Leksem

Leksém je najmanjša enota v pomenskem sistemu nekega jezika (beseda, krajšava ali besedna zveza). Je abstraktna enota morfološke analize v besedoslovju, ki v grobem ustreza različnim oblikam posamezne besede. Na primer: tečeš, tečem, tečemo so oblike istega leksema, katerega osnovna oblika je teči.

Leksem ima določen pomen (semantično vrednost) znotraj posamezne sintaktične kategorije. Leksem teči je v sintaktični kategoriji povedka, zato ima npr. v sedanjiku 1. os. mn. obliko tečemo, v pretekliku 2. os. dv. obliko sva tekli itn. Ta leksem pa nima enakega pomena kot npr. leksema tek in tekač, ker le-ta nista v isti sintaktični kategoriji. Tako ima leksem v več jezikih mnogo različnih oblik.

Oblike leksemov se uporabljajo v skladu s slovničnimi pravili.

Slovar (ali leksikon) je sestavljen iz leksemov.

Leksemi so sestavni deli kolokacij in idiomov. V kolokacijah so transparentni, torej jih razumemo same po sebi; v idiomih pa so netransparentni, torej jih ne razumemo samih po sebi.

Pri uporabi leksemov se srečujemo s skladenjsko (sintaktično) in leksikalno dvoumnostjo. Dvoumnost razrešujemo z danim sobesedilom, saj z njim lahko razberemo pomen.

Enopomenskost in večpomenskost

Enopomenke so leksemi, ki imajo en sam pomen.

Večpomenke so leksemi, ki imajo dva ali več pomenov.

Razčlenitev pomena

Denotativni pomen neposredno govori o imenovanem na nevtralen in objektiven način.

Konotativni pomen govori o imenovanem z vnosom čustev in ostalih stranskih dogodkov, ki vplivajo na govorca/pisca.

Polnopomenske in funkcijske besede

Polnopomenske besede so nosilke pomena, tako slovničnega kot leksikalnega. Razumemo jih iz sobesedila. Polnopomenske besede so npr.: samostalniki, pridevniki, glagoli, prislovi ...

Funkcijske besede uporabljamo za vzpostavljanje sintaktičnih in semantičnih odnosov s polnopomenskimi, torej jih uporabljamo za dopolnitev polnopomenskih besed. Imajo slovnični pomen, ne pa tudi leksikalnega. Funkcijske besede so npr.: predlogi, vezniki, medmeti.