Ločilo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Ločila

opuščaj ’ '
oklepaji ( ) [ ] { } < >
uklepaj (
zaklepaj )
dvopičje :
vejica , ، 、
pomišljaji – — ―
tripičje … ... . . .
klicaj !
pika .
vezaj
deljaj - ‐ =
vprašaj ?
narekovaji „ “ » «
podpičje ;
poševnica /  ⁄ 

Delitelji besed

presledek     
interpunkt ·

Splošna tipografija

znak & (et, in) &
zvezdica *
afna @
leva poševnica \
krogla
kareta ^
križec † ‡
stopinja °
ponavljaj ″ -"-
številski znak #
dvojni opuščaj
tilda (vijuga) ~
podčrtaj _
navpičnica (pokončnica) |
odstotek %

Redkejša tipografija

trozvezdje (asterizem)
interrobang
bršljanov list
romb


Ločílo (tudi interpúnkcija) je znak v besedilu, ki ni črka, številka ali simbol. Ločila se uporabljajo skladenjsko (zaznamujejo skladenjska razmerja med deli besedila) ali neskladenjsko (za oblikoslovno zaznamovanje besedila). Ločilo je dogovorjeno znamenje, s katerimi označimo povedi, meje med stavki, naštevanje...

Ločila so končna, če stojijo na koncu povedi (pika, klicaj, vprašaj, tri pike, lahko tudi pomišljaj) ali nekončna vejica, podpičje, dvopičje, pomišljaj, vezaj, deljaj, narekovaj, oklepaj, lahko tudi tripičje). Lahko so levostična, desnostična ali nestična. Nekatera ločila so dvodelna (oklepaj, narekovaj).

Pravila o rabi ločil predpisuje pravopis.

Skladenjska raba[uredi | uredi kodo]

Ločila se rabijo skladenjsko, kadar zaznamujejo tonski potek, premore, vrste stavkov, povedi ipd.[1]

Skladenjsko se rabijo[1]:

Neskladenjska raba[uredi | uredi kodo]

Pri neskladenjski rabi ločila zaznamujejo okrajšave besed in besedila, vrstilnost števnikov, kratkost prislovov, zapisanih s številkami, ipd. Neskladenjsko se ločila pišejo večinoma sredi ali na koncu povedi ali besede, vprašaj ali klicaj pa sta lahko tudi ob robu besedila.[1]

Neskladenjsko se rabijo[1]:

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 30.