Mangart

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Mangart
Mangart.jpg
Južna stena Mangarta nad Koritnico, posneto nad Kotovim sedlom
Nadmorska višina: 2679 m
Lega: Gorenjska, Slovenija
Pogorje: Julijske Alpe
Koordinate: 46,43948°N / 13,65457°E
Prvi pristop: 1794
Najlažji pristop: z Mangartskega sedla:
  • slovenska pot
  • italijanska pot

Mangart, tudi Mangrt je 2679 mnm visok vrh v Julijskih Alpah in je četrti najvišji vrh v Sloveniji. Mangart je tudi naziv za gorovje (z najvišjim vrhom Veliki Mangart, 2679 mnm) med dolino potoka Koritnice in Mangartsko dolino .

Pogorje je zgrajeno največ triasnih in jurskih apnencev. Na južnem pobočju pogorja izvira Koritnica, na severni strani v Mangartski dolini pa sta Spodnje in Zgornje Mangartsko jezero.

Mangart je v Sloveniji eno redkih, oziroma edino nahajališče rastlin: plazeča sretena (Geum reptans), islandska potočarka (Rurripa islandica), klasnati ovsenec (Trisetum spicatum), živorodna bilnica (Festuca vivipara), črni pelin (Artemisia genipi), in eno redkih gnezdišč planinskega hudournika (Apus melba).

Prvi znani vzpon je leta 1794 opravil naravoslovec Franc Jožef Hanibal Hohenwart. Eden prvih pristopnikov je bil tudi Valentin Stanič. Severno steno sta prva preplezala v vpadnici z vrha Leuchus in Schulze leta 1906. Gamsov rob je pripadal slovenski navezi Mira Marko Debelak-Deržaj - Edo Deržaj leta 1929. Najtežje smeri v ostenju pa so speljali italijanski alpinisti čez gladke plošče Malega Koritniškega Mangarta.[1]

Severna stena[uredi | uredi kodo]

V Mangartsko dolino pada z gore strma stena, ki po svojih razsežnostih in lepoti tekmuje s Triglavsko severno steno. S te strani je tudi najlepši pogled na Mangart. Njegova podoba se zrcali v dveh lepih z gozdovi obraslih Mangartskih jezerih. Severna stena je izredno široka, saj se razprostira vzdolž celotnega vzhodnega grebena Mangarta. V ta greben se ostro zarezuje Huda Škrbina (2401 m), izpod katere se spušča čez steno strm raz, imenovan Gamsov rob. Še vzhodneje se greben vzpne v Mali Koritniški Mangart (2333 m) pod katerim je stena še posebno strma in gladka. Vzhodni greben se nato izza Roba nad Zagačami priključi verigi Ponc.[2]

Pristopi[uredi | uredi kodo]

Poldrugi kilometer pred prelazom Predel se odcepi cesta, ki po okoli 12 km pripelje mimo Koče na Mangrtskem sedlu tik pod Mangartsko sedlo (2072 m), od tu vodita na vrh dve poti:

  • slovenska pot, okoli 1½ h; zelo zahtevna , poteka po zahodni steni,
  • italijanska pot, okoli 2 uri; zahtevna, daljša in zložnejša od slovenske poti.

Poleg pristopa z Mangartskega sedla so možni dostopi tudi od Belopeških jezer, predvsem po spodnji polovici italijanske poti (via Italiana) preko bivaka Nogara (Bivacco Fratelli Nogara), ki je za razliko od prej omenjene zgornje polovice zelo/izjemno zahtevna označena pot, kot tudi zelo zahteven označen pristop z vzhoda, ki poteka pod grebenom Malega Koritniškega Mangarta.[3]

Severna stena Mangarta, v ospredju zgornje Belopeško jezero.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Mihelič, Tone. Julijske Alpe. Planinski vodnik. Tiskarna ČGP Delo. Ljubljana 1978.
  2. ^ Mihelič, Tone. Julijske Alpe. Planinski vodnik. Tiskarna ČGP Delo. Ljubljana 1978.
  3. ^ Mangart na hribi.net Pridobljeno 18. januar 2014.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]