Leše, Prevalje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Leše, Prevalje
Leše, Prevalje is located in Slovenija
Leše, Prevalje
Leše, Prevalje
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 46°31′49.91″N 14°54′22.62″E / 46.5305306°N 14.9062833°E / 46.5305306; 14.9062833Koordinati: 46°31′49.91″N 14°54′22.62″E / 46.5305306°N 14.9062833°E / 46.5305306; 14.9062833
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Koroška regija
Tradicionalna pokrajina Koroška (pokrajina)
Občina Prevalje
Nadmorska višina 531,9 m
Prebivalstvo
 • Skupno 537
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 2391 Prevalje
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).

Leše so naselje, večidel strnjeno v hribovski globeli in deloma razloženo po pobočjih nad Prevaljami v Občini Prevalje.

Naselje leži na nadmorski višini od 530 do 675 mnm pod vzpetinama Kal (1105 mnm) na jugu in Volinjak (886 mnm) na zahodu. K naselju spada še zaselek Volinjak. Ime kraja razlagajo iz besede leska, leskovje, povsod kjer naletimo na tako krajevno ime, je gotovo dosti leskovja v okolici.

Leše so bile sprva tiho naselje, kjer so samevale samotne kmetije, od katerih jih večina obstaja še danes. Že v leškem rokopisu iz 18. stoletja so omenjene kmetije Pristov, Vojak, Kunc, Jakopič, Kočan, Jež in Obretan, večkrat je omenjena tudi Papeževa kmetija.

Leta 1818 so v kraju odkrili premog in ga začeli 1822 kopati za potrebe železarne na Prevaljah. Do sredine 19. stoletja je bil to največji premogovnik na Slovenskem. Rudnik so do sredine 20. stoletja močno izčrpali in ga 1939 zaprli. Premogovnik je zaposloval v največjem obsegu 865 delavcev. Imel je rudniško železnico in dvigala na parni pogon. Danes so od rudnika ohranjene le še skupine rudarskih družinskih hiš, pri domačinih poimenovane tudi "Nove bajte".

Na Lešah od leta 1921 obstaja tudi kulturno društvo Leše, ki je v preteklosti priredilo veliko število gledaliških iger, s katerimi so gostovali tudi po drugih krajih v Mežiški dolini.

Cerkvi sv. Ane in sv. Volbenka[uredi | uredi kodo]

Cerkvi svete Ane in svetega Volbenka na Lešah nad Prevaljami

Slikoviti gotski cerkvi, stoječi druga poleg druge na sedlu nad Lešami, sta bili postavljeni sredi ali v drugi polovici 15. stoletja. Zgornja je podružnična cerkev svetega Volbenka, spodnja pa podružnična cerkev svete Ane z gotskim zvonikom. Nihče ne ve, zakaj sta na Lešah dve cerkvi, le nekaj metrov oddaljeni druga od druga. Po ljudskih govoricah naj bi na Lešah obstajala dva samostana - meniški in nunski, saj ima ena cerkev žensko zavetnico, druga pa moškega svetnika. Samostana naj bi bila med seboj povezana s skrivnim podzemnim prehodom, o čemer pa ni nobenih dokazov.



Leški rokopis[uredi | uredi kodo]

Stran iz Leškega rokopisa

Leški rokopis je najstarejši ohranjeni daljši pisni dokument v slovenskem jeziku v Mežiški dolini in je primer bukovniške dejavnosti v tej dolini. Časa nastanka ni mogoče natančno določiti, saj se v rokopisu pojavlja več letnic, zagotovo pa je bil napisan v letih 1757-1761. V rokopisu je največkrat omenjeno ime kmetije Papež, po čemer lahko sklepamo, da je bil neznan pisec v ožji zvezi s Papeževo kmetijo ali pa je bil tamkaj celo doma.

V glavnem lahko razdelimo mnogovorstno snov, ki jo rokopis obsega v dve večji skupini. Prva obsega molitve, cerkveno pesem in govor pred poroko, torej stvari cerkvenega značaja. Druga skupina vsebuje pestro narodopisno blago, med drugim tri pesmi ter razna navodila. Avtor besedila je bil laik, moral pa je biti v ožjih stikih s cerkveno oblastjo, da so mu bile dostopne cerkvene knjige, iz katerih je prepisoval.

Leški rokopis se nahaja v prostorih Univerzitetne knjižnice v Mariboru, kopijo originala pa hrani Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika.


Leški premogovnik[uredi | uredi kodo]

Začetki Leškega premogovnika segajo v leto 1818, ko je dunajski magistratni nameščenec Blaž Mayer na dopustu pri svojem prijatelju, posestniku Kresniku, zasledil sloje rjavega premoga. Leta 1820 je pridobil pravico do premogovnega revirja in tega leta so premog tudi začeli kopati. Ker Mayer ni imel pravih kupcev za premog, je premogovnik ponudil bratoma Rosthorn, ki sta leta 1835 zgradila železarno na Prevaljah, kjer so uporabljali leški premog.

Leški rudnik je bil v petdesetih letih 19. stoletja največji rudnik na Slovenskem, saj so leta 1847 v vseh slovenskih rudnikih nakopali trikrat manj premoga kot na Lešah. Največ rudarjev, 865, je bilo v rudniku zaposlenih leta 1879, medtem ko je največjo proizvodnjo rudnik dosegel leta 1882 s 70 000 tonami.

Težko delo, nizki zaslužki, stalni odpusti ter slabe stanovanjske razmere so leta 1886 pripeljale do znamenitega velikonočnega punta, ko so želeli razjarjeni rudarji obratovodjo Hallerja vreči v rudnik, a jim je ta s pomočjo paznikov pobegnil na Prevalje.

Rudarji so sicer dosegli izboljšanje razmer, a je prevaljška železarna in s tem tudi leški premogovnik počasi začela propadati. Železarna je dokončno propadla leta 1899, rudnik pa je s tem izgubil svojo največjo stranko.

Premogovnik je z nižjo proizvodnjo obratoval vse do leta 1935, ko so Leški rudarji po dolgih letih postali lastniki svojega rudnika, ki pa je bil žal že izčrpan. Premog so v obstoječih rovih kopali še do leta 1939, ko ga je v obstoječih rovih dokončno zmanjkalo.

Tako je po 119 letih obratovanje propadel leški premogovnik, v katerem so nakopali 3 500 000 ton premoga.

Železarna na Prevaljah

Kulturno društvo Leše[uredi | uredi kodo]

Začetek kulturnega življenja na Lešah sega v leto 1909, ko so mladi leški rudarji ustanovili leško rudarsko godbo na pihala pod vodstvom kapelnika Vizerja.

Prvo kulturno društvo je bilo registrirano leta 1921 pod imenom Svoboda, ukvarjalo pa se je s kulturno in izobraževalno dejavnostjo. Prvi predsednik društva Svoboda je bil Albin Jovan, namestnik pa Ivan Dretnik. V okviru društva Svoboda je leta 1927 pričela delovati tamburaška skupina, ki je štela 12 članov. Skupino se je čez nekaj časa razšla, ker so morali nekateri fantje k vojakom. Po razpadu tamburaške skupine so začeli leta 1933 igrati na mandoline, kar je bila tudi zadnja uspešna tamburaška skupina.

Na Lešah so v okviru društva Svoboda in kasneje društva Vzajemnost igrali tudi gledališke igre. Režiserji, ki so skrbeli za organizacijo in vodenje igralcev so bili: Pavel Čop, Karel Doberšek, Norbert Jamnikar, Micka Mastek in Marko Prosen. Iger pa niso igrali le na Lešah, temveč so igralci gostovali tudi v drugih krajih, v Mežici, Črni, Heleni in na Prevaljah.

Med 2. svetovno vojno iger niso igrali, nadaljevali pa so po koncu vojne. Leta 1953 so ustanovili Delavsko kulturno prosvetno društvo Svoboda Leše. Zadnja predstava, ki so jo odigrali je bila igra Krivoprisežnik, ki so jo igrali leta 1957.

Do leta 1975 se je zaradi pomanjkanja prostora dogajalo bolj malo kulturnega ustvarjanja. Leta 1980 pa so ponovno ustanovili kulturno društvo z nazivom Kulturno umetniško društvo Leše (KUD Leše). Od takrat do danes so v okviru KUD Leše delovali mladinska in odrasla gledališka skupina, razne glasbene skupine, recitatorska skupina ter Mešani pevski zbor Leše.

Kulturno društvo Leše je v času svojega delovanja prejelo tudi nekaj priznanj, tako kot skupina kot tudi posamezniki.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Gorenšek, Hedvika. Kulturno društvo Leše skozi čas. Kulturno društvo Leše, Leše, 2004. (COBISS)
  2. Sušnik, Tone. Leše. Kulturno društvo Mohorjan, Prevalje, 2001. (COBISS)
  3. Leše. Kulturno umetniško društvo Leše, Leše, 1984. (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]