Manliherica M1895

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Manliherica M.95)
Repetier-Gewehr M.95
(Repetirna puška M.95)

Manliherica M.95 iz zbirke Švedskega vojaškega muzeja
Vrsta večstrelna puška in repetirka[d]
Država izvora Avstro-Ogrska
Zgodovina uporabe
V uporabi 1895 - danes
Uporabniki glej uporabnike
Vojne boksarska vstaja, prva svetovna vojna, druga svetovna vojna, prva balkanska vojna, druga balkanska vojna, španska državljanska vojna, druga italijansko-abesinska vojna, protirevolucija na Madžarskem[d], boj za severno mejo, poljsko-sovjetska vojna in rusko-japonska vojna
Zgodovina izdelave
Konstruktor Ferdinand Mannlicher
Leto zasnove 1895
Proizvajalec Steyr Arms, Fegyver- és Gépgyár[d] in Zbrojovka Brno[d]
V proizvodnji 1895 - 1920
Število izdelanih 3.000.000
Različice puška, štuc in karabinka
Značilnosti
Teža puška: 3,8 kg
štuc: 3,36 kg
Dolžina puška: 1272 mm
štuc: 1000 mm
Dolžina cevi puška: 765 mm
štuc: 480 mm
Naboj M95: 8x50 R Mannlicher
M95/30 & 31.M: 8x56 R
M95/24 & M95M: 7,9x57
Način delovanja premovlečni zaklep z blokiranjem spredaj
Hitrost na ustju 8x50 R (M93): 620 m/s
8x56 R (M30): 720 m/s
Način polnjenja M95: Mannlicherjev okvir
M95/24 & M95M: Mauserjev okvirček
Kapaciteta 5 nabojev

Manliherica M.95 ali Mannlicher M1895 (uradno nemško: Repetier-Gewehr M.95 - repetirna puška M.95) je najpogostejša puška manliherica, osnovno orožje avstro-ogrskega vojaka v prvi svetovni vojni in slovenskega borca za severno mejo 1918-1919. Do konca vojne so jih izdelali več kot 3 milijone.[1] Poleg dolge pehotne puške so izdelovali še dve vrsti kratkocevnih različic; kratko puško (štuc) in konjeniško karabinko. Manliherico M.95 so večinoma izdelovali v Steyrju in Budimpešti, nekaj kosov pa so po prvi vojni izdelali tudi v češkoslovaški Zbrojovki Brno. Po razpadu Avstro-Ogrske so si države, ki so jo nasledile, razdelile tudi njeno bivšo oborožitev, tako so bile puške M95 prisotne na različnih koncih Evrope v raznoraznih konfliktih tudi po prvi svetovni vojni.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Razvoj[uredi | uredi kodo]

Testi manjših kalibrov leta 1892 niso prepričali avstro-ogrskih oblasti, zato so se odločili, da ostanejo pri svojih 8 mm nabojih. Vseeno pa dotedanja puška mannliherica M.88 ni več zadostovala potrebam Avstro-ogrske vojske, ki je zaradi napredkov na področju kemije oz. uvedbi M.93 nabojev polnjenih z brezdimnim smodnikom potrebovala močnejši zaklep, ki bi varno kljuboval večjim pritiskom ustvarjenem ob izstrelitvi takih nabojev. Odločili so se, da pri zasnovi uporabijo zaklep podoben tistemu, ki ga najdemo na karabinki Mannlicher M1890 (ta karabinka je že služila pri konjenici, mornarici in žandarmeriji), ji podaljšajo cev in spremenijo merke. Tako so osnovali puško M95, ki je na testih zdržala stresni test streljanja 50.000 metkov brez dodatnega mazanja. Razvili so tri glavne različice: (dolgo) puško, kratko puško (t. i. štuc) in karabinko.[2]

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Pripadnik gorskih enot pozira s štucom M95 in pripadajočim bajonetom (na ustje cevi je pritrjen pokrovček).

Najprej je bila v boju uporabljena v prvi balkanski vojni, s strani Bolgarije. Ta je puške M95 začela kupovati leta 1898, Avstro-Ogrska pa jih je prenehala dobavljati leta 1914, ob začetku prve svetovne vojne. Bolgarija je te puške in karabinke dodala k obstoječim repetirkam Manlihericam M.88, ki so uporabljale enak naboj.[3] V drugi balkanski vojni je več tisoč pušk kupila tudi Kraljevina Romunija, zasežene puške pa je uporabljala tudi Kraljevina Grčija.

Leta 1914 je ob začetku prve vojne glavna uporabnica postala Avstro-Ogrska, kjer je bila puška M95 glavno pehotno orožje že od leta 1895. Poleg A-O so puško uporabljale tudi njene nasprotnice (Kraljevina Italija, Ruski imperij, Kraljevina Srbija in Kraljevina Romunija), ki so od nje zasegle določeno število pušk. Takoj po vojni jih je uporabljala Država oz. Kraljevina SHS v boju za severno mejo.[4]

V medvojnem obdobju so bile njene glavne uporabnice Kraljevina Italija, Druga poljska republika in Rusija. Novonastala Republika Poljska je puške, ki jih je dobila ob razpadu A-O uporabljala v poljsko-sovjetski vojni, prav tako je v tej vojni puške uporabljala Rusija[5]. Italija je puške zasežene v prvi vojni uporabljala v drugi italijansko-abesinski vojni v vzhodni Afriki poleg prav tako zaseženih strojnic Schwarzlose. Te puške na kopitu nosijo žig AOI (Africa Orientale Italiana). V 30. letih so Avstrija, Madžarska in Bolgarija veliko večino svojih manlicheric predelale na novejši naboj s špičasto kroglo, 8x56 R Mannlicher.

Ob začetku druge svetovne vojne je bila M95 v določenih količinah prisotna v oborožitvi Madžarske, Bolgarije, avstrijskega dela Tretjega rajha, Jugoslavije, Italije, Češkoslovaške in Poljske. Med letoma 1938 in 1940 je avstrijski del Tretjega rajha večino manliheric predal Bolgariji in jih nadomestil z nemškim orožjem.

Različice[uredi | uredi kodo]

Z leve: puška Mannlicher M88, (dolga) puška M95, ostrostrelna M95, karabinka Mannlicher M90, konjeniška karabinka M95 in dva štuca M95.
  • (Dolga) puška (Repetier-Gewehr M.95) je bila dolga 128 cm, tehtala je 3,6 kg, njena cev pa je merila 76,5 cm. Proti koncu prve vojne je bila najpogostejše orožje avstro-ogrskega vojaka.
  • Štuc (Repetier-Stutzen M.95 ali Extra-Korps-Gewehr M.95) je meril 100 cm, tehtal 3,13 kg, njegova cev pa je merila 48 cm. Štuc je na prednjem obročku imel nasadek za bajonet in stransko kljukico, ki je omogočala zlaganje več štucev v piramido. Nastavka za jermen sta bila navadno na spodnjem delu kopita, vojaki so jo nosili navpično čez ramo. To različico so uporabljali predvsem pripadniki jurišnih enot (Sturmtruppen).
  • Konjeniška karabinka (Repetier-Carabiner M95) je bila dolga 100 cm, tehtala je 2,95 kg in imela 48 cm dolgo cev. Ta različica na prednjem obročku ni imela nasadka za bajonet in kljukice za zlaganje v piramido. Nastavka za jermen sta bila na strani kopita, vojaki so jo nosili prečno preko hrbta. Proizvodnja teh se je tako v Steyrju kot v Budimpešti ustavila leta 1913.
  • Ostrostrelna različica se je od pušk in štucov razlikovala po tem, da je imela nameščen strelni daljnogled. Daljnogled je bil montiran rahlo na levo stran, da se je puška lahko še vedno polnila z okvirji. Med letoma 1915 in 1918 jih je bilo izdelanih okoli 6.000.

Med vojno so pričeli izdelovati "hibridne" različice štucov, ki so poleg nasadka za bajonet in kljukice za zlaganje imeli tudi nastavke za jermen na strani kopita.

Predelave[uredi | uredi kodo]

  • M95/30 (bolgarski naziv M95/34) je avstrijska predelava na naboj 8x56 R (M.30), ki se je začela leta 1930. V Avstriji so najprej predelovali tudi bolgarske puške, a so jih ti kasneje začeli sami. Puške predelane v Avstriji in Bolgariji so označene s črko S na ležišču.
  • 31.M (tudi M95/31) je madžarska predelava na naboj 8x56 R (M.31), ki se je začela leta 1931. Puške predelane na Madžarskem so označene s črko H na ležišču in redkejše od tistih označenih s črko S. Dodan je bil tudi ščitnik za namerilno muho.
  • M95/24 in M95M sta oznaki pušk, ki so jih z začetkom leta 1924 v Kraljevini Jugoslaviji predelovali z originalnega naboja 8x50 R Mannlicher na standardni jugoslovanski naboj 7,92x57 Mauser.[6]

Tabela vseh različic[uredi | uredi kodo]

V tej tabeli najdemo podatke o vseh možnih različicah, od časa prve do druge svetovne vojne.[7]

Naboj Dolžina [cm] Dolžina cevi [cm] Masa [kg] Nastavka za jermen Nasadek za bajonet Razpon merkov Dodatno
Puška M95 8x50 R 128,2 76,5 3,63 pod Da 500-2600 korakov
Karabinka M95 8x50 R 100 48 2,95 pri strani Ne 500-2400 korakov 18 cm razmak med prednjim in zadnjim obročkom
Štuc M95 8x50 R 100 48 3,13 pod Da 500-2400 korakov 13 cm razmak med prednjim in zadnjim obročkom
Karabinka M95 z nasadkom za bajonet 8x50 R 100 48 3,18 pri strani Da 500-2400 korakov 18 cm razmak med prednjim in zadnjim obročkom
Karabinka-štuc M95 8x50 R 100 48 3,22 pod ali pri strani Da 500-2400 korakov 13 cm razmak med prednjim in zadnjim obročkom
Štuc-karabinka M95 8x50 R 100 48 3,27 pri strani in pod Da 500-2400 korakov 18 cm razmak med prednjim in zadnjim obročkom
Puška M95/30 in M.31 8x56 R 128,2 76,5 3,63 pod Da 300-2000 metrov
Štuc M95/30 in M.31 8x56 R 100 48 3,22 pod ali pri strani Da 300-2200 metrov
Štuc M95/30 in M.31 (skrajšan) 8x56 R 100 48 3,22 pod ali pri strani Da 300-2200 metrov
Puška M95M in M95/24 7,92x57 110 59 3,86 različno Da 200-2000 metrov

Dodatna oprema[uredi | uredi kodo]

Bajoneti[uredi | uredi kodo]

"Navadni" bajonet za puško
Bajonet z zakrivljenim odbojnikom, namenjen podčastnikom
Bajonet s posebnim merkom za štuc

Vsi bajoneti M95 so imeli rezilo na vrhnji strani. To je pomenilo, da je bilo pri zabadanju treba puško potiskati navzgor, kar pri ostalih puškah ni pogosto (tudi manliherici M88 in M90 imata rezilo na spodnji strani). Vojake so učili naj sovražnika poskusijo vreči čez ramo.

Uporabniki[uredi | uredi kodo]

Uporabniki manliherice M.95 razvrščeni glede na kaliber oz. naboj:

Uporaba manliheric s periskopom v jarkih na kraškem delu soškega bojišča.

8x50 R[uredi | uredi kodo]

8x56 R[uredi | uredi kodo]

7,92x57[uredi | uredi kodo]

Galerija[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Manliherica M1895.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Janez Hartman: Orožje: kako do orožja in orožnih listin Celje: Explora, 1997
  2. ↑ »Mannlicher M95 Austro-Hungary Infantry Rifle and Carbine«. 17. februar 2019. Pridobljeno 19. marca 2019.
  3. ↑ »Bulgaria Mannlicher M.95 Rifle and Carbine Austro-Hungarian Weapons«. 12. februar 2017. Pridobljeno 19. marca 2019.
  4. ↑ 4,0 4,1 Hartman, Janez (1999). »Lahko orožje naših borcev 1918-1919 : mineva 80 let od bojev slovenske vojske na severni meji«. Revija Obramba. Zveza častnikov Slovenije. str. 59–61. COBISS 115057664.
  5. ↑ Scarlata, Paul (20. november 2014). »Russian rifles of the great war, revolution & civil war--part I«. Shotgun News. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2015. Pridobljeno 19. septembra 2015.
  6. ↑ »Rifle: Yugoslavian Mannlicher M95M and M95/24«. C&Rsenal. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. avgusta 2017. Pridobljeno 19. marca 2019.
  7. ↑ »A Guide to Mannlicher's Straigh Pull Rifles : : C&Rsenal«. 18. december 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. junija 2019. Pridobljeno 19. marca 2019.
  8. ↑ 8,0 8,1 Erwin Steinböck (1988). Österreichs militärisches Potential im März 1938. Oldenbourg Verlag. ISBN 978-3-7028-0275-2.
  9. ↑ Hintermeier, Heino (2003). In der Stunde der Not : fremdländische Gewehrmodelle in Österreich-Ungarn 1914-1918. Dunaj: Stöhr. str. 13-19. COBISS 512090659. ISBN 3-901208-41-0.
  10. ↑ Šrámek, Pavel (2008). Ve stínu Mnichova. Praga: Mladá fronta. str. 160. ISBN 978-80-204-1848-7.
  11. ↑ Philip Jowett (20. marec 2012). Armies of the Balkan Wars 1912-13: The priming charge for the Great War. Osprey Publishing. str. 24. ISBN 978-1-78096-528-4.
  12. ↑ 12,0 12,1 12,2 12,3 D 50/1 Kennblätter fremden Geräts, Heft 1: Handwaffen. 1941. Pridobljeno 15. februarja 2016.
  13. ↑ Alejandro de Quesada (20. januar 2015). The Spanish Civil War 1936–39 (2): Republican Forces. Bloomsbury Publishing. str. 72. ISBN 978-1-78200-787-6.
  14. ↑ »Grabar-Kitarovićeva: Naše namere iskrene do vseh sosedov«. 12. september 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. decembra 2018. Pridobljeno 19. marca 2019.
  15. ↑ Slovenski partizan : orožje, obleka in oprema slovenskih partizanov (PDF). Ljubljana: Muzej ljudske revolucije Slovenije. 1990. str. 23. COBISS 17009408. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 28. junija 2021. Pridobljeno 25. novembra 2015.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Manliherica_M1895&oldid=6117020«