Martin Knoller

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Martin Knoller
Portret
Rojstvo8. november 1725({{padleft:1725|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:8|2|0}})[1][2][…] ali 18. november 1725({{padleft:1725|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:18|2|0}})[4]
Steinach am Brenner[d][1]
Smrt24. julij 1804({{padleft:1804|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:24|2|0}})[1][2][…] (78 let)
Milano[1][5]
DržavljanstvoAvstrija
Poklicslikar, univerzitetni učitelj, freskant

Martin Knoller, avstrijski slikar, * 18. november 1725, Steinach am Brenner, † 24. julij 1804, Milano.

Knoller velja za enega izmed najboljših slikarjev fresk svojega časa v celotnem južnem nemškem in avstrijskem prostoru.

Avtoportret v opatiji Neresheim
Opatija Neresheim
Sv. Karl Boromejski v Karlskirche, Volders

Življenje[uredi | uredi kodo]

Martin Knoller prihaja iz Steinach am Brenner. Njegov najpomembnejši učitelj je bil Paul Troger, s katerim je odšel v Salzburg in na Dunaj. Knoller se pojavlja predvsem kot slikar fresk in tabelni slikar. Svojo prvo fresko je ustvaril leta 1754 v župnijski cerkvi Anras na Tirolskem, še vedno pod vplivom Paula Trogerja Leta 1755 je odšel v Rim, kjer je nanj močno vplival klasicizem. Njegova učitelja sta bila Rafael Mengs in Johann Winckelmann. Knoller je v svojih delih razpet med barok, rokoko in klasicizem, v tabelnem slikarstvu je imel veliko bolj klasicističen pristop kot pri freskah.

Njegov velik pokrovitelj je bil Karl Joseph grof Firmian, ki je prebival kot lombardski minister v Milanu. Knoller je zanj ustvaril številna dela. Leta 1760 - 1765 je preživel v Rimu. V poletnih mesecih je večkrat slikal freske na Tirolskem in na Bavarskem.

Knoller je bil poročen s hčerko milanskega trgovca. V Milanu je postal profesor na Akademiji. Tam je umrl leta 1804.

Pri Martinu Knollerju pogosto obstajajo skupine figur, od katerih pa je vedno jasno razmejena ena sama v ospredju. Značilnost so jasne, sveže barve, kar je razvidno zlasti pogosto iz sijočih oblačil. Baročna slika je sestavljena iz številnih gibajočih figur v skupinah, ki določajo eno sliko, vendar je posameznik v ospredju. V njegovi umetnosti se napoveduje hladnejši klasicizem. Barve so manj močne, figure so premišljeno sestavljene, jasne in jedrnate. Nimajo baročnega patosa. V svoji arhitekturi je mojster perspektive. Obožuje figure v nenavadnih pogledih in položajih. Lepoto mu pomeni jasnost barv in figurativnost.

Leta 1953 je bila po njem imenovana ulica Knollergasse v mestu Dunaj Donaustadt (22. okraj).

Delo[uredi | uredi kodo]

Freske[uredi | uredi kodo]

  • Župnijska cerkev v Anrasu v Osttirol (1754)
  • Karlskirche Volders (1765) [6]
  • Samostanska cerkev v Ettal (1769)
  • Opatija Neresheim (1770-1775)
  • Opatijska cerkev Gries v Bolzanu (1772-1775)
  • Palača Taxis v Innsbrucku (1785/86)
  • Lovski grad Gerstburg v Bolzanu, stropna freska Prihod Aurore

Oltarne slike (izbor)[uredi | uredi kodo]

  • Veliki oltar za Karlskirche Volders (1767)
  • Servitenkirche v Innsbrucku
  • Župnijska cerkev Steinach am Brenner
  • Glavna oltarna slika Sveti Jurij ubija zmaja, Deutschhauskirche v Bolzanu (1799)

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Karl Weiß: Knoller, Martin. In: Allgemeine Deutsche Biographie (ADB). Band 16, Duncker & Humblot, Leipzig 1882, S. 321–323.
  • Gerhard Woeckel: Knoller, Martin. In: Neue Deutsche Biographie (NDB). Band 12, Duncker & Humblot, Berlin 1980, ISBN 3-428-00193-1, S. 209 f. (Digitalisat).
  • Hanns-Paul Ties: Paul Troger, seine Schüler, seine Zeit. Neufunde und Neuzuschreibungen zur Tiroler Barockmalerei, in: Der Schlern, Zeitschrift für Südtiroler Landeskunde, 86. Jg., 2012, Heft 7/8 2012, S. 136-165, hier S. 143f.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 Benezit Dictionary of ArtistsOUP, 2006. — ISBN 978-0-19-977378-7
  2. 2,0 2,1 Martin Knoller
  3. Brockhaus Enzyklopädie
  4. The Fine Art Archive — 2003.
  5. 5,0 5,1 Dr. Constant v. Wurzbach Knoller, Martin // Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich: enthaltend die Lebensskizzen der denkwürdigen Personen, welche seit 1750 in den österreichischen Kronländern geboren wurden oder darin gelebt und gewirkt habenWien: 1856. — Vol. 12. — S. 161.
  6. »Karlskirche Volders Innenraum«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. januarja 2015. Pridobljeno 29. januarja 2015.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]