Louis Le Vau

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Louis Le Vau
Portret
Louis Le Vau, c. 1650
RojstvoLouis Le Veau
ok. 1612
verjetno Pariz, Francija
Smrt11. oktober 1670 (star 57 ali 58)
Pariz, Francija
NarodnostFrancoz
Državljanstvo Francija[1]
Poklicarhitekt, umetnik

Louis Le Vau (1612 – 11. oktober 1670) je bil francoski baročni arhitekt, ki je delal za kralja Ludvika XIV. [2] Bil je arhitekt, ki je pomagal razviti francoski klasicistični slog v 17. stoletju.[3]

Zgodnje življenje in kariera[uredi | uredi kodo]

Rojen kot Louis Le Veau, je bil sin Louisa Le Veauja (umrl februarja 1661), kamnoseškega mojstra, ki je deloval v Parizu.[4] Njegov mlajši brat François Le Vau (rojen leta 1624 [5]) je prav tako postal arhitekt. Oče in njegova dva sinova so delali skupaj v 1630-ih in 1640-ih. Brata sta kasneje spremenila črkovanje svojega priimka iz Le Veau v Le Vau, da bi se izognila povezavi s francosko besedo veau (tele).

Le Vau je svojo kariero začel z načrtovanjem Hôtel de Bautru leta 1634.[6] Do leta 1639 je razvijal mestne hiše (hôtels particuliers - dvorec) za bogate meščane, kot so Sainctot, Hesselin, Gillier, Gruyn des Bordes in Jean Baptiste Lambert v île Saint-Louis, ki se je razvijal kot stanovanjsko območje. Njegovo najbolj opazno delo v tem obdobju je Hôtel Lambert (okoli 1638–1653).[3] His most notable work during this period is the Hôtel Lambert (ok. 1638–1653).[7]

Le Vau je oblikoval tudi podeželske hiše, vključno s Château de Livry (okoli 1640–1645), pozneje znano kot Château du Raincy.

Kraljevi arhitekt[uredi | uredi kodo]

Leta 1654 je njegova kariera napredovala z imenovanjem za prvega kraljevega arhitekta, ki je nasledil Jacquesa Lemercierja.[8] Kardinal Mazarin mu je naročil pomoč pri obnovi dela srednjeveškega gradu Château de Vincennes.[9]

Kmalu zatem, leta 1656, je dobil pomembno naročilo za gradnjo dvorca Nicolasa Fouqueta v Vaux-le-Vicomte s pomočjo Andréja Le Nôtreja in Charlesa Le Bruna.[10] Najbolj opazno delo Le Vauja v Vaux-le-Vicomte je ovalni salon, ki gleda na vrt. Ta zasnova, primer salona à l'italienne (obokana, dvonadstropna soba),[11] razvija idejo, da preprosta oblika ureja obliko glavnega dela stavbe.

V 1660-ih je Le Vau pomagal pri kraljevih projektih, kot sta bolnišnica La Salpêtrière in fasada Tuilerijske palače. V letih 1661-1664 je Le Vau delal na obnovi Galerie d'Apollon v Louvru, potem ko je zgorela v požaru. Claude Perrault in Charles Le Brun sta sodelovala tudi pri ustvarjanju znamenite fasade za vzhodno sprednjo stran Louvra v letih 1665-1674, ki je delovala kot uvod v klasicistično arhitekturo v 18. stoletju.

Najpomembnejše delo Le Vaujeve kariere je bilo v Versajski palači, s katero je sodeloval do konca svojega življenja. Preddverju je dodal servisna krila in po letu 1668 obnovil vrtno fasado, da je bila popolnoma klasična. Le Vauju je pomagal François d'Orbay, ki je dokončal delo po Le Vaujevi smrti. Delo Le Vaua in d'Orbaya v Versaillesu je kasneje spremenil in razširil Jules Hardouin-Mansart.

Le Vaujeve načrte za Collège des Quatre-Nations (zdaj sedež Institut de France) je po njegovi smrti dokončal njegov pomočnik François d' Orbay in so pokazali neverjeten odnos z italijanskimi baročnimi tehnikami.

Louis Le Vau je umrl v Parizu.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. RKDartists
  2. Herbermann, Charles, ur. (1913). »Louis Levau« . Catholic Encyclopedia. New York: Robert Appleton Company.
  3. 3,0 3,1 Encyclopedia of World Biography, "Louis Le Vau", vol. 9, pp. 360-361[mrtva povezava].
  4. Feldmann 1996, p. 262.
  5. Cojannot 2012, p. 341.
  6. »Louis Le Vau: Biography of Baroque Architect«. www.visual-arts-cork.com. Pridobljeno 29. julija 2020.
  7. Feldmann 1996, pp. 262–264.
  8. Feldmann 1996, p. 264.
  9. "France", Encyclopedia Britannica online. Retrieved November 20, 2019.
  10. "Vau, Louis Le" in A Dictionary of Architecture and Landscape Architecture (3 ed.). ISBN 9780199674985.
  11. Berger 1982, p. 695.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Bajou, Thierry (1998). La peinture à Versailles : XVIIe siècle. [English edition: Paintings at Versailles: XVIIth Century, translated by Elizabeth Wiles-Portier, p. 76.] Paris: Réunion des musées nationaux. ISBN 9782283017647. ISBN 9782283017654 (English edition).
  • Ballon, Hilary (1999). Louis Le Vau: Mazarin's Collège, Colbert's Revenge. Princeton University Press. ISBN 9780691048956.
  • Berger, Robert W. (1982). "Le Vau, Louis", vol.2, pp. 695-697, in Macmillan Encyclopedia of Architects, edited by Adolf K. Placzek. London: Collier Macmillan. ISBN 9780029250006.
  • Cojannot, Alexandre (2012). Louis Le Vau et les nouvelles ambitions de l'architecture française 1612–1654. Paris: Picard. ISBN 9782708409361.
  • Curl, James Stevens (2006). A Dictionary of Architecture and Landscape Architecture, second edition. Oxford: Oxford University Press. ISBN 9780191726484.
  • Encyclopædia Britannica. "France".
  • Encyclopedia of World Biography (2004, 2nd ed.). Gale Ebooks. ISBN 9780787677596.
  • Feldmann, Dietrich (1996). "Le Vau (1) Louis Le Vau", vol.19, pp.262-267, in The Dictionary of Art (34 vols.), edited by Jane Turner. New York: Grove. ISBN 9781884446009. Also at Oxford Art Online, subscription required.
  • Hardouin, Christophe (1994). "La Collection de portraits de l'Académie royale de Peinture et de Sculpture: Peintures entrées sous le règne de Louis XIV (1648–1715", Mémoire de D.E.A., Université de Paris IV, 1994, pp. 164–166.
  • Laprade, Albert (1955). "Portraits des premiers architectes de Versailles", Revue des Arts, March 1955, pp. 21–24. ISSN 0482-7872
  • Laprade, Albert (1960). François d'Orbay: Architecte de Louis XIV. Paris: Éditions Vincent, Fréal. OCLC 562063179, 780531730 and 1096782.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]