Narkolepsija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Narkolepsija
Klasifikacija in zunanji viri
MKB-10 G47.4
MKB-9 347
OMIM 161400
DiseasesDB 8801
eMedicine neuro/522
MeSH D009290

Narkolepsija je motnja spanja ali "patološka potreba po spanju", ki je posledica gensko pogojene nevrološke bolezni. Kaže se predvsem kot čezmerna dnevna zaspanost, pojavlja pa se tako pri ljudeh kot pri živalih.

Simptomi[uredi | uredi kodo]

Simptomi narkolepsije so predvsem prekomerna zaspanost čez dan, nenormalno hitro oftalmično gibanje (hitro gibanje očesnega zrkla ali angl. rapid eye movement - REM), katapleksija (nenadna ohromelost oziroma izguba mišične moči), hipnagogične halucinacije (prividi in prisluhi v polsnu) in spalna paraliza.

Vzrok[uredi | uredi kodo]

Ključen protein je hipokretin oz. oreksin, nevropeptidni hormon, ki nastaja v hipotalamusu pri vseh vrstah vretenčarjev. Hormon vpliva na apetit in spanje, narkoplektiki imajo dedne genetske napake, zaradi katerih je izločanje hormona ali njegovo delovanje spremenjeno. Nekateri primeri bolezni so povezani z Niemann-Pickovo boleznijo[1] ali s Prader-Willijevim sindromom.[2].

Zdravljenje[uredi | uredi kodo]

Zdravljenje je odvisno od simptomov. Čezmerna zaspanost preko dneva se zdravi s stimulatorji centralnega živčnega sistema (npr. metilfenidat, amfetamin, metamfetamin), katapleksija in REM pa s tricikličnimi antidepresivi (npr. imipramin in amitriptilin)[3].

Narkolepsija pri psih[uredi | uredi kodo]

Narkolepsija se pojavlja tudi pri psu, npr. pri jazbečarju, labradorcu in dobermanu. Vzročna mutacija je lokus Hcrt, ki kodira receptor za hipokretin[4].

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Vankova J, Stepanova I, Jech R, et al. (2003). "Sleep disturbances and hypocretin deficiency in Niemann-Pick disease type C". Sleep 26 (4): 427–30. 
  2. ^ Manni R, Politini L, Nobili L, et al. (2001). "Hypersomnia in the Prader Willi syndrome: clinical-electrophysiological features and underlying factors". Clin Neurophysiol 112 (5): 800–5. 
  3. ^ Medications, Stanford School of Medicine 
  4. ^ Hungs M, Fan J, Lin L, Lin XY, Maki RA, Mignot E (2001). "Identification and functional analysis of mutations in the Hypocretin (Orexin) genes of narcoleptic canines". Genome Res. 11(4): 531–539.