Krvobetna čeladica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Mycena haematopus)
Skoči na: navigacija, iskanje
Krvobetna čeladica
Mycena haematopus 64089.jpg
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Fungi (glive)
Deblo: Basidiomycota (prostotrosnice)
Razred: Basidiomycetes
Red: Agaricales (listarji)
Družina: Mycenaceae
Rod: Mycena (čeladica)
Vrsta: M. haematopus
Znanstveno ime
Mycena haematopus
(Pers.) P. Kumm.
Sinonimi

Agaricus haematopus Pers.[1]
Galactopus haematopus (Pers.) Earle[1]
Mycena haematopus var. marginata J.E. Lange[1]

Predloga:MikomorfopoljeO uporabi mikomorfopolja
Krvobetna čeladica
mikološke značilnosti:
Gills icon.png 
tip himenija: lističi
Conical cap icon.svg 
Campanulate cap icon.svg 

klobuk: stožčast ali zvončast

Adnate gills icon2.svg 

pritrditev himenija: priraščen

Bare stipe icon.png 

bet: gol

White spore print icon.png 

trosni prah: bel

Saprotrophic ecology icon.png 

ekologija: gniloživstvo

Inedible toxicity icon.png 

užitnost: neužitna

Krvobetna čeladica (znanstveno ime Mycena haematopus) je vrsta glive iz družine Mycenaceae, pogosta v Evropi[2] in Severni Ameriki,[3] raste pa tudi na Japonskem[4] in v Venezueli.[5] Je gniloživka, kar pomeni, da pridobiva hranilne snovi iz razkrajajočih organskih ostankov. Zato pogosto raste v skupinah na razkrajajočih deblih in štorih listavcev, še posebej bukve.[6]

Značilnosti glive so rdeča barva trosnjaka, pahljačasti robovi klobuka ter temno rdeče mleko oz. lateks, ki mezi iz tkiva glive po mehanski poškodbi (npr. pri zarezi).[7] Tako trosnjak kot tudi podgobje izkazujeta slabotno bioluminiscenco.[4] Krvobetna čeladica proizvaja edinstvene alkaloidne pigmente.[8][9] V splošnem je gliva neužitna,[10] čeprav nekateri viri zatrjujejo nasprotno.[11][12]

Taksonomija in nomenklatura[uredi | uredi kodo]

Glivo je prvotno poimenoval Persoon leta 1799 kot Agaricus haematopus,[13] dokončno taksonomsko veljavo pa je ime dobilo leta 1821 v Friesevem delu Systema Mycologicum.[14] Trenutno ime, Mycena haematopus, je določil nemški taksonom Kummer leta 1871.[15] Označevalec vrste, haematopus, izhaja iz grških besed αἱματοσ: haímatos – krven (kar se nanaša na prisotnost rdečega mleka, eno od glavnih značilnosti glive) in πους: pous - noga, vznožje.[16]

Lange je leta 1914 opisal podvrsto M. haematopus var. marginata, za katero je značilna rdečkasta barva koncev lističev.[17] Geesteranus je obravnaval obarvanje lističev kot taksonomsko nepomembno zaradi prevelike raznolikosti v obarvanju.[18] Leta 1976 sta ameriška mikologa Mitchel in Smith v Koloradu opisala novo podvrsto, Mycena haematopus var. cuspidata s »kljunastim« izrastkom na klobuku, ki pa pogosto izgine med dozorevanjem glive.[19] Geesteranus je omenjeno podvrsto poimenoval kot Mycena sanguinolenta var. cuspidata.[18]

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Skupina gliv v zgodnjih razvojnih stopnjah
Iz poškodovanega tkiva glive mezi rdeče mleko oz. lateks

Bazidiokarp krvobetne čeladice, plodno telo podgobja oz. trosnjak, raste na razpadajočem lesu. Oblika klobuka je odvisna od razvojne stopnje glive: mlajši primerki so jajčaste ali stožčaste oblike, pozneje pa postanejo klobuki zvonaste oblike. Po popolni dozoritvi se robovi klobuka zavihajo navzgor, tako da postane klobuk skorajda raven, na sredini pa se pojavi izboklina (umbo).[3] Največji premer klobuka znaša 4 cm, površina pa je sprva suha in prekrita s finim belkastim prahom, nato pa postane pološčena in vlažna. Poleg tega je sam klobuk pri odraslih primerkih polprozoren, zaradi česar je vidna žarkasta rast hif, kar odraža položaj lističev na spodnji strani. Barva klobuka je rdeče- do rožnato-rjava, pogosto z vijoličnimi odtenki, in je svetlejša proti robovih. Slednji so valoviti in imajo lahko raztrgan videz zaradi ostankov tanke membranske oz. pajčevinaste strukture, ki ščiti lističe med razvojem.[7]

Meso glive je bledo do vinsko rdeče in nima posebnega vonja. Po mehanski poškodbi, kot je zareza, mezi iz tkiva rdeče mleko oz. lateks.[2] Lističi trosovnice (himenija) so priraščeni na bet in so sprva belkaste ali sivo vinske barve, pozneje pa postanejo rdeče-rjavi. Njihovo število je majhno (giblje se med 20 in 30) in segajo od roba klobuka do beta, zaradi česar nastanejo vmesni prostori. Prisotni so tudi manjši lističi (lamelule), ki pa ne segajo od roba do beta in so razvrščeni v dveh ali treh serijah enakih dolžin. Bet temno rdeče-rjave barve je okoli 9 cm visok ter 0,1-0,2 cm širok. Je votel in krhek. Pri mlajših primerkih je zgornji del beta gosto prekrit s prahom cimetne barve, ki izgine skozi čas. Pri dnišču so prisotni grobi dlakasti izrastki. Kot pri klobuku tudi iz tkiva beta mezi rdeče mleko v primeru poškodbe.[3][7]

Krvobetno čeladico zajeda plesen Spinellus fusiger, ki daje gostiteljski glivi »kosmat« videz.[20][16]

Kosmat videz krvobetne čeladice je posledica zajedanja plesni Spinellus fusiger

Mikroskopske in biokemijske značilnosti[uredi | uredi kodo]

Trosni prah je bele barve. Same spore so eliptične oblike, gladke in merijo 8–11 µm x 5–7 µm. So amiloidne, kar pomeni, da bodo absorbirale jod po obarvanju z Melzerjevim reagentom.[20] Na vršičkih bazidijev so 4 spore. Cistide so terminalne celice hif v trosovnici in merijo 60-80 µm x 9-12 µm. Kaulocistide, tj. cistide na betu, so prisotne v skupinah oz. grozdih in merijo 20-55 µm x 3,5-12 µm.[21] V tkivu lističev so prisotne številne celice, ki proizvajajo mleko in ga izločajo v primeru poškodbe.[7]

Površina trosovnice je belkaste barve in puhasta. Terminalni deli hif so lahko odebeljeni, moniliformne hife (oblika niza krogelnih struktur) pa so zelo redke. Bioluminiscenca je prisotna, vendar je šibka. Zunajcelične (ekstracelularne) oksidaze so prisotne in predstavljajo eno od ključnih komponent pri gniloživstvu.[22]

Podobne vrste[uredi | uredi kodo]

Podobna vrsta iz rodu čeladic, ki proizvaja rdeče mleko, je M. sanguinolenta. Od krvobetne čeladice se loči po tem, da je manjša (premer klobuka je od 0,3-1 cm) in ima temno rjavo-rdeče robove klobuka, poleg tega pa raste rajši posamično v skupini kot pa v tesnejših zvezah s skupno bazo, in sicer na odmrlih listih in vejah, mahovih ter plasteh odpadlih borovih iglic.[23] Barva klobuka pri M. sanguinolenta obsega rdeče- do oranžno-rjave odtenke, ostanki zaščitne membrane na robovih pa niso prisotni.[11]

Življenjski prostor in ekologija[uredi | uredi kodo]

M. haematopus navadno raste v skupinah, pri kateri imajo vse glive skupno bazo.

V okviru rodu čeladic se krvobetno čeladico najlažje prepozna in je tudi najpogostejša.[7] V Severni Ameriki uspeva gliva južno od Aljaske,[3] pogosta pa je tudi v Evropi.[2] Na Japonskem[4] in v Venezueli uspeva podvrsta M. haematopus var. marginata.[5] Na Nizozemskem je ena od mnogih vrst gliv, ki redno rastejo na starih tramovih pomolov.[24] V blagem podnebju raste načeloma vso leto.[25]

Je gniloživka oz. saprofit, zato pridobiva hranilne snovi preko razkrajanja organskih snovi. V skladu s tem navadno raste na gnilih deblih in štorih, navadno v skupini, pri kateri imajo vse glive skupno bazo. Razkroj lesa v gozdu je posledica skupnega delovanja širše skupnosti različnih vrst gliv. V smislu ekološke sukcesije je M. haematopus »pozni kolonizator«: rasti začne po tem, ko so les deloma razkrojile določene vrst gliv, ki razgrajujejo različne snovi, med drugim holocelulozo, tj. zmes celuloze in hemiceluloze.[6]

Užitnost[uredi | uredi kodo]

Čeprav nekateri viri zatrjujejo, da je krvobetna čeladica užitna goba,[12][11] se v splošnem gobo obravnava kot neužitno[10] oz. se priporoča izogibanje zaradi morebitnih toksinov, na katere gliva še ni bila testirana.[16] Iskanje dodatno otežuje relativno majhna velikost.[2] Okus mesa je blago oz. rahlo kisel.[26]

Bioluminiscenca[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Bioluminiscenca.

Tako micelij[22] kot tudi trosnjak pri vseh razvojnih stopnjah glive izkazujeta bioluminiscenco. Le-ta je sicer relativno šibka in velikokrat ni vidna niti s prostim očesom, prilagojenim na temo, zato so potrebni drugi načini zaznavanja, kot je večurna izpostavitev posebnim fotografskim filmom.[27] Kljub temu, da biokemijski vidik bioluminiscence pri M. haematopus ni popolnoma raziskan, je v osnovi znano, da predstavlja ključno komponento tako kot pri vseh drugih luminiscenčnih glivah ter drugih organizmih encim luciferaza, ki oksidira določene substrate, imenovane luciferini, ki po prehodu iz vzbujenega energijskega stanja v osnovno stanje oddajajo svetlobo.[28] Namen bioluminiscence pri glivah ni popolnoma razjasnjen, vendar obstajajo v glavnem tri hipoteze: po prvi naj bi gliva na ta način privabljala žuželke in tako olajšala raznos trosov na širše področje,[29] po drugi strani pa bi lahko imela odbijajoči učinek na živali, ki se prehranjujejo z glivami,[29] lahko pa bi preprosto bila stranski »produkt« drugih biokemijskih reakcij.[30]

Naravni proizvodi[uredi | uredi kodo]

Hematopodin B (levo) in njegov stabilni razpadni produkt hematopodin (desno).

Krvobetna čeladica proizvaja številne edinstvene spojine. Glavni pigment je hematopodin B, ki je tako kemijsko občutljiv na izpostavitev zraku in svetlobi, da je bil dolgo časa znan le njegov stabilnejši razpadni produkt, hematopodin.[8][9] Sinteza pigmenta je bila razjasnjena leta 1996.[31] Hematopodini so prvi pirolokinolinski alkaloidi, ki so bili odkriti v glivah; pirolokinolini so v osnovi kombinacija pirola in kinolina, ki sta heterociklični aromatični organski spojini. Podobne spojine se nahajajo v morskih spužvah in imajo veliki potencial za raziskovanje zaradi raznovrstnih bioloških aktivnostih, kot so citotoksično delovanje proti tumorskim celicam ter protimikrobno delovanje.[8] Med alkaloidnimi spojinami v glivi so med drugim še rdeči pigmenti micenarubini D, E in F. Pred odkritjem vseh omenjenih spojin so domnevali, da so pirolokinolinski alkaloidi redko prisotni v kopenskih organizmih.[9]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 "Species Fungorum – Species synonymy". Index Fungorum. CAB International. Pridobljeno dne 25.04.2010. 
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 Hall, I.R. (2003). Edible and Poisonous Mushrooms of the World. Portland, Or: Timber Press. str. 164. ISBN 0-88192-586-1. Pridobljeno dne 26.02.2010. 
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 3,3 Orr, D.B. & Orr, R.T. (1979). Mushrooms of Western North America. Berkeley: University of California Press. str. 235. ISBN 0-520-03656-5. 
  4. ^ 4,0 4,1 4,2 Desjardin D.E., Oliveira A.G. in Stevani C.V. (2008). "Fungi bioluminescence revisited". Photochemical & Photobiological sciences 7 (2): 170–82. doi:10.1039/b713328f. PMID 18264584. 
  5. ^ 5,0 5,1 Dennis, R.W.G. (1961). "Fungi venezuelani: IV. Agaricales". Kew Bulletin 15 (1): 67–156. doi:10.2307/4115784. 
  6. ^ 6,0 6,1 Fukasawa Y., Osono T. in Takeda H. (2008). "Dynamics of physicochemical properties and occurrence of fungal fruit bodies during decomposition of coarse woody debris of Fagus crenata". Journal of Forest Research 14: 20. doi:10.1007/s10310-008-0098-0. 
  7. ^ 7,0 7,1 7,2 7,3 7,4 Smith, 1947, str. 140–44.
  8. ^ 8,0 8,1 8,2 Baumann, C. s sod. (1993). "Pigments of fungi. 62. Haematopodin, an unusual pyrroloquinoline derivative isolated from the fungus Mycena haematopus, Agaricales". Angewandte Chemie—International Edition in English 32 (7): 1087–89. doi:10.1002/anie.199310871. 
  9. ^ 9,0 9,1 9,2 Peters S., Jaeger R.J.R. in Spiteller P. (2008). "Red pyrroloquinoline alkaloids from the mushroom Mycena haematopus". European Journal of Organic Chemistry 2008 (2): 319–23. doi:10.1002/ejoc.200700739. 
  10. ^ 10,0 10,1 Jordan, M. (2004). The Encyclopedia of Fungi of Britain and Europe. London: Frances Lincoln. str. 168. ISBN 0-7112-2378-5. Pridobljeno dne 25.04.2010. 
  11. ^ 11,0 11,1 11,2 Arora, D. (1986). Mushrooms Demystified: a Comprehensive Guide to the Fleshy Fungi. Berkeley, California: Ten Speed Press. str. 231. ISBN 0-89815-169-4. Pridobljeno dne 01.03.2010. 
  12. ^ 12,0 12,1 McKnight, V.B. & McKnight, K.H. (1987). A Field Guide to Mushrooms: North America. Boston: Houghton Mifflin. str. Plate 19. ISBN 0-395-91090-0. Pridobljeno dne 26.04.2010. 
  13. ^ Persoon, C.H. (1799). Observationes mycologicae 2. Leipzig, Nemčija: Gesnerus, Usterius & Wolfius. str. 56.  (v latinščini)
  14. ^ Fries, E.M. (1821). Systema Mycologicum 1. Lundae: Ex Officina Berlingiana. str. 149. Pridobljeno dne 26.02.2010.  (v latinščini)
  15. ^ Kummer P. (1871). Der Führer in die Pilzkunde. Zerbst. str. 109.  (v nemščini)
  16. ^ 16,0 16,1 16,2 Volk, T. (2002). "Mycena haematopus, the blood-foot mushroom". Tom Volk's Fungus of the Month. UW-Madison Department of Botany. Pridobljeno dne 26.02.2010. 
  17. ^ Lange, J.E. (1914). "Studies in the Agarics of Denmark. Part I. Mycena". Dansk botanisk Arkiv 1 (5): 1–40. 
  18. ^ 18,0 18,1 Maas Geesteranus, R.A. (1988). "Conspectus of the Mycenas of the northern hemisphere 10. Sections Lactipedes Sanguinolentae Galactopoda and Crocatae". Proceedings of the Koninklijke Nederlandse Akademie van Wetenschappen Series C Biological and Medical Sciences 91 (4): 377–404. ISSN 0023-3374. 
  19. ^ Mitchel, D.H. & Smith, A.H. (1978). "Notes on Colorado fungi III: New and interesting mushrooms from the aspen zone". Mycologia 70 (5): 1040–63. doi:10.2307/3759137. 
  20. ^ 20,0 20,1 Healy R.A., Huffman D.R., Tiffany L.H. in Knaphaus G. (2008). Mushrooms and Other Fungi of the Midcontinental United States (Bur Oak Guide). Iowa City: University of Iowa Press. str. 147. ISBN 1-58729-627-6. Pridobljeno dne 26.02.2010. 
  21. ^ Aronsen, A. "Mycena haematopus (Pers.) P. Kumm". A key to the Mycenas of Norway. Pridobljeno dne 01.03.2010. 
  22. ^ 22,0 22,1 Treu, R. & Agerer, R. (1990). "Culture characteristics of some Mycena species". Mycotaxon 38: 279–309. Pridobljeno dne 21.01.2010. 
  23. ^ Smith, 1947, str. 146–49.
  24. ^ De Held-Jager, C.M. (1979). "The mushrooms of timber wharves in the vicinity of Gouda Netherlands". Coolia 22 (2): 52–56. ISSN 0929-7839. 
  25. ^ Bessette A., Bessette A.R. in Fischer D.W. (1997). Mushrooms of Northeastern North America. Hong Kong: Syracuse University Press. str. 211–12. ISBN 978-0815603887. Pridobljeno dne 25.04.2010. 
  26. ^ Kuo, M. "Mycena haematopus". MushroomExpert.Com. Pridobljeno dne 26.04.2010. 
  27. ^ Bermudes D., Petersen R.H. in Nealson K.H. (1992). "Low-level bioluminescence detected in Mycena haematopus basidiocarps". Mycologia 84 (5): 799–802. doi:10.2307/3760392. 
  28. ^ Shimomura, O. (2006). Bioluminescence: Chemical Principles and Methods. Singapore: World Scientific. str. 268–75. ISBN 981-256-801-8. Pridobljeno dne 01.03.2010. 
  29. ^ 29,0 29,1 Sivinski, J. (1981). "Arthropods attracted to luminous fungi". Psyche 88: 383–90. doi:10.1155/1981/79890. 
  30. ^ Buller, A.H.R. (1924). "The bioluminescence of Panus stypticus". Researches on Fungi III. London: Longsman, Green and Co. str. 357–431. 
  31. ^ Hopmann, C. & Steglish, W. (1996). "Synthesis of haematopodin – A pigment from the mushroom Mycena haematopus (Basidiomycetes)". Liebigs Annalen 1996 (7): 1117–20. 

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]