Mikroklima

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Mikroklima je podnebje zelo majhnih območij na Zemlji in je običajno najbolj izrazito oblikovana na homogenem aktivnem površju.[1] Aktivno površje je ta del površja pokrajine, na katerem prihaja k odboju sončnega sevanja - hkrati poteka spreminjanje kratkovalovnega sevanja Sonca v dolgovalovno toplotno sevanje.[2] Primer aktivnega površja so npr. gola tla, vodna površina, gozd, mikrooblike georeliefa itd. Aktivno površje je glavni klimatotvorni faktor mikroklime.[1]

Ni nujno, da se mikroklima ustvari v pokrajini, njen obstoj pa je odvisen od značaja makrovremena. Primeren tip makrovremena za razvoj mikroklime je radiacijski tip vremena (avtohtono vreme), ko je oblačnost manjša od 1/5, hitrost vetra nižja od 2 m.s−1 in se pojavlja velika dnevna amplituda temperature zraka. Obratno pa advekcijsko vreme (alohtono) zakriva vplive aktivnega površja.[3]

Podtipi mikroklime[uredi | uredi kodo]

  • Endoklima je termin, ki se uporablja za klimo zaprtih prostorov - rudniški prostor, tovarniški prostor, stanovanje, razred, hlev, ...
  • Kriptoklima je termin, ki se uporablja za klimo podzemnih jam.

Včasih se izraza izenačujeta.[1]

Prostorska razsežnost[uredi | uredi kodo]

Horizontalna dimenzija Vertikalna dimenzija Primer zračnega vrtinca Primer klime
10−2-102 m 10−1-101 m prašni vrtinec klima travnika

Nekateri postavljajo zgornjo mejo mikroklime v višini 2 m nad aktivnim površjem.[1]

Izmenjava in prenos toplotne energije[uredi | uredi kodo]

Z vidika karakterja procesa izmenjave in prenosa toplotne energije se lahko plasti atmosfere, ki se neposredno stika z aktivnim površjem, razdeli v tri plasti.
Tesno ob aktivnem površju prenos energije poteka molekularno, sledi plast konvekcijskega prenosa toplotne energije, najvišje pa leži turbulentna plast, ki je obenem tudi prehod k višjim plastem atmosfere same.[1]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Vysoudil, M., 2006. Meteorologie a klimatologie. Olomouc, Univerzita Palackého v Olomouci, str. 53.
  2. ^ Vysoudil, M., 2006. Meteorologie a klimatologie. Olomouc, Univerzita Palackého v Olomouci, str. 47
  3. ^ Vysoudil, M., 2006. Meteorologie a klimatologie. Olomouc, Univerzita Palackého v Olomouci, str. 54.