Meglitinidi
Meglitinidi ali glinidi so novejša skupina zdravil za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2. Sodijo med sekretagogne antidiabetike, torej učinkovine, ki spodbujajo izločanje inzulina iz trebušne slinavke.[1][2]
Mehanizem delovanja[uredi | uredi kodo]
Meglitinidi se vežejo na sulfonilsečninske receptorje na celicah β v Langerhansovih otočkih, vendar vezavno mesto na receptorju ni isto kot za sulfonilsečnine. Po vezavi na receptorje meglitinidi povzročijo zavrtje od ATP odvisnih kalijevih kanalčkov, kar prepreči izplavljanje kalcija in posledično se spodbudi izločanje inzulina iz celic beta. Učinek je hiter in kratkotrajen. Treba jih je uporabljati pred glavnimi obroki.[2] Sulfonilsečnine, ki delujejo na soroden način, imajo podaljšan učinek in spodbujajo izločanje inzulina tudi tedaj, ko se bolnik ne hrani, ter zato povzročajo hipoglikemijo. Iz tega razloga so meglitinidi varnejše učinkovine.[3]
Predstavniki[uredi | uredi kodo]
Prva učinkovina iz skupine meglitinidov, ki je prišla na tržišče, je bil repaglinid, sledil mu je nateglinid.[4]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Blicklé JF (april 2006). »Meglitinide analogues: a review of clinical data focused on recent trials«. Diabetes Metab. 32 (2): 113–20. doi:10.1016/S1262-3636(07)70257-4. PMID 16735959.
{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ 2,0 2,1 Zavratnik A. Novejša zdravila za zdravljenje sladkorne bolezni. 3. mariborski kongres družinske medicine. Zbornik, Maribor 2004. Str. 14–17.
- ↑ Burnik J. Novosti iz diabetologije. ZDRAV VESTN 2002; 71: 643–644.
- ↑ Landgraf R. Meglitinide analogues in the treatment of type 2 diabetes mellitus. Drugs Aging. 2000; 17 (5):411–425.