Morejska kronika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Nekaj verzov grške različice Morejske kronike[1]

Morejska kronika (grško: Το χρονικόν του Μορέως) je dolg zgodovinski tekst iz 14. stoletja, napisan v štirih jezikovnih različicah: francoski, grški (v verzih), italijanski in aragonski. Obsega več kot 9.000 vrstic (verzov) in opisuje dejanja frankovske fevdalne gospode v celinski Grčiji. Zahodnoevropski križarji so se na Peloponezu (Moreji) naselili po četrti križarski vojni. Kronika zajema obdobje od leta 1204 do 1292 ali kasneje, odvisno od jezikovne različice, in opisuje pomembne podrobnosti o notranji organizaciji Ahajske kneževine.

Ohranjeni rokopisi Morejske konike[uredi | uredi kodo]

Grška razičica kronike je napisana v verzih, francoska, italijanska in aragonska različica pa v prozi.[2]

Grški različica[uredi | uredi kodo]

Grška različica je napisana v petnajstzložnem političnem verzu z naglasi, vendar brez rime, v pogovorni grščini tistega časa in vključki francoskih besed.[3] Obstojata dva izvirna grška teksta in trije prepisi:

  • kopenhagenski rokopis Manuscriptus Havniensis iz 14.-15. stoletja, ki je shranjen v Kopenhagenu. Rokopis obsega 9219 verzov in zajema dogodke do leta 1292.
    • Torinski rokopis Manuscriptus Taurinensis B.II.I. je shranjen v torinski knjižnici in je zelo soroden kopenhagenskemu rokopisu.
    • Pariški rokopis Manuscriptus Parisinus graecus 2898 iz 15.-16. stoletja je shranjen v Bibliothèque nationale de France v Parizu in vsebuje 8191 verzov.
    • Pariški rokopis Parisinus graecus 2753 in
    • bernski rokopis Bern 509 grec sta prepisa pariške različice.

Najstarejši je kopenhagenski rokopis, ki je napisan v bolj arhaičnem jeziku. Pariški rokopis je sodobnejši, besedilo je enostavnejše in vsebuje manj tujk. Prepisovalec je izpustil več protigrških navedkov, tako da je tekst v celoti manj zaničevalen do Grkov.[4] Časovna razlika enega stoletja med kopenhagenski in pariškim rokopisom se kaže v številnih jezikovnih razlikah, ki so posledica hitrega razvoja grškega jezika.

Francoska različica[uredi | uredi kodo]

  • Belgijska kraljeva knjžnica št. 15702

se začenja z besedami "C'est le livre de la conqueste de Constantinople et de l'empire de Romanie, et dou pays de la princée de la Morée", zato je poznana tudi kot "Knjiga osvojitve Konstantinopla in Rimskega cesarstva in Kneževine Moreje". Poleg izvirnika obstojata tudi dva prepisa:

    • prepis iz Francoske nacionalne knjižnice v Parizu št. 2753 in
    • prepis iz bernske Univerzitetne knjižnice št. 509.

Francoska različica opisuje dogodke do leta 1304.

Italijanska različica[uredi | uredi kodo]

  • Cronaca di Morea

je povzetek, ki je nastal kasneje na osnovi grškega torinskega rokopisa in vsebuje več napak.

Aragonska različica[uredi | uredi kodo]

  • Libro de los fechos et conquistas del principado de la Morea

je bil sestavljen okrog leta 1395 iz grške različice in drugih kasnejših virov na zahtevo Jeana Fernandeza de Heredia, velikega mojstra vitezov sv. Janeza,[5] in zajema dogodke do leta 1393.

Kateri tekst je izvirnik[uredi | uredi kodo]

Izgleda, da se je izvirni tekst Morejske kronike izgubil.[2] Italijanski in aragonski tekst sta vsekakor nastala kasneje, za grški in francoski tekst pa še vedno ni povsem jasno, kateri je starejši.[6][7][8]

Avtor[uredi | uredi kodo]

Avtor izvirnega teksta kronike je bij verjetno Frank ali gasmoule, rojen v mešanem frankovsko-grškem zakonu. Izgleda, da je občudoval Franke (križarje) in da ga je lokalno prebivalstvo preziralo. Opazno je, predvsem v verzih 1720-1738, da je on sam spoštoval državljanske pravice bizantinskih Grkov in jih imenoval Rimljani (Ρωμαῖοι).

Pomembnost Kronike[uredi | uredi kodo]

Kronika je kljub nekaterim zgodovinskim netočnostim pomembno delo zaradi živahnih opisov življenja v peloponeški fevdalni skupnosti in značilnega jezika, ki kaže na hiter prehod iz srednjeveške v sodobno grščino. V Kroniki so omenjeni tudi številni upravni predpisi in običaji, ki so veljali v Ahajski kneževini, zato je pomemben vir podatkov o frankovskem obdobju grške zgodovine.[9]

Jean-Claude Polet[2] trdi, da zaradi avtorjevega občudovanja Frankov in zaničevanja bizantinske kulture Morejska kronika po odhodu Frankov s Peloponeza ni postala del ljudske kulture in zgodovine.

Jezik[uredi | uredi kodo]

Glede na to, da pomeni osmanska osvojitev Konstantinopla leta 1453 simbolično mejo med srednjeveško in sodobno Grčijo, se Morejska kronika na splošno uvršča med srednjeveške grške tekste,[10][11][12][13] pogosto pa se skupaj s ptohoprodromskimi pesnitvami in akritskimi pesmimi obravnava tudi kot začetek sodobne grške literature.[12][14]

Prve tiskane izdaje[uredi | uredi kodo]

Prvo tiskano izdajo Morejske kronike, ki vsebuje grški tekst iz pariškega rokopisa, je objavil J.A. Buchon leta 1840.[1][15] Buchon je knjigo naslovil Βιβλίον της κουγκέστας του Μωραίως (Knjiga o osvojitvi Moreje), kar se razlikuje od izvirnika. Drugo tiskano izdajo Kronike, ki vsebuje grški tekst iz kopenhagenskega rokopisa, je Buchon objavil leta 1845.[16] Leta 1899 je John Schmitt objavil knjigo, v kateri sta vzporedno tiskana teksta iz kopenhagenskega in pariškega rokopisa.[17][18]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Edward Gibbon, The History of the Decline and Fall of the Roman Empire. Fred de Fau and Co., 1906, priloga k 9. zvezku, str. 386.
  2. 2,0 2,1 2,2 Jean-Claude Polet,Patrimoine littéraire européen, De Boeck Université, 1995, ISBN 2-8041-2077-5.
  3. William Smith, A History of Greece, R. B. Collins, 1855, str. 579.
  4. P. Kolonaros, Το Χρονικόν του Μορέως (Morejska konika), str. η'.
  5. Encyclopedic Dictionary, vnos Χρονικόν Μωρέως, Eleftheroudakis, 1931.
  6. M. Jeffreys, The Chronicle of the Morea: Priority of the Greek version, BZ 68 (1975), str. 304-350.
  7. A. Panagiotis, Study Medieval Greek, Museum Tusculanum Press, 1992, ISBN 87-7289-163-7
  8. Cyril A. Mango, The Oxford History of Byzantium, Oxford University Press, 2002, ISBN 0-19-814098-3
  9. P. Zepos, Το δίκαιον εις το Χρονικόν του Μορέως (Zakonodaja v Morejski kroniki), Επετηρίς Εταιρείας Βυζαντινών Σπουδών (Anali Družbe za bizantinske študije), 18, (1948), str. 202-220.
  10. R. Browning: Medieval and modern Greek.
  11. G. Horrocks: Greek: A History of the Language and its Speakers, London & New York 1997, str. 276-281.
  12. 12,0 12,1 H. Tonnet: Histoire du grec modèrne, poglavje "La langue médievale"
  13. Emmanuel Kriaras v Dictionary of Greek Medieval Vernacular Literature [1] Arhivirano 2007-09-28 na Wayback Machine.
  14. N. Andriotes: History of the Greek language.
  15. J.A. Buchon, Chroniques etrangères relatives aux expéditions françaises pendant le xiii siécle, 1840.
  16. J.A. Buchon, Recherches historiques sur la principauté française de Morée et ses hautes baronies (1845).
  17. John Schmitt, Die Chronik von Morea, München, 1889.
  18. John Schmitt, The Chronicle of Morea, [To Chronikon Tou Moreōs] A history in political verse, relating the establishment of feudalism in Greece by the Franks in the thirteenth century, Methuen & Co., London, 1904.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Izvirno besedilo Morejske kronike Arhivirano 2009-06-04 na Wayback Machine.
  • Crusaders as Conquerors: the Chronicle of Morea, Columbia University Press, 1964. ISBN-10: 0231022980 in ISBN-13: 978-0231022989.
  • Peter Topping, Crusaders as Conquerors: the Chronicle of Morea, Speculum, 40, 4. oktober 1965, str. 737–742.