Mihail Andrejevič Miloradovič
| Mihail Andrejevič Miloradovič | |
|---|---|
| 1771 - 1825 | |
 Mihail Andrejevič Miloradovič (delo Georga Dawa; Vojaška galerija Zimskega dvorca)[1] |
|
| Kraj rojstva: | Sankt Peterburg |
| Kraj smrti: | Sankt Peterburg |
| Pripadnost: |  Ruski imperij |
| Aktivna leta: | 1787 – 1825 |
| Čin: | General pehote |
| Oboroženi konflikt(i): |
Rusko-švedska vojna (1788-1790) Italijanska in švicarska ekspedicija (1799-1800) Rusko-turška vojna (1806-1812) Napoleonove vojne: * Invazija na Rusijo |
| Odlikovanja: | Red svetega Jurija Red svetega Vladimirja Red svete Ane Red svetega Aleksandra Nevskega Red svetega Janeza Jeruzalemskega |
Grof Mihail Andrejevič Miloradovič (rusko Михаи́л Андре́евич Милора́дович), ruski general srbskega rodu, * 1771, † 1825.
Bil je eden izmed pomembnejših generalov, ki so se borili med Napoleonovo invazijo na Rusijo; posledično je bil njegov portret dodan v Vojaško galerijo Zimskega dvorca.
Leta 1818 je postal generalni guverner Sankt Peterburga; v tem času je bil najvišje odlikovani aktivni častnik ruske carske vojske.
Vsebina |
Življenje[uredi]
Rodil se je generalu Andreju Stepanoviču Miloradoviču, ki ga je poslal na Univerze v Königsbergu, v Göttingenu, v Strasbourgu in v Metzu, da se je izšolal iz vojaških ved.
Leta 1787 se je vrnil v Rusijo in se naslednje leto udeležil bojev s Švedi; leta 1796 je bil povišan v stotnika, leta 1797 v polkovnika in leta 1798 še v generalmajorja.
Leta 1805 je postal poveljnik brigade, katero je vodil v bojih proti Francozom. Med rusko-turško vojno (1806-1812) se je odlikoval kot dinamičen in pogumen poveljnik; leta 1806 je tako osvobodil Bukarešto. Leta 1809 je bil povišan v generala pehote.
Med veliko patriotsko vojno je bil sprva zadolžen za organiziranje rezevne vojske. Med bitko za Borodino je poveljeval desnemu krilu 1. armade. Med kampanjo v tujini leta 1813-14 se je v bojih tako odlikoval, da je bil povzdignjen v grofa.
Leta 1818 je postal generalni guverner Sankt Peterburga. Po smrti carja Aleksandra I. je bil eden pomembnejših politikov v obdobju medvladja. 14. decembra 1825 je hotel prepričati vojake, ki so se upirali, da se vrnejo v vojašnico, a so ga uporniki ubili.
Viri in opombe[uredi]
- ^ Государственный Эрмитаж. Западноевропейская живопись. Каталог / под ред. В.Ф. Левинсона-Лессинга; ред. А.Е. Кроль, К.М. Семенова. - 2-е издание, переработанное и дополненное. - Л.: Искусство, 1981. - Т. 2. - С. 254, кат.№ 7861. - 360 с.
Glej tudi[uredi]
Zunanje povezave[uredi]
 |
Ta biografski članek o vojaški osebnosti je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi. |
- Škrbine o vojaških osebnostih
- Rojeni leta 1771
- Umrli leta 1825
- Ruski generali
- Ruski plemiči
- Umorjeni vojaki
- Srbski Rusi
- Generali Imperialne ruske kopenske vojske
- Veterani Napoleonovih vojn
- Veterani rusko-švedske vojne (1788-1790)
- Veterani italijanske in švicarske ekspedicije (1799-1800)
- Veterani rusko-turške vojne (1806-1812)
- Generalni guvernerji Sankt Peterburga
- Nosilci reda svete Ane
- Nosilci reda svetega Jurija
- Nosilci reda svetega Vladimirja
- Nosilci reda svetega Aleksandra Nevskega
- Nosilci reda svetega Andreja
- Državni svetniki Ruskega imperija
- Ruski politiki
- Nosilci reda rdečega orla
- Umorjeni plemiči
