Nizka napetost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Zračni vod nizke napetosti.

Nizka napetost v elektrotehniki se kot izraz uporablja za oskrbo z električno energijo za industrijo in dom, na splošno temelji na uporabni napetosti. Pomen izraza nizka napetost je nekoliko drugačen, ko se uporablja v zvezi s prenosom električne energije do porabnikov. V zvezi z oskrbo električne energije se nizka napetost najpogosteje nanaša na omrežno napetost.

Nizko napetostna omrežja so tista omrežja,ki prenašajo električno energijo od transformatorjev do uporabnikov.Na to napetost se direktno priključujejo porabniki v gospodinjsvu (230V/400V) in industriji (400V, 500V, 750V, 1000V ) Za nizko napetost je značilna nevarnost električnega udara, vendar z manjšo nevarnostjo električnega preboja po zraku.

Steber nizke napetosti z transformatorjem.

Nevarnost[uredi | uredi kodo]

Pri prenosu električne energije nizke napetosti lahko pride do električnega preboja (vremenski pojavi), v zelo malo primerih pride do preboja po zraku. Pri prenosu električne energije male napetosti je zelo majhna možnost električnega udara. Pri prenosu električne energije visoke napetosti iskrenje znatno poveča tveganje in povzroča nevarnost.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • The Internacional Electrotechnical Commission (IEC) definira nizko napetost kot napetost v razponu 50V-1000V AC ali 120V-1500V DC.
  • National Electrical code definira nizko napetost kot napetost 0V-49V.
  • British standard BS7671:2008 definira nizko napetost kot napetost 50V-1000V AC; 120V-900V DC.
  • Slovenski standard SIST EN 50110-1:2007 določa nivoje napetosti:zelo nizka napetost od 50V AC in 120V DC;nizka napetost do 1000V AC in 1500V DC;visoka napetost nad 1000V AC in 1500V DC;

Glej tudi[uredi | uredi kodo]