Liktor

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Antični Rim
Roman SPQR banner.svg

Članek je del serije:
Politika in uprava
antičnega Rima


Obdobja
Rimsko kraljestvo
753 pr. n. št. – 510 pr. n. št.

Rimska republika
510 pr. n. št. – 27 pr. n. št.
Rimsko cesarstvo
27 pr. n. št. – 476

Principat
Zahodno cesarstvo

Dominat
Vzhodno cesarstvo

Redni magistrati

Konzul
Pretor
Kvestor
Promagistrat

Edil
Tribun
Cenzor
Guverner

Izredni magistrati

Diktator
Magister equitum
Konzulski tribun

Rex
Triumvir
Decemvir

Naslovi
Imperator

Legat
Dux
Oficij
Prefekt
Vikarij
Vigintisxsvir
Liktor

Magister militum
imperator
Princeps senatus
Pontifex maximus
Avgust
Cezar
Tetrarh

Politične institucije in pravo
Rimska ustava

Rimski senat
Cursus honorum
Rimske skupščine
Kolegijalnost

Rimsko pravo
Rimsko državljanstvo
Auctoritas
Imperium


Liktor (latinsko: lictor, morda iz latinskega ligarepovezati), pripadnik posebne skupine rimskih državnih uslužbencev, katerih naloga je bila skrb in varovanje tistih magistratov Rimske republike in Cesarstva, ki so imeli izvršilno oblast (imperium). Liktorji so bili torej nakakšni osebni stražarji rimskih funkcionarjev.

Nastanek[uredi | uredi kodo]

Liktor s fascesom

Po Liviju je liktorje uvedel prvi rimski kralj Romul, ki je za varovanje svoje visokosti imenoval dvanajst liktorjev. Število dvanajst Livij razlaga z dvanajstimi pticami, ki so se kot božje znamenje pojavile med prerokovanjem, ki je napovedalo Romulovo kraljestvo. Po drugi razlagi so si število dvanajst izposodili od etruščanskih kraljev, ki so iz vsake od svojih dvanajstih držav imenovali po enega liktorja.[1]

Izbiranje liktorjev[uredi | uredi kodo]

Liktorje so prvotno izbirali med plebejci (plebs), se pravi med svobodnjaki, ki so imeli svojo zemljo. Kasneje so te naloge dozdevno opravljali osvobojeni sužnji (libertini). Vsekakor so bili rimski državljani, saj so znotraj mesta Rima nosili toge. Liktorji so morali biti krepko grajeni moški, sposobni opravljati težko delo. Bili so osvobojeni služenja vojaškega roka in imeli fiksno letno plačo (na začetku cesarstva 600 sestercev). Svoje liktorje so običajno osebno izbrali magistrati ali pa so jih izbrali z žrebanjem.

Liktorji so bili povezani v Comitio curiato. Prvotno je bil verjetno iz vsake kurije izbra po en liktor. Iz izvornih 30 kurij je bilo torej izbranih 30 liktorjev, 24 za oba konzula in 6 za pretorja.

Naloge[uredi | uredi kodo]

Zlatnik iz rimske Dakije iz sredine 1. stoletja pr. n. št. s podobo konzuka in dveh liktorjev

Glavna naloga liktorjev je bila varovanje magistratov, ki so imeli izvršilno oblast. Njihov prepoznavni znak je bil snop brezovih palic (fasces), v katerem je bila izven pomerija zataknjena sekira, ki je simbolizirala izvršilno oblast. Diktatorjevi liktorji so imeli sekire tudi v pomeriju. Magistrate so spremljali kamorkoli so šli, tudi v forum, domačo hišo, templje ali javna kopališča. Hodili so v urejeni vrsti pred svojim varovancem. Pred njimi je hodil prvi liktor (primus lictor), ki je prejemal magistratove ukaze in poveljeval. V gneči so liktorji svojemu magistratu utirali pot in odrivali vse navzoče razen rimskih matron, ki so uživale posebne časti. Ko je magistrat nagovoril mnočico, so stali ob strani. Magistrati so lahko svoje liktorje odpustili samo med obiskom svobodnega mesta ali nagovarjanjem magistrata, višjega od sebe.

Liktorji so opravljali tudi zakonske in kazenske naloge: na ukaz svojega magistrata so lahko aretirali rimske državljane in jih kaznovali. Če je morala biti na javni prireditvi prisotna vestalka, so tudi njej podelili položaj liktorja.

Število liktorjev je bilo odvisno stopnje magistratovega imperija:

  • diktator: izven pomerija 24 liktorjev, v pomeriju 12 liktorjev; cesarji od Sule dalje se ta to pravilo niso menili
  • cesar: prvotno 12 liktorjev, po Domicijanu 24 liktorjev
  • reks in konzul: 12 liktorjev
  • prokonzul: 11 liktorjev
  • magister equitum: 6 liktorjev
  • pretor: 6 liktorjev, v pomeriju 2 liktorja
  • propretor: 5 liktorjev
  • edildki kurul: 2 liktorja

V posebnih primerih, na primer na pogrebih in političnih zborovanjih, so liktorje dodelili tudi zasebnim državljanom in jim s tem izkazali posebno čast.

Lictores curiati[uredi | uredi kodo]

Kurijski liktorji (lictores curiati) so bili posebna vrsta liktorjev, ki niso nosili fasces in so imeli predvsem verske obveznosti. Šteli so kakšnih trideset mož pod neposrednim poveljstvom pontifeksa (pontifex maximus), visokega svečenika Rima. Pri verskih obredih so do žrtvenikov prinašali ali vodili žrtvene živali, spremljali in varovali vestalke, flamine in druge visoke svečenike, bili odgovorni za sklicevanje kurijske skupščine (comitia curiata) in vzdrževanje reda na zborovanjih. V Cesarstvu sta dva kurijska liktorja običajno spremljala tudi ženske iz cesarjeve družine.

Sklici[uredi | uredi kodo]