Lasa

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Lasa
kitajsko ལྷ་ས་
拉萨

Lasa
Mesto
拉萨市 · kitajsko ལྷ་ས་གྲོང་ཁྱེར།
Lasa - pogled iz palače Potala
Lasa is located in China
Lasa
Lasa
Položaj na Kitajskem
Koordinati: 29°39′N 91°07′E / 29.65°N 91.117°E / 29.65; 91.117Koordinati: 29°39′N 91°07′E / 29.65°N 91.117°E / 29.65; 91.117
Country Ljudska republika Kitajska
Avtonomna pokrajina Tibet
Upravljanje
 • Župan Doje Cezhug
 • Podžupan Jigme Namgyal
Površina
 • Kopno 53 km2
Nadmorska višina 3.490 m
Prebivalstvo (2009)
 • Mesto 1.100.123
 • Urbano 373.000
Časovni pas Kitajski standardni čas (UTC+8)
Omrežna skupina 891
Spletna stran www.lasa.gov.cn

Lasa (tibetansko: ལྷ་ས་, kitajsko: 拉萨; traditionalno kitajsko: 拉薩) je upravno središče Avtonomne regije Tibet (Kitajsko: Xizang) v Ljudski republiki Kitajski. Je drugo največje naselje na Tibetanski planoti za Xiningom. Leži na nadmorski višini 3.490 metrov in je eno najvišje ležečih mest na svetu. Je pomembno kulturno in versko središče. V mestu se nahajajo palača Potala, tempelj Jokhang, palača Norbulingka in Tibetanski narodni muzej, če naštejemo samo najpomembnejše.

Pogled na novi del Lase

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Lasa dobesedno pomeni "kraj bogov". Stari tibetanski dokumenti in napisi omenjajo tudi ime Rasa za območje, kjer danes stoji tempelj Jokhang, kar naj bi pomenilo "prostor za koze", tudi Rawe Sa "obzidan prostor za koze," kar namiguje na to, da je bil to prvotno kraj namenjen kraljevi rezidenci za potrebe lova na griču Marpori. Ime Lasa je bilo prvič zabeleženo leta 822 našega štetja kot napis v samostanu Geqoin, kjer naj bi pisalo: "V času njegovega življenja svetega Tsampo Songtsan-a, so širili budistične nauke v samostanu Jokhang, zgrajenem v Lasi".

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Dokumentirana zgodovina Lase sega 1300 let v preteklost. Pred tem obdobjem obstajajo zelo enostavni zapisi že od 1. stoletja, sicer pa naj bi se posamezni dogodki prenašali zgolj ustno. Na Tibetanskem platoju naj bi bila cela vrsta manjših plemenskih državic, ki so se med seboj neprestano bojevale. Največje med njimi so se nahajale v dolinah velikih rek. To so bila plemena Yarlung, Zhangzhung in Supi.

Sredi 7. stoletja postane Songtsän Gampo vodja plemena Yarlung. Svojo moč je razširil vzdolž reke Yarlung Tsangpo (v Indiji Brahmaputra), podjarmil večino plemen med njimi Dagbo, Gongbo, Nangbo in Supi, poenotil tibetansko planoto in ustanovitvil kraljestvo Tubo. Po osvojitvi kraljestva Zhangzhung na zahodu, je sedež vlade iz gradu Chingwa Taktse preselil v okrožje Chongye na jugozahodu doline Yarlung, v mesto Gyiqoiwotang (današnja Lasa), kjer so leta 637 na griču Marpori zgradili prve objekte, predhodnice palače Potala.

V letih 639 do 641 Songtsän Gampo osvoji celotno Tibetansko regijo in to utrdi tudi s porokama: najprej s princeso Bhrikuti iz Nepala, dve leti kasneje pa s princeso Wen Cheng s cesarskega dvora Tang. Princesa je prinesla s seboj kip Sakyamuni-ja, enake velikosti kot Buda, ko je bil star 12 let. Prinesla je tudi koledarje, budistične sutre, knjige o industriji in obrti ter medicinske knjige. Songtsän Gampo za vero prevzame budizem, ki je bila tudi vera obeh princes. V letu 641 zgradi v Lasi tempelj Jokhang (prvotno ime Trülnang Tsulagkhang) in tempelj Ramoche v čast dveh Budinih kipov, Akshobhya Vadžra (Buda v starosti osem let) in Jowo Sakyamuni (Buda v starosti dvanajst let). Lasa utrpi največjo škodo pod vladavino Langdarma v 9. stoletju, ko so bili sveti kraji uničeni in oskrunjeni, imperij pa razdrobljen.

Od padca monarhije v 9. stoletju do nastopa 5. dalajlame, Lasa ni bila več center politične moči v tibetanski regiji. Postajala pa je vse pomembnejše religiozno središče. Do 15. stoletja je mesto Lasa samo rastlo, še posebej po tem, ko so v soseščini zgradili velike Gelugpa samostane ustanovitelja Tsongkhapa in njegovih učencev. Zgrajeni so bili trije samostani: Ganden, Sera in Drepung. Akademski dosežki in politično znanje so dokončno potisnili Laso v središče Tibeta.

5. dalajlama, Lobsang Gyatso (1617–1682) zedini Tibet in leta 1642 preseli glavno administracijo v Laso, ki tako postane religiozno in upravno središče. Leta 1645 se začne rekonstrukcija starega templja na mestu današnje palače Potala na Rdečem hribu in gradnja Potrang Karpo (Bela palača), ki je bila končana leta 1648. Od tedaj dalje so jo uporabljali za zimsko rezidenco dalajlam. Potrang Marpo (Rdeča palača) je bila zgrajena med leti 1690 in 1694. Ime Potala izhaja od gore Potalaka, mističnega bivališča predhodnika dalajlam, Bodhisatva Avalokiteśvara. V tem času je bil precej povečan tudi tempelj Jokhang in velja za drugo najstarejšo stavbo v Lasi za palačo Potalo.

Samostan Drepung še vedno obnavljajo po uničenju med kulturno revolucijo

Okoli 17. stoletja nastane v Lasi osrednji trgovski center imenovan Barkhor. Po poročanju jezuitskega misionarja Ippolita Desiderija iz leta 1716, naj bi bilo to mesto zelo svetovljansko. V njem naj bi trgovali tako Mongoli, Kitajci, Rusi (Moskovčani), Armenci, Kašmirci, Nepalci in Severni Indijci. Tibet je izvažal mošus, zlato, zdravilne rastline, krzno in jakovo meso, v zameno za sladkor, čaj, žafran, perzijske turkize, evropski jantar in mediteranske korale. V 17. in 18. stoletju so se izmenjavali dalajlame od 5. do 8. V tem obdobju je Lasa uživala relativno stabilne politične razmere, socialno stabilnost in hiter razvoj.

Guāndì miào (關帝廟) ali tempelj Gesar Lhakhang je bil zgrajen leta 1792 na vrhu gore Bamare, 3 km južno od palače Potala. Zgrajen je bil v počastitev poraza vojske Gurkha.

Glavna vrata v staro mesto Lasa predstavlja stupa Pargo Kaling, ki vsebuje svete relikvije Bude Mindukpa.

Do 20. stoletja je bila Lasa tako središče Tibeta kot budizma na sploh. Tukaj so živele številne etnične in verske skupnosti, med njimi kašmirski muslimani, ladaški trgovci, Sikhi in kitajski trgovci in uradniki. V času 5. dalajlame kašmirski muslimani pripeljejo v Laso muslimanskega svetnika Patno, Khair ud-Dina. Kitajski muslimani živijo v južni četrti, Nepalci na severu trga Barkhor. Prebivalci soseske Lubu so kitajski kmetje, ki so prišli iz Sečuana sredi 19. stoletja; kasneje so se možje poročili s tibetanskimi ženami in prevzeli tudi tibetanščino za svoj jezik.

V sredini 19. stoletja so zahodne sile začele infiltrirati v Tibet ljudi pod krinko misijonarskega dela, raziskovanja in poslovanja. Po[[Opijska vojna|opijski vojni] leta 1840, so britanski imperialisti začeli vojno agresijo proti Tibetu. Lasa, kot prestolnica regije, je nosila največje breme tega osvajanja. Od tega obdobja dalje je mesto izgubilo mir in stabilnost, ki ga je uživalo od srednjega veka dalje.

V prvi polovici 20. stoletja so v Laso prišli prvi evropski raziskovalci (Heinrich Harrer, .....).

Cvetoča trgovina se je končala s prihodom kitajske vojske leta 1950. S podpisom sporazuma za mirno osvoboditev Tibeta v maju leta 1951, se je centralna vlada Kitajske zavezala k izboljšanju življenja državljanov v Tibetu. Do leta 1954 sta bili zgrajeni dve cesti: Sichuan-Tibet in Qinghai-Tibet, ki se križata v Lasi. Ko je bil zgrajen tudi most čez danes imenovano reko Lasa, so se Tibetanci nehali prevažati s čolni narejenimi iz kož. V Lasi so bile odprte prva sodobna bolnišnica, osnovna in srednja šola ter gledališče. V severnem predmestju je bila zgrajena elektrarna in po več kot tisoč letih so nehali uporabljati svetilke na jakovo maslo.

Kitajska je okupirala Tibet in si ga pripojila. Leta 1959 je v Lasi izbruhnila vstaja Tibetancev proti kitajskim oblastem, ki ga je Kitajska brutalno zadušila. Po tem je 14. dalajlama (še živeči) pobegnil iz Lase i osnoval sedež vlade v izgnanstvu v Dharmsali v Indiji. Kitajci so v času "kulturne revolucije" (1966-1976), poskušali zatreti tibetansko kulturo in Laso spremeniti v kitajsko mesto. V prvih letih so tako načrtno uničevali samostane in zatirali budistično vero. V Lasi je bilo okoli palače Potala tako zgrajenih šest glavnih cest (100.000 m2 asfalta) in 50.000 m2 trgov ter poslovne in upravne stavbe in s tem je bila praktično uničena stara osnova mesta. V času kulturne revolucije, ko Tibetanci niso imeli osnovnih pogojev za življenje, je Kitajska zgradila 1000 km dolg naftovod od Qinghaija do Lase preko gorovja Kunlunshan in Tangula. Odprt je bil leta 1976.

Leta 1978 je Kitajska vlada predstavila svojo novo politiko reform in odpiranja Tibeta. Aprila leta 1983 je državni svet odobril splošno urbanistično zasnovo mesto Lasa. Centralna vlada je po letu 1980 prispevala sto milijonov juanov za zaščito in obnovo zgodovinske in kulturne dediščine na območju Lase. V tem mestu je približno 200 kulturnih relikvij, samostanov in drugih znamenitosti. Od teh jih je 40 predmet posebnega varstva. Samostan Jokhang je bil prvi, ki je bil obnovljen in odprt za javnost. V nadaljevanju so bili obnovljeni še drugi pomembni samostani. Palača Potala je bila prenovljena od oktobra 1989 do avgusta 1994. Po letu 1990 je Kitajska spremenila odnos do Tibeta in omogočila večji razvoj Avtonomne regije Tibet. V Laso so se spet vrnili dobri časi uspešnega trgovanja.

V Lasi je bilo v preteklosti 22 parkov, nekateri so bili daljši od pol kilometra, v njih so se ljudje zbirali na piknikih in drugih družabnih prireditvah (festivalih). Do danes so ostali le trije: park ob Poletni palači dalajlam, urejen v času 7. dalajlame; majhen del parka Shugtri Lingka (sedaj 'Ljudski park'); in park Lukhang. Vse ostalo je pozidano s stanovanjskimi bloki, pisarnami, vojašnicami in drugim.

Med letoma 1987-1989 so bile Lasi velike demonstracije proti kitajski vladi pod vodstvom menihov in nun. Po turneji Deng Xiao Pinga v letu 1992, Laso razglasijo za posebno ekonomsko cono. Vsem vladnim uslužbencem, njihovim družinam in študentom je bilo prepovedano opravljati bogoslužje, menihom in nunam pa prepovedan vstop v državne urade in v tibetanski univerzitetni kampus. Po uvedbi posebne ekonomske cone se je dotok kitajskih priseljencev zelo povečal in dramatično spremenil etnično sestavo prebivalcev v Lasi.

Leta 2000 je bilo zgrajeno 53 km² veliko urbanizirano območje za 170.000 priseljencev. Uradna statistika za mestno območje pravi, da v mestu živi 70% Tibetancev, 34,3% Hanov, preostalih 2,7% so Hui, čeprav zunanji opazovalci sumijo, da je Tibetancev le še okoli 50-70 %. Med priseljenimi Hani (Kitajci) je Lasa znana kot "Mali Sečuan".

Geografija[uredi | uredi kodo]

Med sipinami vijuga reka Yarlung Tsangpo

Prefektura Lasa obsega 30.000 km² in ima 700.000 prebivalcev, mesto samo pa obsega 544 km2 in ima 400.000 prebivalcev (stanje 2011). Mesto Lasa leži v manjši kotlini ob reki Kyi (pritok reke Yarlung Tsangpo ) na nadmorski višini okoli 3600 m. Obkrožena je z himalajskimi gorami višjimi od 5.500 m. Reka Kyi, danes reka Lasa, teče po južnem obrobju mesta. Tibetanci ji pravijo "veseli modri valovi". Izvira v zasneženih gorah Nyainqêntanglha in je dolga 315 km. Severni del kotline je močvirnat in nenaseljen, ceste potekajo med vzhodom in zahodom. Mesto kot tudi prefektura je precej izolirana od ostalih delov Kitajske, saj do tukaj vodi le v zadnjih letih zgrajena železnica Qingzang in njej vzporedna cestna povezava. Ostale ceste proti drugim provincam so zelo slabe in težko prevozne. Ena cesta vodi tudi v Nepal. V dolini reke Yarlung Tsangpo, 100 km vzhodno od mesta, se nahaja tudi letališče.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Zaradi svoje velike nadmorske višine ima Lasa hladno stepsko klimo z manjšim vplivom monsumov, z zelo mrzlimi zimami in milimi poletji, vendar je v kotlini precej zaščitena pred ekstremnimi pojavi. Mesto ima skoraj 3.000 sončnih ur na leto in ga zato Tibetanci imenujemo "Osončeno mesto". Najhladnejši mesec je januar s povprečno temperaturo -1,6 ° C , najtoplejši mesec je junij z dnevnim povprečjem 16,0 ° C, čeprav so v juliju lahko noči toplejše. Povprečna letna temperatura je 7,98 ° C, ekstremne pa od -16,5 do 30,4 ° C. V Lasi je letna količina padavin 426 mm, dež pada predvsem v juliju, avgustu in septembru, sneg pozimi redko pade pod nadmorsko višino 4000 m. Najbolj suh je januar z 0,8 mm padavin, najbolj vlažen mesec je avgust s 120,6 mm. Dež pada večinoma ponoči, zato je Lasa podnevi še vedno sončna.

Vlada in politika[uredi | uredi kodo]

Prefektura Lasa je razdeljena na eno okrožje in sedem občin. Okrožje Chengguan je glavno urbano območje Lase.

Tipična tibetanska preproga
št. Ime Tibetansko ime št. prebivalcev
(stanje 2003)
Površina
(km²)
gostota
(km²)
1 okrožje Chengguan ཁྲིན་ཀོན་ཆུས་ 140.000 525 267
2 občina Lhünzhub ལྷུན་གྲུབ་རྫོང་ 60.000 4.100 25
3 občina Damxung འདམ་གཞུང་རྫོང 40.000 10.234 4
4 občina Nyêmo སྙེ་མོ་རྫོང་ 30.000 3.266 9
5 občina Qüxü ཆུ་ཤུར་རྫོང་ 30.000 1.624 18
6 občina Doilungdêqên སྟོད་ལུང་བདེ་ཆེན་རྫོང་ 40.000 2.672 15
7 občina Dagzê སྟག་རྩེ་རྫོང་ 30.000 1.361 22
8 občina Maizhokunggar མལ་གྲོ་གུང་དཀར་རྫོང་ 40.000 5.492 7

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Vzdrževanje ravnotežja med rastjo prebivalstva, okoljem, turizmom in storitvenimi dejavnostmi so glavni poudarki v razvoju prefekture in mesta v prihodnosti. V prefekturi Lasa se večina prebivalstva še vedno ukvarja s tradicionalnim kmetijstvom in živinorejo. Panogi sta dobro razviti, predvsem je dobro razvita pridelava zelenjave in ječmena, pšenice, oljne ogrščice, fižola in soje. Izrazit problem predstavlja erozija tal, zakisanje le-teh in izguba vegetacije. Samo mesto Lasa je tradicionalno trgovsko središče Tibeta. Na tem območju že nekaj let delujejo obrati kemične in avtomobilske industrije, kar povzroča znatno onesnaževanje okolja.

Na območju prefekture je živahna proizvodnja izdelkov iz tekstila, usnja, plastike in vezenine. V skladu z naraščanjem turizma pa se razvija tudi proizvodnja izdelkov nacionalne obrti. V okolici kopljejo baker, svinec in cink, potekajo pa tudi raziskave povezane s pridobivanjem mineralne in geotermalne energije, ki se vse več tudi uporablja. Mnogo vlagajo tudi v proizvodnjo sončne energije, predvsem za ogrevanje vode.

Turistična industrija prinaša vse večje prihodke celotni prefekturi. Sloni predvsem na privlačnosti palače Potala, templja Jokang in poletne palače dalajlam - Norbulingka v samem mestu ter okoliških samostanov, pa tudi na atraktivni Himalajski pokrajini.

V Lasi je precej velika tovarna preprog, ki zaposluje 300 delavcev, v glavnem žensk. Preproge izvažajo po celem svetu. V mestu je tudi velika pivovarna. Ustanovljena je bila leta 1988 in je najvišje ležeča pivovarna na svetu. Zaposluje 200 delavcev in proizvede preko 30.000 steklenic piva na dan. Investitor v pivovarno je Carlsberg, ki je po letu 2000 pivovarno precej povečal in posodobil. Tukaj je tudi največja farmacevtska tovarna, ki zagotavlja zdravila za Tibet in druge dele Kitajske. Ugrajen je Telekom center, širi se optpično telekomunikacijsko omrežje.

Demografija danes[uredi | uredi kodo]

V prefekturi Lasa živi 521.500 prebivalcev (brez vojaških garnizij). Od teh jih 257.400 živi v urbanem območju ostalih 264.100 pa na podeželju. Približno polovico prefekture predstavlja samo mesto Lasa oziroma okrožje Chengguan, ki je tudi upravno središče. Glavne etnične skupine v Prefekturi Lasa (mesto in okrožja, popis 2000)

Skupaj Tibetanci Hani (Kitajci) Drugi
Prefektura Lasa 474.499 387.124 80.584 6.791
Okrožje Chengguan 223.001 140.387 76.581 6.033
občina Damxung 39.169 38.689 347 133
občina Nyêmo 27.375 27.138 191 46
občina Qüxü 29.690 28.891 746 53
občina Doilungdêqên 40.543 38.455 1.868 220
občina Dagzê 24.906 24.662 212 32
občina Maizhokunggar 38.920 38.567 220 133

Religija[uredi | uredi kodo]

Menihi sekte Gelugpa - "Rumenih čepic"

Večina Lasančanov, zlasti starejši, verujejo v tibetanski budizem. Ko starejši Lasančan zjutraj vstane, je njegova prva naloga dodati maslo v svetilke pred družinskim svetiščem, zamenjati sveto vodo levo tiste, ki je bila zamenjana prejšnji dan, moliti in se povzpeti na ravno streho, kjer zažge aromatične trave in rastline kot kadilo, darilo gorskemu bogu, bogu vode in družinskemu hišnemu bogu.

Potem ko so opravljene te dajatve, se pridruži ostalim vernikom pri obredni hoji v in okoli samostana Jokhang, ki jo opravi trikrat. Prvič, verniki hodijo notranji krog okoli kipa Sakyamuni, ustanovitelja budizma, v samostanu Jokhang, drugič, hodijo srednji krog po ulici Barkor, ob robu samostana in tretjič, hodijo zunanji krog okoli palače Potala in po drugih delih Lase. Hodijo v smeri urinega kazalca, štejejo jagode molilnega venca v svojih rokah, vrtijo molilni mlinček in pojejo molitve. Običajno hodijo zunanji krog, ki se imenuje "Lingkor" zgodaj zjutraj, srednji krog, imenovan "Barkor" pa v večernih urah. Med tradicionalno slovesnostjo, ki poteka v prvem tibetanskem mesecu in med praznikom Sagya Dawa v četrtem tibetanskem mesecu, imajo obredni sprehodi boljši učinek, zato je v tem času veliko več ljudi na teh sprehodih.

Veliko ljudi izvaja tudi prostracije pred svetimi predmeti. Med verskimi prazniki, Lasančani radi dodajajo maslo v svetilke pred Budove kipe na različnih mestih: v Jokhang-u in samostanu Ramoche; na Zhaibungu, v samostanu Sera in Gandain, ki se nahajata v predmestju Lase, v samostan Razheng v občini Lhunzhub; v samostan Cupur v občini Doilungdeqen, v samostan Zhigung v občini Maizhokungka in celo v samostan Samye v Shannanu.

V letih tibetanskega konja, ovce in opice se več ljudi sprehodi okoli obrednih svetih gora in svetih jezer. Okoli gore Kangdese in jezera Mapam Yumco hodijo v letu tibetanskega konja; okoli gore Nyainqentanglha in jezera Nam v letu tibetanske ovce in okoli gore Zhari v Shannanu ter gore Dechong v Maizhokungka v letu tibetanske opice. Lasančani sodelujejo v teh aktivnostih tako zaradi vere, kot v turističnem smislu. Lasančani povabijo tudi menihe, da z njimi molijo za mir in srečo na začetku in koncu leta ali ob nepričakovanih in nesrečnih dogodkih.

Mestne znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Lasa ima mnogo zgodovinskih znamenitosti, od katerih so na UNESCO-vem seznamu svetovne dediščine palača Potala, tempelj Jokhang in letna palača dalajlam Norbulingka. Od leta 1960 dalje, v času kulturne revolucije na Kitajskem, je bilo mnogo objektov uničenih ali poškodovanih. Po letu 1980 so se pričela obnovitvena dela.

palača Potala

Palača Potala, poimenovana po gori Potalaka, bivališču Bodhisatva Avalokitesvara, je bila glavna rezidenca dalajlam. Po tem ko je 14. dalajlama pobegnil v Indijo (med tibetansko vstajo leta 1959), je Kitajska vlada palačo spremenila v muzej. Prvotna palača je bila uporabljena kot mesto za meditacijo kralju Songtsen Gampu, ki jo je zgradil leta 637. Lozang Gyatso, veliki 5. dalajlama, je začel z gradnjo današnje palače Potala v letu 1645 po tem, ko je eden od njegovih duhovnih svetovalcev, Konchog Chophel († 1646) izjavil, da je lokacija idealna za sedež vlade, ki se je do tedaj nahajala med samostanoma Drepung in Sera v bližini Lase. Palača je doživela obnovitvena dela tudi med letoma 1989 do 1994, ko je bila vpisana na seznam Unescove svetovne dediščine.

Steber Zhol, ki stoji v parku za palačo Potala je verjetno iz leta 764 našega štetja. Kamnit steber iz leta 764 ali malo kasneje, Zhol ali Döring Chima, je prvotno stal v vasi Zhol ob vznožju Potale. Danes stoji steber zanemarjen v novem parku pod palačo Potala. Na njem naj bil najstarejši primer tibetanskega zapisa.

Steber vsebuje posvetilo slavnemu tibetanskemu generalu in opis njegovih zaslug za kralja, med njimi pohodi proti Kitajski, ki so dosegli vrhunec z kratko osvojitvijo kitajskega glavnega mesta Chang'an (modern Xian) leta 763 našega štetja, ko so Tibetanci za cesarja začasno nastavili sorodnika princese Jincheng Gongzhu (Kim-sheng Kong co), kitajske žene Mea Agtsoma, očeta Trisong Detsen's.

Chokpori ali 'Železna gora' je sveti grič, ki se nahaja južno od palače Potala. To je ena od štirih svetih gorah osrednjega Tibeta in skupaj z dvema drugima gričema v Lasi predstavljajo "tri zaščitnike Tibeta": Chokpori (Vajrapani), Pongwari (Mandžušrija) in Marpori (Avalokiteshvara).

V Lasi je tudi ena najbolj znanih medicinskih šol v Tibetu, znana kot Mentsikhang. Ustanovljena je bila leta 1413. Ustanovil jo je Lobsang Gyatso, veliki 5. dalajlama, dogradil pa jo je regent Sangye Gyatso (Sangs-rgyas rgya-mtsho) pred koncem leta 1697.

Lingkhor je sveta pot. To je romarska pot okoli palače Potala, skozi stari del Lase in okrog griča Chokpori in je dolga 8 km. Nekoč je bilo na njej polno romarjev, ki tukaj izvajali prostracije. Romarska pot vodi skozi parke, ki jih Tibetanci uporabljajo za piknike, tukaj se prirejajo poleti razni festivali. Moderna Lasa je del poti Lingkhor zabrisala.

Palača Norbulingka z okoliškim parkom leži v zahodnem delu Lase. Park obsega 36 hektarov in je največji urejen vrt v Tibetu. Zgrajen je bil leta 1755 in je služil poletni rezidenci dalajlam do 14., ki živi v izgnanstvu. Norbulingka je bil leta 1988 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Leta 2001 je Centralni komite kitajske vlade na svoji 4. seji Tibetu naložil obnoviti palačo v prvotni obliki. Od tedaj se tukaj vrši festival Sho Dun. Festival se vrši v sedmem tibetanskem mesecu v prvih sedmih dneh po polni luni, kar ustreza juliju in avgustu po gregorijanskem koledarju.

Trgovska in romarska ulica Barkhor

Barkhor je območje v starem delu mesta z ozkimi ulicami in javnim trgom, ki se nahajajo okoli templja Jokhang in je najbolj priljubljena romarska pot, danes pa tudi turistična pot. Sprehod je dolg približno en kilometer in obkroži celoten tempeljski kompleks Jokhang oziroma samostan Muru Nyingba, nekdanji sedež državnega sveta v Lasi ter številne pomembne stavbe, vključno Tromzikhang in Jamkhang. Tam so štirje veliki kamniti gorilniki kadila (sangkangs) na štirih glavnih smereh, iz katerih se je včasih neprestano kadilo, kar naj bi ugajalo bogovom, ki ščitijo Jokhang. Večina starih ulic in stavb je bila v zadnjem obdobju podrta. Nadomestile so jih širše ulice in nove stavbe. Nekatere stavbe v Barkhorju so bile poškodovane v nemirih leta 2008.

Barkhor je tudi trgovalna ulica. Trgovci v majhnih trgovinah in na stojnicah na ulici prodajajo veliko nenavadnih in očarljivih predmetov, tako za versko kot sekularno uporabo. Prodajajo predmete kot so zastave, molitveniki, Bude, amuleti, krzno, klobuki, kravji zvonci, bakreni čajniki, lesene kadi, noži z intarzijami in nakit s turkizi in drugimi dragulji. Prav tako so zanimive eksotične Tibetanske operne maske in kostumi.

Tempelj Jokhang se nahaja na Trgu Barkhor v starem delu mesta Lasa. Za večino Tibetancev je to najbolj sveto in pomembno svetišče v Tibetu. To naj bi veljalo za vse sekte, čeprav je trenutno pod nadzorom sekte Gelugpa. Skupaj s palačo Potala je tudi najbolj priljubljena turistična atrakcija v Lasi. Je del Unescove svetovne dediščine. Ta tempelj je že stoletja osrednji cilj romanja budistov iz celotne Tibetanske planote. Romanje (kroženje) v tibetanščini znano kot "kora" je označeno s štirimi velikimi kamnitimi gorilniki kadila, ki stojijo na vogalih tempeljskega kompleksa. Tempelj Jokhang ima strešno konstrukcijo iz pozlačenih bronastih ploščic. Arhitekturni slog temelji na indijskem slogu vihara, kasneje razširjenim z mešanico nepalskega in stila dinastije Tang. V templju so obnovljeni kipi Chenresig Padmasambhave, kralja Songtsan Gamba in njegovih dveh nevest, princese Wen Cheng (nečakinje cesarja Taizong iz dinastije Tang na Kitajskem) in princese Bhrikuti iz Nepala ter drugi pomembni predmeti.

Skozi stoletja je tempelj Jokhang doživel veliko prenov, vendar pa je osnovna postavitev stara in se razlikuje od mnogih drugih tibetanskih verskih objektov, Bistvena razlika je orientacija stavbe vzhod-zahod tako, da glavni del gleda proti Nepalu v čast princesi Bhrikuti.

Tempelj Ramoche velja za drugi najpomembnejši tempelj v Lasi. Nahaja se na severozahodnem delu mesta, ter obsega površino 4.000 m2. Tempelj je bil delno uničen leta 1960. Izginil je tudi znameniti bronasti kip, katerega spodnji del so leta 1983 našli v smeteh v Lasi, zgornjo polovico pa v Pekingu. Kip se sedaj nahaja v templju Ramoche in je bil leta 1986 delno obnovljen, dokončno pa so poškodbe sanirali do leta 1993.

Tibetanski muzej je uradni muzej Avtonomne regije Tibet in je bil odprt 5. oktobra 1999. To je prvi velik sodoben muzej s stalno zbirko približno 1000 predmetov razvrščenih po zgodovinskih obdobjih. Tukaj so primeri tibetanske umetnosti in arhitekture, kot so vrata in tramovi, predmeti iz življenja Tibetancev in drugi. Nahaja se v neposredni bližini palače Norbulingkha. Muzej je razdeljen na tri glavne dele: glavna razstavna dvorana, ljudski kulturni vrt in upravni del.

Spomenik "miroljubni osvoboditvi Tibeta" je bil postavljen na trgu pod palačo Potala maja 2002, v počastitev 51. obletnice 17. točke sporazuma za mirno osvoboditev Tibeta in delu pri razvoju avtonomne regije. 37 m visok betonski spomenik je oblikovan kot stiliziran Mount Everest, ime spomenika je vklesano s kaligrafsko pisavo nekdanjega predsednika Jiang Zemina, ostali napisi pa opisujejo socialno-ekonomski razvoj Tibeta v zadnjih petdesetih letih.

Kultura[uredi | uredi kodo]

V mestu je nekaj nočnih lokalov, ki delujejo kot nekakšen kabaret, v katerem izvajalci pojejo v angleščini, kitajščini, tibetanščini in nepalsko. Plesalci so oblečeni v tradicionalno tibetansko nošo. Prav tako je nekaj manjših lokalov z živo glasbo, kjer strežejo tudi hrano in so namenjeni predvsem tujim turistom.

Običaji in navade[uredi | uredi kodo]

Folklorna predstava v lokalu, kjer strežejo tudi hrano

V zgodovini Tibeta je nastalo veliko običajev in navad. V tem delu sveta je v uporabi tibetanski in sončni koledar. Pogrebi in poroke se izvajajo glede na tibetanske običaje.

Ko človek umre povabijo lame, da vodijo obredne molitve. Sorodniki umrlega darujejo v samostanih vbogajme, čujejo ob pokojniku sedem krat po sedem dni, pri čemer se vsak sklop konča z žalnimi dejavnosti. V tem 49-dnevnem obdobju, sosedje in sorodniki ne pojejo, plešejo in celo ne govorijo glasno. Glede pogrebnih slovesnosti, prevladuje nebeški pokop. Najbolj znani grobišči za te namene sta vzhodno od samostana Sera v severnem predmestju Lase in Palbengang. Tibetanci so prepričani, da, ko je nekdo mrtev natanko eno leto, se vrne na svet. V tem času sorodniki povabijo prijatelje, da pojejo in plešejo doma v počastitev novemu življenju pokojnikove duše.

Lasančani posvečajo veliko pozornosti poročni slovesnosti. Ko se moški in ženska zaljubita, se njihovi starši sestanejo in odločijo o zakonu. Nova družina se oblikuje skozi obrede, kot so "prositi za roko žene", "obdobje zaroke", "priti po nevesto na dom," in "poročni obred". Ob vsakem od teh obredov se pije in poje. V preteklosti je morala nevesta jahati konja in je morala vstopiti v dom svojega bodočega moža pred vzhodom Venere. Isto velja tudi za moža, ki se je poročil v družino bodoče žene. Za poroko je potrebno prihraniti precej denarja. Na nevestini poti morajo biti pripravljene tri ali štiri postaje za pitje. Poročni obred običajno traja od tri do pet dni. V tem obdobju domačini in gostje jejo in pijejo kolikor zmorejo.

Prazniki[uredi | uredi kodo]

V Lasi praznujejo več kot 30 praznikov na leto. Vsak praznuje glede na svoje ekonomske zmožnosti in socialni položaj. Pred letom 1959, ko so bili Lasančani bolj revni, so se zabavali tako, da so pokazali svojo nadarjenost. Zaradi tega je bila večina praznikov zabavnih. V zadnjih letih so prazniki bolj folkloro obarvani.

Tibetansko Novo leto je najpomembnejši praznik. Ob zori prvega dne prvega meseca, v skladu s tibetanskim koledarjem, se Lasančan lepo obleče in gre zajet prvo vedro vode k izviru reke ali k svetemu vodnjaku. Svežo vodo uporablja za čaščenje Bude in za pripravo čaja z maslom na dan novega leta. Po tem doda maslo v gorilnike za čaščenje kipa Bude v samostanih Jokhang-u in Romache. Ko sonce vzide se ljudje podajo na ulice in v rokah nosijo "Chosu Qema". Vsem želijo "Srečno novo leto," voščijo si med seboj, pojejo in plešejo. Drugi dan gredo na obisk. Tretji dan se povzpnejo na strehe svojih domov in zamenjajo stare pisane molilne zastavice z novimi za molitev za srečo.

Vabilo na veliko slovesnost poteka od 4. do 25. dne prvega tibetanskega meseca. Lame iz samostanov Zhaibung, Sera in Gandain se zbirajo v samostanu Jokhang v Lasi ter prebirajo budistične sutre, delajo izpite za akademski naslov Geshi in pobirajo miloščino, ki jo dajejo različne dobrotniki, izvajajo verske obrede in druge dejavnosti. Na večer 15. dne prvega tibetanskega meseca dodajo maslo svetilkam pred kipe Bude. V tibetanščini se to imenuje Gyiaqoiba in poudarja vabilo na veliko slovesnost. Na ulici Barkor, ki se vije okoli samostana Jokhang je veliko, več metrov visokih, lesenih okvirjev, s številnimi velikimi svetilkami z gorečim maslom. Ovešeni so s pisanimi maslenimi skulpturami v obliki redkih živali, dobrimi liki Bude, kar vse pripoveduje verske zgodbe in legende. Na 25. dan je konjska dirka, na 26. dan pa potekajo tekmovanja v spretnosti jahanja in streljanja.

Praznik Sagya Dawa se praznuje 15. dan četrtega tibetanskega meseca. Legenda pravi, da je Sakyamuni, ustanovitelj budizma, na ta dan umrl. V spomin na Budo, se privrženci ritualno sprehodijo, ob tem častijo Budo, dajejo vbogajme lamam in se vzdržijo uživanja mesa.

Praznik Dan darovanja kadila se praznuje 15. dan v 5. tibetanskem mesecu,. Na ta dan, ki se imenuje Choling Gyaisang Tibetanec, Lasančan obleče svojo najboljšo obleko in zažge aromatične rastline za kadilo v dvorani Bele Lhamo v samostanu Jokhang, na gori Yaowangshan ter na gori Dharma južno od Lase, s čemer počastijo nebeška božanstva in varuhe budističnega nauka. Temu obredu sledi obisk lingka gozda, kjer pojejo, plešejo, pečejo na žaru in dihajo svež zrak.

Praznik Obredne hoje okoli svete gore poteka 4. dan 6. tibetanskega meseca. V tibetanščini se imenuje Zhuba Ceshi in je posvečen prvemu obratu kolesa Darma, ki ga je opravil Sakyamuni. Na ta dan gredo mladi moški in ženske v Lasi na obisk gorskih samostanov v severnem predmestju. Povzpnejo se na goro in po ptičje pogledajo na okolico. Nosijo pokrivala narejena iz trave, drevesnih vej in gozdnih sadežev, ki jih pojejo tibetanske živali, ki se potikajo tam naokoli. Po vrnitvi se s čajem in vinom pozdravijo s svojimi sorodniki v parkih Xungar Lingka in Zhachi Lingka. Tam so v rekreativne namene pripravljeni šotori.

Praznik Shoton (Pitje kislega mleka) poteka v prvih dneh 7. tibetanskega meseca. To je najbolj živahen festival v letu. V času praznovanja Lasančani obiščejo lingka gozdove. 30. dan 6. tibetanskega mesec, počastijo Budo v samostanu Zhaibung. Nosijo bele in modre obrazne maske. Tibetanske pevske skupine prihajajo iz različnih delov Tibeta in za to priložnost nastopajo. Na prvi dan 7. tibetanskega meseca se Lasančani zberejo v Norbu Lingka, kjer pijejo kislo mleko in gledajo glasbeno predstavo. Festival traja več dni zapored.

Praznik Ongkor se praznuje v 7. tibetanskem mesecu. V tibetanščini Ong pomeni "polje" in kor pomeni "hoja po terenu". V času tega praznika kmetje hodijo okrog svojih polj, preden začnejo s spravilom pridelkov. Prirejajo konjska in strelska tekmovanja, v krogu plešejo tradicionalne plese, ki so značilni za posamezne vasi ali območje mesta.

Praznik kopanja se vrši v začetku 8. tibetanskega meseca. Praznik traja sedem dni. V tem obdobju se pojavi zvezda Chishan. Moški in ženske, stari in mladi, se gredo kopat v bližnje reke in jezera. Legenda pravi, da bodo tisti, ki se bodo kopali v rečni vodi v tem času, fizično močni. Po praznikih že prihaja jesen, zato zelo malo ljudi obišče tudi lingka gozd.

Praznik Gandain Ngaqoi poteka na 25. dan v 10. tibetanskem mesecu. Na ta dan je umrl Zongkapa, ustanovitelja Gelug-a sekte tibetanskega budizma. Na večer tega dne Lasančani jedo juho s pšeničnim testom in v čast gospodarja prižgejo maslene svetilke na strehah svojih hiš ali na oknih. Zato se to praznovanje imenuje tudi "praznik maslenih svetilk".

Praznik Gudou je na 29. dan v 12. tibetanskem mesecu. Zvečer tega dne se zberejo različne družine, da bi jedle juho s pšeničnim testom in s tem pomirile zle sile in pozdravile ugodne.

Izobraževanje[uredi | uredi kodo]

Železniški viadukt zgrajen na permafrostu

Pred letom 1959 v Lasi in Tibetu ni bilo šol v sodobnem pomenu besede. Bilo je le nekaj tradicionalnih šol. Eno so vodili menihi v palači Potala s 40-50 učenci, drugo v samostanu Jokhang s približno 20 učenci ter v Medicinski in administrativni šoli (Moinzekang) za medicinsko in uradniško izobrazbo s do 100 študenti. Vse tri šole skupaj so imele vsega 180 študentov. Nekaj šol je bilo v zasebni lasti, imele so zelo malo učencev, naučili so jih tibetanščine in računanja. Otroci navadnih družin si niso mogli privoščiti šolanja, zato je bilo več kot 90 odstotkov ljudi v Tibetu nepismenih.

To stanje se je spremenilo šele po demokratičnih reformah po letu 1959. V zadnjih 40 letih se je v Lasi oblikoval dober izobraževalni sistem. Vsebuje kombinacijo vrtcev, osnovnih in srednjih šol in šol na višji stopnji. Od leta 1985 je centralna vlada v Tibetu ustanovila 67 srednjih šol in tibetanske razrede na univerzah v notranjosti Kitajske. Te so usposobile nekaj 10.000 tibetanskih študentov, od tega jih 5.000 svoj študij nadaljuje na univerzah ali so se zaposlili. Danes Lasančani ponosno pošiljajo svoje otroke v šole.

Tibetanska univerza je glavna univerza v Avtonomni regiji Tibet. Njen sedež je v Lasi. Predhodnica današnje je bila ustanovljena leta 1952, današnja univerza pa deluje od leta 1985 in jo financira kitajska vlada. Ima približno 8000 študentov.

Prometna infrastruktura[uredi | uredi kodo]

Železnica[uredi | uredi kodo]

Železniška postaja Lasa

Železnica Qinghai–Tibet poteka najprej proti severu do Gulmuda, nato proti vzhodu do Xininga. Odsek proge od Lase do Golmuda poteka po Tibetanski visoki planoti. Ta odsek se ponaša z zapisi kot: najvišja železnica na svetu (prelaz Tanggula - nm.v. 5072m) in najvišjim železniškim predorom na svetu (Fenghuoshan - nm. v.: 4905m). Vlak vozi mimo slanega jezera Chaerhan, preko prelaza Kunlun, prečka reko Tuotuo, travnato pokrajino Changtang in severno tibetansko planoto, mimo slanega jezera Nam in vročih vrelcev Yambajan in skozi dramatično gorsko pokrajino. Ves čas spremljajo potovanje slikovite vasi ob progi in črede jakov. Več kot 80% proge poteka na nadmorski višini nad 3.962 m, polovica proge je zgrajena na permafrostu, kar je predstavljajo prvovrsten tehnični problem. Za lokomotive so bili zasnovani posebni dizelski motorji z močjo 3800 KM, ki lahko delujejo učinkovito pri teh nadmorskih višinah; za zmanjšanje onesnaževanja ob progi je bil zasnovan notranji sistem za odstranjevanje odpadkov. Na tem odseku se v kabine dovaja tudi dodaten kisik za boljše počutje potnikov. Odsek proge Lasa-Golmud je bil predan prometu šele leta 2006. Med Golmudom in Xiningom vozi vlak mimo jezera Qinghai - največjega jezera na Kitajskem. Od tu dalje pa železnica povezuje Peking.

Letališče[uredi | uredi kodo]

Letališče Gonggar se nahaja približno eno uro vožnje (100 km) vzhodno od mesta. Lasa je povezana z več kitajskimi mesti, vključno s Pekingom in Chengdujem pa tudi z Katmandujem v Nepalu. Do letališča je bil zgrajen tudi 37,68 km dolg odsek 4-pasovne avtoceste. Ta cesta je del bodoče državne ceste št. 318, ki se začne pri železniški postaji v Lasi.

Ceste[uredi | uredi kodo]

Državna cesta Qinghai-Tibet (del G109) poteka na severovzhodu proti Xiningu in dalje v Peking in se večinoma vzporedna z železnico. Državna cesta Sichuan-Tibet (del G318) teče proti vzhodu do Chengduja in dalje proti Šanghaju. G318 poteka proti zahodu do Zhangmuja na meji z Nepalom. Državna cesta Xinjiang- Tibet (G219), poteka proti severu do Yecheng in dalje do Xinjianga. Ta cesta se redko uporablja, ker ni nobene bencinske črpalke.

Pristanišča[uredi | uredi kodo]

Najbližje pristanišče, ki ga uporablja Tibet za izvoz svojih izdelkov je Kolkata v Indiji. Kitajska družba Nathu La pas ponuja dostop do pristanišča, ki se nahaja okoli 1.100 km iz Lase.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Lonely planet TIBET, 2005
  • The Potala, Tibetan Administrative Office of the Potala
  • Lasa danes

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]