Marsilij iz Padove

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Marsilij iz Padove
Zahodna filozofija
Srednjeveška filozofija/Visoka sholastika
Marsile de Padoue 1319.jpg
Ime Marsilij iz Padove
Datum rojstva okoli 1275
Kraj rojstva Padova, Italija
Datum smrti okoli 1342
Kraj smrti Nemčija
Šola/tradicija politični averoizem,
via moderna,
anti-papeški sekulatizem
Glavna zanimanja politična filozofija, filozofija prava, metafizika (s teologijo)
Pomembne ideje kontrola oblasti; pravica do vstaje ljudstva proti despotskim režimom

Marsilij iz Padove (pravo ime Marsiglio Mainardino), italijanski sholastični filozof, averoist, * okoli 1275, Padova, Italija, † okoli 1342, Nemčija. Poznan je kot avtor politične razprave »Defensor pacis[1]« (Branitelj miru), v kateri zagovarja politični sekularizem in se zavzema za kontrolo nad oblastjo.

Leta 1305 je bil za papeža izvoljen Klemen V. (1305-1314), ki si je pod političnimi pritiski za novo prestolnico Cerkve izbral Avignon. Marsilij iz Padove je medicino študiral v rodni Padovi. Po mnejavanju poklicev je leta 1311 šel v Pariz, izobraževalno prestolnico srednjega veka in evropsko politično prestolnico prve polovice 14. stoletja. Že po dveh letih mu je uspel z imenovanjem za rektorja na tamkajšnji univerzi, kar je nenavadno hitro[2]. Vsaj v času do leta 1324[3] je razvil protipapeško kritiko nedopustnega vmešavanja cerkvene oblasti v posvetno oblast in pravice do udeleženosti širšega ljudstva pri izbiri in nadzoru oblasti. V sporu med papežem Janezom XXII. in bavarskim kraljem Ludvikom IV., kandidatom za prestol Rimsko-nemškega cesarja[4], se je bil po izobčenju skupaj z Janezom Jandunom prisiljen zateči na dvor bavarskega kralja, kjer sta oba uživala varstvo in imela možnost nadaljnjega razvijanja sekularističnih idej.

Leta 1327 je papež izobčil Ludvika IV., ta pa je spodbujen z Marsilijevimi protipapeškimi političnimi razpravami, odpravil v Rim, kjer se je leto kasneje s pomočjo »rimskega ljudstva« kronal za cesarja Svetega rimskega cesarstva, kar je bila v odnosu do papeštva popolna provokacija in herezija. Nazadnje je še dosegel, da je bil iz »predstavnikov ljudstva« z volitvami izvoljen tudi protipapež Nikolaj V., avignionski papež Janez XXII, ki ga je v odsotnosti nadomeščala lutka z njegovimi insignijami, pa obsojen na krivoverstvo in sežig na grmadi. Politične ideje Marsilij iz Padove so imele še kasneje velik vpliv reformaciji.

Defensor pacis[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ V soavtorstvu s še enim pariškim averoistom Janez Jandunom. Vir: Catholic Encyclopedia
  2. ^ Gotovo so mu bili teološki krogi sprva naklonjeni.
  3. ^ Čas službovanja papeža Janeza XXII, 1316–1334.
  4. ^ Drugi kandidat je bil Friderik I. Habsburški, ki ga je Ludvik IV. nekaj časa celo držav v priporu, nazadnje sta se spravila

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]