Ljubljanski tramvaj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sinnbild Straßenbahn.svg
Ljubljanski tramvaj
Slika
Tramvaj št. 13 na današnji Zaloški cesti
Splošne informacije
Država Zastava Slovenije Slovenija
Mesto Ljubljana
Uvedba 6. septembra 1901
Ukinitev 20. decembra 1958
Infrastruktura
Dolžina poti 21 km
Remize 1
Operacija
Linije 4
Dolžina linije 21 km
Vozni park 53
Izvajalec ECŽ
Portal Portal icon.svg Tramvajski promet


Ljubljanski tramvaj je bilo tirno javno prevozno sredstvo, namenjeno prevozu potnikov po Ljubljani. Ljubljanski tramvaj je uradno obratoval od 6. septembra 1901 do 20. decembra 1958. V zadnjem času se pojavljajo ideje o ponovni uvedbi tramvaja - tokrat v modernejši izvedbi.

Kratka zgodovina ljubljanskega tramvaja[uredi | uredi kodo]

Tramvaja na Zaloški cesti leta 1927

Ljubljanski župan Ivan Hribar je 1. januarja 1900 napovedal, da se bo mesto zavzelo za uvedbo električnega tramvaja. Kmalu po tem so se začela prva projektna dela, gradnja remize (v Vodmatu) in prvih prog pa se je začela spomladi 1901. Poleti so opravljali prve poskusne vožnje, 6. septembra 1901 pa je tramvaj uradno začel z obratovanjem.

Tramvajski promet je takrat potekal po treh progah s 13 tramvajskimi vozovi z lastnim pogonom, eno prikolico in delovnim vozilom. Omrežje je merilo skupno 5220 metrov in je bilo v celoti elektrificirano s sistemom enosmerne napetosti 500V. Tramvajski vozovi so imeli vozniško kabino na obeh koncih in so lahko popolnoma enakovredno vozili v obe smeri, tako da na končnih postajah ni bilo potrebno obračanje. Vozilo je lahko sprejelo okoli 30 potnikov in je dosegalo hitrosti do 30 km/h.

Lastnik tramvaja je bilo podjetje Splošna maloželezniška družba, ki je bilo v lasti podjetja Siemens & Halske. V prvih letih obratovanja tramvaj ni prinesel želenega dobička, zato ga je v začetku tridesetih let prevzelo zato ustanovljeno podjetje Cestna električna železnica v mestni lasti. Takrat se je Ljubljana tudi precej razširila in zato so v letih 1931-1938 zgradili več novih prog in podaljšali obstoječe. Kupljenih je bilo tudi 15 novih pogonskih voz, 9 tramvajev pa je bilo izdelanih v delavnicah v remizi. Slednje je načrtoval inženir Feliks Lobe.

Rezultat je bilo tramvajsko omrežje z več kot 21 kilometri skupne dolžine, s 53 pogonskimi vozovi in z 19 potniškimi prikolicami. Zgradili so tudi novo remizo v Šiški - starejši Ljubljančani stavbo in prostore današnje avtobusne garaže še vedno imenujejo Remiza ali Tramvajkomanda.

Vozovnica za ljubljanski tramvaj po letu 1950. Na vozovnici je shema prog (do Ježice so vozili le trolejbusi).

Med drugo svetovno vojno je tramvajski promet potekal brez večjih posebnosti. Vozila so bila opremljena z dvojezičnimi napisi, vozni čas je bil prilagojen policijski uri, primanjkovalo pa je rezervnih delov. Zanimivo je, da se je promet s tramvaji povečal, saj so se lahko italijanski vojaki prevažali brezplačno. Tramvajska proga do Šentvida je celo prečkala državno mejo, in sicer je bil na Celovški cesti postavljen mejni blok med Italijo in Nemčijo. Vendar so Nemci promet tramvajev preko meje prepovedali, tako da so bile vožnje do Šentvida ukinjene oz. skrajšane od oktobra 1941 dalje.

Po drugi svetovni vojni so poskušali obnoviti vozni park in proge, vendar pa je bil tramvaj očitno vedno bolj nezaželen. Leta 1951 je začel obratovati trolejbus in za tramvaj je bil to začetek konca. Dne 20. decembra 1958 se je ljubljanski tramvaj odpeljal na svojo zadnjo vožnjo - njegov "pogreb" je pospremila večtisočglava množica. Tračnice so potem zelo hitro demontirali, še uporabna vozila pa so prodali v Osijek in Subotico, kjer so potem vozila še nekaj let. Že kmalu po ukinitvi tramvaja so se pojavile ideje o njegovi ponovni uvedbi, vendar pa so do danes te ideje ostale le na papirju.

Režim obratovanja[uredi | uredi kodo]

Tramvaji so vozili po dveh objavljenih voznih redih, in sicer po zimskem in poletnem. Po slednjem voznem redu so tramvaji pričeli z obratovanjem ob 6.00, končali pa so ob 22.00. Pozimi pa so tramvaji pričeli in končali z rednim obratovanjem pol ure prej. Interval ljubljanskega tramvaja je bil med 9.00 in 20.00 15-minutni, izven omenjenega časa pa so vozili v intervalu na 7,5 minute.

Tramvajsko omrežje leta 1905[uredi | uredi kodo]

Najstarejši ohranjeni filmski posnetki Ljubljane (1909), s prikazom ljubljanskega tramvaja, ulic in praznovanja[1]

Skupna dolžina tramvajskega omrežja: 5.220 metrov.

Tramvaj na Marijinem trgu
številka proge relacija
št. 1 Glavna železniška postaja – Magistrat
št. 2 (Magistrat) Mestni trg – Vojna bolnica
št. 3 Magistrat (Mestni trg) – Dolenjski kolodvor

Tramvajsko omrežje leta 1940[uredi | uredi kodo]

Skupna dolžina tramvajskega omrežja: 21.400 metrov

številka proge relacija
št. 1 Šentvid – Ajdovščina – Splošna bolnica
št. 2 Vič – Ajdovščina – Sveti Križ (Žale)
št. 3 Magistrat – Rakovnik
št. 4 Glavna pošta – Sveti Križ (Žale)

Načrt ponovne uvedbe tramvaja (cestne železnice)[uredi | uredi kodo]

Po novem Prostorskem načrtu MOL (2008), kjer je opredeljeno urejanje prostora do leta 2025, naj bi bil v prihodnosti tramvaj (cestna železnica) primarni nosilec mestnega javnega prometa v Ljubljani.

Hrbtenica zasnove so glavne mestne vpadnice: Celovška, Dunajska, Šmartinska, Zaloška, Barjanska in Tržaška cesta, ki se združujejo v mestnem središču.

Celoten projekt naj bi stal okoli 2 milijardi evrov.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Tadej Brate (1997). Ljubljanski tramvaj včeraj, danes, jutri = Ljubljana tramway yesterday, today, tomorrow. Tehniški muzej Slovenije. ISBN 961-90361-3-1. 
  • Tadej Brate (2005). Zgodovina mestnega prometa v Ljubljani. LPP d.o.o. ISBN 961-91685-0-X. 
  • Tadej Brate (2008). Ljubljanski mestni promet v slikah. Kmečki glas. ISBN 978-961-203-343-9. 
  • Ljubljana, Glasilo Mestne občine Ljubljana, številka 2, letnik XIII, predstavitev novega Prostorskega načrta MOL, 21. in 22. april 2008; str 40-43.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Dokumenti Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja. 16–19. Slovenski gledališki in filmski muzej. 1980. str. 128. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]