Leon Rupnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Redakcija dne 18:43, 5. september 2010 od Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki) (Hitro dodajanje kategorije "Nosilci avstrijskega cesarskega reda Leopolda" (z uporabo orodja HotCat))

Leon Rupnik (ime tudi Leo, Lev, Lav), slovenski general in politik, * 10. avgust 1880, Lokve pri Čepovanu; † 4. september 1946, Ljubljana (usmrčen).

Življenjepis

Leon Rupnik se je rodil 10. avgusta na Lokvah pri Novi Gorici kot sin cesarsko-kraljevega gozdarja Franca Rupnika in Ane Ogrizek. Osnovno šolo je obiskoval v Idriji, nato pa ga je oče poslal v benediktinsko gimnazijo v Št. Pavel na Koroškem. Tam je pouk potekal v nemščini. Naslednje leto se je vpisal v nemško paralelko na Ljubljanski gimnaziji. Po končani nižji gimnaziji je v letih od 1895 do 1899 obiskoval kadetnico v Trstu. Leta 1905 se je po nekaj menjavah dolžnosti kot aktivni oficir vpisal na generlštabno šolo na Dunaju. Tam so ga visoko cenili zaradi vojaške nadarjenosti, mirnosti in odločnosti, hkrati pa so mu učitali pomankanje diplomatskih sposobnosti in premajhno prožnost za vodenje v velikem merilu. V študiji habsburških oficirjev so ga ocenili kot sposobnega, a ne povsem prilagodljivega svojem okolju, zato ga tudi oficirski kolektiv ni nikoli sprejel za svojega. Po končani šoli se je kot poveljnik trdnjave v Nevesinju in kasneje kot generlštabni častnik v Mostarju zelo izkazal in leta 1913 je bil povišan v stotnika. Takrat se je tudi prvič poročil.

Med 1. svetovno vojno je kot avstro-ogrski častnik sodeloval pri napadu na Srbijo, kjer je bil tudi dvakrat odlikovan za hrabrost. Leta 1915 je bil prestavljen na italjansko fronto, kjer je bil prav tako odlikovan, leta 1916 pa na rusko fronto. Dobil je celo eno najvišjih avstro-ogrskih odlikovanj, viteški križec Leopoldovega reda prvega razreda. Konec vojne je dočakal kot načelnik štaba Boke Kotorske.

V Vojsko Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (pozneje VKJ) je prestopil leta 1919 kot generalštabni major. V njej je nato vsake štiri leta redno napredoval. Leta 1933 je postal brigadni general, 1937 pa divizijski. Služboval je na različnih dolžnostih in za to prejel več odlikovanj. Leta 1938 je bil premeščen v Ljubljano, kjer je vodil graditev obrambnih položajev – Rupnikove linije. Pod njegovim vodstvom se je izvajala graditev obrambnega pasu po celotni državi. Ko se je začela vojna je postal načelnik štaba 1. skupne armade v Zagrebu, ki naj bi branila zahodno in severozahodno mejo z Italijo in Nemčijo. Po kapitulaciji jugoslovanske armade se je zatekel v Celje, nato pa se je po nekaj mesecih preselil v Ljubljano, vendar se kljub odkritemu nasprotovanju komunizmu še ni začel ukvarjati s politiko. Septembra 1941 so nanj streljali pripadniki VOS in ga lažje ranili. Spomladi 1942 ga je fašistična okupacijska oblast skupaj z drugimi častniki bivše jugoslovanske vojske internirala v Italijo, a se je po dobrem mesecu dni vrnil v Ljubljano.

Odkrito je začel sodelovati z italijanskim okupatorjem šele junija 1942 po odstopu dotedanjega ljubljanskega župana dr. Jura Adlešiča. Rupnik je za tem postal župan Ljubljane na predlog Graziolija, ki je bil takratni upravitelj italijanskega okupacijskega območja. Bil je odločen protikomunist in je okupatorju predložil načrt za vojaško sodelovanje posebnih slovenskih enot proti narodnoosvobodilnemu gibanju. Rupnikovo sodelovanje z okupatorjem je obsodila tudi Slovenska zaveza. Jugoslovanska vlada v Londonu mu je na njeno zahtevo odvzela generalski čin ter to oznanila po londonskem radiju.

Rupnik je bil že od samega začetka zelo protikomunistično usmerjen. Kot nekateri drugi zahodni generali tistega časa (na primer ameriški general G.S. Patton), je v komunizmu videl večje zlo od nacizma in fašizma, zato je bil v boju proti prvemu pripravljen sodelovati tudi s slednjima. Po kapitulaciji Italije je organiziral Slovensko domobranstvo. Njegova kolaboracija je bila večplastna, od upravne, ideološke in vojaške. Svoje vloge kolaboratorja se je od začetka zavedal in jo je tudi zavestno sprejel, ker je menil, da mora biti advokat naroda v odnosih z okupacijsko oblastjo. Nekoč naj bi bil celo izjavil: "Če je za ta narod treba žreti drek, žrl ga bom." Kolaboracijo in s tem tudi domobransko vojsko je videl kot potrebno za preživetje slovenskega naroda, predvsem kot sredstvo v boju in obrambi proti komunističnemu nasilju, ki je v prvih letih 2. svetovne vojne med Slovenci zahtevalo veliko civilnih žrtev. Domobranci so Nemce torej potrebovali za oborožitev v boju proti komunizmu, Nemci pa njih za boj proti narodnoosvobodilnemu gibanju. Nemci so na domobrance gledali kot na pomožne policijske enote, ki jim je navidezno poveljeval Leon Rupnik, saj mu niso pustili vmešavanja v vojaški del domobranstva, prepustili pa so mu civilno oblast v Ljubljanski pokrajini. Rupnika je na položaj pokrajinske ljubljanske uprave postavil Friedrich Rainer na predlog škofa Gregorija Rožmana. V resnici pa so pokrajinsko upravo vodili nemški svetovalci. Neposredni nadzor nad Rupnikovim upravljanjem sta imela nemška svetovalca, esesovski general Erwin Rösener, ki je vodil policijski štab za boj proti partizanom in dr. Hermann Doujak, Rainerjev politični svetovalec za Ljubljansko pokrajino. Vsak svoj javni govor je moral Rupnik predhodno predložiti nemški cenzuri. Nemci so mu tudi določali, kdaj lahko nastopa v uniformi generalnega inšpektorja Slovenskega domobranstva. Po ustanovitvi Slovenskega domobranstva konec septembra 1943 se je Rupnik razglasil za komandanta, a mu je Rösener ta naziv po nekaj dneh odvzel. Pobudo za ustanovitev domobranstva so Rupniku dali politiki SLS, Rupnik pa jo je nato posredoval Rösenerju. Ta je postavil za poveljnika polkovnika Franca Krenerja, ki pa ni bil pogodu niti Rupniku niti katoliškim politikom, saj so ga sumili, da je naklonjen liberalcem.

Rupnik ni bil strankarsko opredeljen; po njegovem je bilo domobranstvo nadstrankarsko. Po njegovem prepričanju naj bi strankarstvo škodovalo boju domobranstva, katerega moto je bil Mati-domovina-Bog. Politične stranke pa naj bi se med sabo borile le za prevlado in oblast. Zaradi tega v protikomunističnem taboru ni užival enotne podpore. Pogosto so se ga celo izogibali, zato se je obdal z mladimi in izredno ambicioznimi osebami. Ostali politiki so temu ožjemu krogu pravili kar "otroški vrtec". Sestavljali so ga posamezniki iz vrst predvojnih bojnih protikomunističnih skupin, ki so se zgledovale tudi po fašistični ideologiji. Nekateri njihovi pogledi so bili tako skrajni, da so sodelovanja s komunisti sumili kar samega Rösenerja. Komunizma niso imeli za politiko in ideologijo, ampak za "najbolj surov barbarizem in največjo nevarnost" za katoliško civilizacijo.

Domobranska prisega dne 20. aprila 1944 na ljubljanskem stadionu. Civilist z brado na sliki je domobranski general Leon Rupnik.

Nemci mu niso zaupali, vendar so ga kljub temu konec novembra 1944 imenovali za generalnega inšpektorja Slovenskega domobranstva. Tako so ga naredili simbol kolaboracije in izdaje. Proti koncu vojne je postal tudi poveljnik domobrancev. 5. maja 1945 mu je Rösener odvzel položaj upravitelja Ljubljanske pokrajine, upravljanje pa prepustil Narodnemu odboru za Slovenijo. Maja 1945 se je skupaj z domobransko in nemško vojsko umaknil na avstrijsko Koroško, kjer se je predal Britancem. Ti so ga nekaj časa zadrževali v Italiji in ga nato 2. januarja 1946 izročili jugoslovanskim oblastem. Bil je glavni obtoženec v t.i. Rupnikovem procesu. 27. avgusta istega leta so ga obsodili na smrt z ustrelitvijo. Lokacija njegovega groba je še danes neznana.

Rupnikov proces

Proces se je začel 21. avgusta 1946, obtožba je vsebovala enajst točk. Na procesu je bil Rupnik spoznan za krivega izdaje in sodelovanja z okupatorjem. Sodili so tudi nekaterim nemškim poveljnikom. 30. avgusta se je proces končal in poleg dolgotrajnih zapornih kazni so bile izrečene tudi tri smrtne. Na smrt z obešenjem so obsodili SS-Obergruppenführerja Erwina Rösenerja in Lovra Hacina. Rupniku so omogočili vojaško smrt z ustrelitvijo.

Usmrtitev

Izvršitev smrtne obsodbe je bila določena za 4. september 1946. Rupnika je na strelišče pod Golovcem ob 16. uri popoldne pripeljal avtomobil.

Sodba je bila izvršena ob 16.15 s salvo iz sedmih pušk (sedmi naboj je bil vadbeni). Pred smrtjo je Rupnik zavpil >>Naj živi slovenski narod<<. Prva krogla je zgrešila cilj, druga je zadela vrat, tri so zadele prsni koš, četrta pa je prestrelila srce.

Za natančen čas smrti je bilo ugotovljeno 16.15. Rupnikovo truplo je bilo odpeljano in pokopano na neznanem kraju..

Napredovanja

Odlikovanja

Avstroogrska monarhija

Kraljevina Jugoslavija

Viri

  • Gortan Simončič: Obrambna črta in Leon Rupnik. v Vojnozgodovinski zbornik 9, str. 59-70. Logatec, 2002.
  • Rupnikova črta in druge jugoslovanske utrdbe iz obdobja 1926-1941, str. 358.
  • Rupnikova linija in Alpski zid
  • Življenje slovencev med drugo svetovno vojno

Glej tudi


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Leon_Rupnik&oldid=2475939«