Minimalna inhibitorna koncentracija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Minimalna inhibitorna koncentracija (MIK, angl. MIC) je najnižja koncentracija določenega protimikrobnega sredstva, ki še zavira rast preiskovanega mikroorganizma.[1] Določa se z inkubacijo mikroorganizma in določenega protimikrobnega sredstva skozi noč. Določanje MIK je pomembno v diagnostičnih laboratorijih za potrjevanje na zdravila odpornih mikroorganizmov ter pri ugotavljanju protimikrobne učinkovitosti nove učinkovine.[2] Gre za eno najosnovnejših laboratorijskih meritev za ugotavljanje učinkovitosti določenega protimikrobnega zdravila proti določenemu mikrobu.[3]

Način določanja[uredi | uredi kodo]

MIK lahko določimo z uporabo agarja ali bujona kot gojišča. Na voljo je več komercialnih metod, npr. Etest. Ta deluje na osnovi gradientne difuzijske metode; gre za trakce z gradientno naraščajočo vsebnostjo določenega protimikrobnega sredstva in te trakce položimo na nacepljeno agarno gojišče. Po inkubaciji se vzdolž trakca pojavi inhibicijska elipsa. Kjer inhibicijska elipsa seka trakec, tam odčitamo MIK.[1] [2]

Klinični pomen[uredi | uredi kodo]

MIK uporabljamo pri določanju odmerka in tudi vrste uporabljenega antibiotika. Z uporabo učinkovitega zdravila se tako zmanjša možnost pojava odpornih mikrobov.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx, vpogled: 12. 9. 2010.
  2. ^ Andrews, J. M. Determination of minimum inhibitory concentrations. Journal of Antimicrobial Chemotherapy 48 (Suppl. 1):5-16, (2001). PMID 11420333.
  3. ^ Turnidge JD, Ferraro MJ, Jorgensen JH (2003) Susceptibility Test Methods: General Considerations. In PR Murray, EJ Baron, JH Jorgensen, MA Pfaller, RH Yolken. Manual of Clinical Microbiology. 8th Ed. Washington. American Society of Clinical Microbiology. p 1103 ISBN 1-55581-255-4