Lišmanioza

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Lišmanioza
Klasifikacija in zunanji viri

Kožna razjeda kot posledica kožne lišmanioze
MKB-10 B55
MKB-9 085
DiseasesDB 3266 29171 3266 7070
MedlinePlus 001386
eMedicine emerg/296
MeSH D007896

Lišmanioza ali leishmanioza je skupina bolezni, ki jo povzročajo bičkarji iz rodu lišmanij, ter jih na človeka prenašajo razne vrste dvokrilih žuželk iz rodov Phlebotomus in Lutzomyia, mogoč pa je tudi neposreden prenos s človeka na človeka. Kaže se v visceralni (drobovni), sluznično-kožni (mukokutani) ali kožni (kutani) obliki.[1]

Razvrstitev[uredi | uredi kodo]

Lišmanioze lahko razdelimo na naslednje oblike:[2]

Povzročitelj[uredi | uredi kodo]

Bolezen pri človeku povzroča od 21 do 30 različnih vrst lišmanij, med drugim skupina L. donovani, ki zajema 3 vrste (L. donovani, L. infantum in L. chagasi), skupina L. mexicana (vključuje med drugim vrste L. mexicana, L. amazonensis in L. venezuelensis), L. tropica, L. major, L. aethiopica ter podrod Viannia s 4 poglavitnimi vrstami (L. (V.) braziliensis, L. (V.) guyanensis, L. (V.) panamensis in L. (V.) peruviana). Različne vrste med seboj ni možno ločiti morfološko, potrebna je diferenciacija z izoencimsko analizo, sekvenčno analizo DNK ali določitev s pomočjo monoklonskih protiteles.

Doslej so sekvencirali genom treh vrst lišmanij, L. major, L. infantum in L. braziliensis, ter s tem pridobili obilo novih informacij o biologiji tega zajedavca, kar bi lahko pripomoglo k prepoznavanju novih bioloških tarč za zdravila in razvoju cepiva.[3]

Znaki in simptomi[uredi | uredi kodo]

Najpogostejša oblika bolezni je kožna lišmanioza, pri katerih pride po nekaj tednih do mesecih po piku žuželke do pojava krastavih bunčic ali razjed na koži. Po navadi pride do spontane ozdravitve. Pri kožni difuzni obliki lišmanioze pa se pojavijo gobavosti podobne kožne lezije razširjeno po telesu. Gre za posameznike, katerih imunski sistem ni zmožen učinkovitega celično posredovanega odgovora proti povzročitelju.[4]

Pri sluznično-kožni obliki bolezni se najprej pojavi prav tako razjeda na koži, ki se samodejno pozdravi, vendar pa pride do razsoja zajedavcev do nosno-žrelne sluznice. Čez več mesecev ali let se pojavijo lezije na sluznici, ki lahko povzročijo tudi hudo izmaličenje nosu, neba v ustih ali obraza.[5]

Pri visceralni lišmaniozi se pojavi povišana telesna temperatura, hepatosplenomegalija (povečana jetra in vranica), pancitopenija in poliklonska hipergamaglobulinemija. Simptomi se običajno pojavljajo postopoma, več tednov ali mesecev po okužbi. Pri nekaterih bolnikih pride do značilnega dvakrat dnevnega povišanja telesne temperature.[5]

Diagnoza[uredi | uredi kodo]

Za diagnozo visceralne lišmanioze je potreben odvzem vzorca krvi oziroma kostnega mozga za pregled na prisotnost zajedavca.Za dignozo kožne oblike bolezni zadošča manjši biopsijski vzorec ali postružek razjede, pri sluznično-kožni bolezni pa vzorec prizadetega tkiva. V biopsijskem vzorcu mikroskopsko ali z drugo metodo identificirajo prisotnost določene vrste lišmanije. Nekatere metode dajo rezultat v nekaj dneh, pri preiskavi z gojitvijo kulture pa traja 2 do 4 tedne, da se pokaže okuženost s zajedavcem.[6]

Zdravljenje[uredi | uredi kodo]

Zdravljenje je odvisno od vrste lišmanioze. Pri kožni lišmaniozi lahko pride do samoodsebne ozdravitve, pri kateri zdravljenje ni potrebno.[6] Izbor zdravila je poleg vrste bolezni odvisen tudi od zemljepisnega območja. Pri kožni in visceralni lišmaniozi se uporablja kot zdravilo petvalentni antimon (v obliki natrijevega stiboglukonata ali megluminijevega antimonata). Zlasti v Indiji je pri bolnikih z visceralno lišmaniozo prišlo do težav zaradi odpornosti povzročitelja proti antimonijevim učinkovinam; v takih primerih je učinkovit miltefosin. V razvitem svetu je pri bolnikih z oslabljenim imunskim sistemom zdravilo izbora amfotericin B. Kožna difuzna lišmanioza je v veliko primerih neodzivna na zdravljenje.[5] Za zdravljenje se prav tako uporablja peptidni toksin dermaseptin, amfipatičen alfa-heliks.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=leishmanioza, Slovenski medicinski slovar, vpogled: 4. 5. 2012.
  2. ^ James, William D.; Berger, Timothy G.; et al. (2006). Andrews' Diseases of the Skin: clinical Dermatology. Saunders Elsevier. str. 422–428. ISBN 0-7216-2921-0. 
  3. ^ Myler P; Fasel Nhirf;f). (2008). Leishmania: After The Genome. Caister Academic Press. str. [potrebna stran]. isbn = 978-1-904455-28-8. 
  4. ^ http://emedicine.medscape.com/article/1108860-clinical, vpogled: 4. 5. 2012.
  5. ^ 5,0 5,1 5,2 Beers MH, Porter RS, Jones TV, Kaplan JL, Berkwits M. The Merck Manual, 18th Ed. Merck & Co., Inc., 2006., str. 1575–1576.
  6. ^ 6,0 6,1 http://www.cdc.gov/parasites/leishmaniasis/diagnosis.html, vpogled: 4. 5. 2012.