami pa zaseda tudi mesto pri vrhu večne lestvice tega tekmovanja. A prvi večji rezultatski uspeh je prišel v pokalu, kjer se je Slovan leta 1961 presenetljivo prebil vse do finala, tam pa na domačem igrišču po podaljških nesrečno izgubil z Mariborom 1:2. Prvi vidnejši ligaški rezultati so prišli leto kasneje, ko je ponos Kodeljevega osvojil drugo mesto takoj za Olimpijo in si prislužil nastop v kvalifikacijah za drugo jugoslovansko ligo. V prvem kolu je razmeroma lahko opravil z Leotarjem, v finalu pa je bil z 0:3 in 0:2 boljši varaždinski Varteks. Po posredovanju moščanskega župana Cirila Faina je klub tistega leta dobil novo ambicioznejšo upravo in nato že po treh sezonah s točko prednosti pred Aluminijem osvojil tudi svoj prvi naslov republiškega prvaka. S tem velikim uspehom si je Slovan zagotovil nastopanje v močni drugi jugoslovanski ligi za sezono 1965/66, ob čemer so poskrbeli za številne okrepitve in prvega profesionalnega trenerja Janeza Skuška, hkrati pa je današnjo podobo dobil tudi stadion v športnem parku Kodeljevo. A ambicije uprave so bile vendarle nekoliko nerealne, okrepljena ekipa na čelu z Olimpijinimi Rojino, Benčičem in Biočićem je zahtevala precej denarja, tega pa na Kodeljevem ni bilo in pred tretjim spomladanskim kolom je obubožano moštvo Slovana izstopilo iz tekmovanja.

Slabo stanje v klubu je pogojevalo prosti pad vse do lige ljubljanske podzveze, tretjega slovenskega in skupno petega jugoslovanskega ranga. Do ponovnega vzpona je prišlo šele na začetku sedemdesetih, ko se je ekipa po vodstvom novega stratega Branka Elsnerja vrnila sprva do območne lige, po dveh sezonah pa leta 1973 tudi do slovenske. Slovanovci so takrat zabeležili le en poraz, pred drugim Primorjem pa imeli kar osem točk prednosti. Nadaljevanje pod različnimi novimi trenerji v slovenski ligi ni bilo tako uspešno in Slovan se je moral leta 1976 spet posloviti od elite. To je bilo ravno v času »portoroških sklepov«, ko so v najvišjem rangu na podlagi športno pedagoških kriterijev lahko igrale le regionalne selekcije izbranih klubov, vsi ostali, torej tudi Slovan, pa so tekmovali v rekreativni ligi. Tam je društvo uspelo zadostiti omenjenim kriterijem in se tako po enem letu po administrativni poti vrniti v slovensko ligo. Ekipi pod vodstvom Franja Frančeškina je šlo v prihodnjih letih kar dobro, v prvih treh sezonah so osvojili peto, šesto in drugo mesto, po tem pa leta 1980 igrali še v finalu pokala. Tam tudi v drugo ni šlo, v Žalcu je po streljanju enajstmetrovk slavil velenjski Rudar. Drugo mesto v ligi so ponovili prihodnje leto, ko jih je za točko prehitelo Šmartno, a jih je zveza po odpovedi slednjega naknadno povabila v drugo ligo. Na Kodeljevem so to možnost zavrnili, kar pa ni pomenilo, da se igranju v višjem rangu povsem odpovedujejo. Prišla je namreč zgodovinska sezona 1982/83, v kateri so osmega septembra z zmago proti velenjskemu Rudarju s 4:1 najprej končno osvojili republiški pokal, nato pa spomladi prepričljivo še ligo za svoj drugi državni naslov in vnovično uvrstitev v drugo jugoslovansko ligo.

Nastopanje na zvezni ravni pa tudi tokrat ni bilo pretirano uspešno. Slovan je sezono v drugi ligi sicer odigral do konca, a dosegel le tri zmage in tako ponovno izpadel, medtem ko je v pokalu maršala Tita izpadel v prvem kolu proti Veležu. Pod taktirko Mahmuta Kapidžića so takrat med drugim igrali Zvone Magič, Darko Hegler, Suad Beširović, Predrag Đekić, Dušan Poljanšek, Robert Voljč, Tomaž Kavčič in najboljši strelec Igor Maver. Nekoliko oslabljeno moštvo se je v drugi polovici osemdesetih tako ponovno znašlo v slovenski ligi. Leta 1986 je legendarna ljubljanska punk skupina Pankrti izdala malo ploščo s klubsko himno Slovana, klub pa se je pod predsednikovanjem Janeza Stanovnika preimenoval v Teol Slovan. Jugoslovanski prostor je klub lahko spet spoznal dve leti kasneje, ko se je skupaj s Koprom, Mariborom in Rudarjem znašel med udeleženci novoustanovljene medrepubliške lige. To mu je uspelo kljub šestemu mestu, saj sta se dva kluba pred njimi zaradi financ odpovedala napredovanju. Tretja jugoslovanska sezona je bila za rdeče še najbolj uspešna, na koncu pa jim je na sedemnajstem mestu do obstanka zmanjkala le točka. V izredno sumljivem zadnjem kolu jih je po porazu s Segesto namreč prehitela Lokomotiva, ki je v Zagrebu po pravi sodniški smešnici minimalno ugnala Maribor. Za Slovan so pod vodstvom Vladena Mladenovića tedaj med drugim igrali Nihad Pejković, Janez Žilnik, Zoran Pejović, Safet Hadžić, Željko Stupar, Željko Milinovič, Nenad Protega in Slaviša Stojanovič. Podobna ekipa je nato nastopala še zadnji dve leti republiške lige, ki so ju Slovanovci zaključili na četrtem in drugem mestu. Pred sezono 1991/92 je Slovan tako sprva sodil v širši krog favoritov, a je razpad Jugoslavije prinesel spremembe in močno okrepljeno enaindvajsetčlansko ligo.

Večjih uspehov Slovan v SNL ni dosegel, pod sponzorskim imenom Mavrica Slovan je prvo sezono končal na desetem mestu, a uspel doma remizirati tako z Olimpijo kot Mariborom. Moštvo je vodil Janez Zavrl, z desetimi zadetki se je najbolj izkazal takratni občasni reprezentant Marko Gruškovnjak, priložnost pa je na nekaj tekmah dobil tudi mladinec Sebastjan Cimerotič. Prihodnjo sezono je bilo moštvo še dodatno oslabljeno, a je uspelo pod vodstvom Milovana Tarbuka predvsem spomladi prikazati nekaj odličnih iger. K uvrstitvi na solidno enajsto mesto je ob Goranu Miškiču, Damjanu Gajserju in že omenjenem Gruškovnjaku največ prispeval novinec Sašo Udovič, ki je poskrbel za svojevrsten rekord. Kot najboljši strelec lige je s 25 zadetki zabil več golov kot vsi njegovi soigralci skupaj. Še boljše rezultate pa je onemogočil začetek finančnih težav, s katerimi so se v prihodnjih letih praviloma soočali na Kodeljevem. Že naslednje leto se je Slovanova prvoligaška epizoda za nekaj časa zaključila, saj je ekipa v šestnajstčlanski ligi zasedla predzadnje mesto in tako izpadla v 2.SNL. Tudi tam ni šlo nič bolje in po občutni redukciji slovenskih lig je moral Slovan leta 1995 celo v tretjo ligo zahod. Nadaljnjega stagniranja v nižjeligaškem tekmovanju jih je nato rešil projekt Martina Odlazka in Martina Delorenza, ki sta leta 1996 poskrbela za združitev Slovana z vevško Slavijo, finančno dobro stoječim drugoligašem, nov klub pa so poimenovali SET Vevče. S selitvijo na Kodeljevo ter uvedbo rdeče-belih dresov je nov projekt dobil tudi podporo Slovanove navijaške skupine Red Tigers in vse je bilo pripravljeno za nov napad na prvo ligo.

Močna ekipa, v kateri so bili Dušan Novak, Zoran Poglajen, Darko Karapetrovič, Dražen Žeželj, Darko Srovin, Dragan Hasanagić in najboljši strelec lige Anton Usnik, je brez večjih težav osvojila naslov in že v prvi sezoni izpolnila zastavljeni cilj. A tudi tokrat idila ni trajala prav dolgo, spet so se pojavile finančne težave, rezultati v prvi ligi so bili slabi, vrstile so se menjave trenerjev in v dveh letih je kodeljevsko-vevški hibrid izpadel tako iz prve kot tudi iz druge lige. Večina članov prejšnje uprave je odšlo in Slovan se je leta 1999 v precejšnjem razsulu znašel sam v tretji ligi center. Sledil je izpad v četrti rang, tam pa je Slovan po sedmem mestu v drugem poskusu leta 2002 le izboril vsaj povratek v tretjeligaško druščino. V3.SNL se je moštvo v prihodnjih letih večinoma borilo za obstanek, pri čemer so jim nekajkrat šli na roko tudi izstopi in odpovedi napredovanja nekaterih tekmecev. Nekoliko bolj ambiciozno so se sezone v klubu lotili leta 2006 in z nekaj povratniki napovedovali povratek v drugo ligo. V prvi sezoni jim s četrtim mestom to ni uspelo, še bolj zanimivo pa je bilo prihodnje leto, ko se je tretjeligašem pridružila tudi Olimpija. Slovan se je jeseni dobro kosal za naslov, moštvo z Goranom Miškičem, Vanjo Starčevičem, Kristjanom Cimerotičem in Mariom Kitičem pa je za Bežigradom pred 2500 gledalci celo prišlo do remija 2:2. Spomladi je ekipa popustila, v klubu pa so se znova pojavile že znane težave. Po dveh slabših sezonah je nato leta 2009 Slovan ostal brez tretjeligaške licence in okrnjena zasedba se je v težki situaciji z novim vodstvom znašla v regionalni ljubljanski ligi. Iz nje je nato izpadla še do MNZ ranga, v katerem tekmuje tudi danes.

Mladinska šola ND Slovan[uredi | uredi kodo]

Slovan je že v času nekdanje države veljal za valilnico nogometnih talentov. Rezultat Slovanove mladinske šole so tudi številni nekdanji (Marko Elsner, Robert Englaro, Aleš Čeh, Željko Milinovič, Aleksander Knavs, Gregor Židan, Sebastjan Cimirotič,Ermin Rakovič) in sedanji reprezentanti (Samir Handanović, Zlatan Ljubijankić in Andraž Kirm).

Mladinski turnir Maksa Perca, danes preimenovan v turnir Marjana Rožanca je bil v času Jugoslavije najmočnejši mednarodni nogometni turnir v tem delu Evrope. Na njem so sodelovali klubi kot so Ajax Amsterdam, Slovan Bratislava, Dinamo Tbilisi in mnogi drugi klubi iz Francije, Italije, Nemčije, Madžarske in Avstrije ter najboljši klubi iz takratne Jugoslavije (Dinamo Zagreb, Hajduk Split, Crvena zvezda, Partizan, Željezničar).


Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]