Lahar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Lahar z ognjenika Sveta Helena marca 1982

Lahár je tok blata in drobirja, sestavljenega iz vulkanskega pepela, zdrobljenih skal in vode. Lahar nastane na ognjeniku in teče ponavadi po rečnih dolinah.[1] Tok vsebuje do 60% vode, dobro pretočnost pa mu dajejo suspendirani finozrnati delci.[2]

Opis[uredi | uredi kodo]

Beseda lahár je skrajšana različica javanske besede berlahár,[3] ki pomeni tok blata ali drobirja.[4] Lahar ima približno enako konsistenco, viskoznost in gostoto kot beton: med gibanjem je tekoč, med mirovanjem pa trden.[5] Laharji so lahko ogromni. Lahar Osceola, ki je nastal pred 5600 leti na ognjeniku Mount Rainier v državi Washington (ZDA), je v koritu reke White River nanesel 140 metrov debel sloj blata in pokril površino preko 330 kvadratnih kilometrov. Celoten volumen blata je meril 2,3 kubična kilometra.[6] Lahar lahko na svoji poti podre skoraj vsako zgradbo, izven struge pa hitro izgubi svojo moč, tako da lahko ostanejo nepoškodonane tudi slabo grajene stavbe, ki jih je v celoti zalilo blato.

Laharji so zaradi velike energije in hitrosti zelo nevarni. Hitrost velikega laharja lahko doseže 100 km/h, njegov doseg pa je lahko več kot 300 km in na svoji poti povzroči katastrofalno uničenje.[7] Laharji z ognjenika Nevado del Ruiz v Kolumbiji so leta 1985 so popolnoma porušili mesto Armero in delno mesto Chinchiná in zahtevali 23.000 žrtev. V Armeru je bil sloj blata in drobirja debel pet metrov.[8] Laharji so od leta 1783 do 1997 odgovorni za 17% žrtev, ki so umrle zaradi ognjeniških aktivnosti.[9]

Nastanek[uredi | uredi kodo]

Lahar med izbruhom Galunggunga (zahodna Java, Indonezija) leta 1982

Lahar lahko povzročijo:[5]

  • taljenje snega in/ali ledenika, ki ga povzroči izliv lave ali piroklastični tok med izbruhom ognjenika,
  • poplava zaradi taljenja ledenika, preboja ledeniškega jezera ali obilnega deževja in
  • voda iz kraterskega jezera, pomešana s piroklastičnim materialom med izbruhom ognjenika.

Laharji so praviloma povezani z ognjeniškimi aktivnostmi, vendar lahko nastanejo tudi iz drugih vzrokov, ki povzročijo podor in gibanje blata, nastalega iz obstoječih skladov vulkanskega pepela. Najpogostejši tovrstni vzroki so

  • potresi pod vulkanom ali v njegovi neposredni bližini in
  • obilna deževja ali tajfuni, ki razmočijo slabo utrjene sklade strjenega blata.

Takšni laharji dosežejo hitrost do 30 km/h.

Nevarna področja[uredi | uredi kodo]

Med posebno nevarne ognjenike, ki bi lahko povzročili velike laharje, spadajo Mount Rainier v Washingtonu (ZDA), Mount Ruapehu na Novi Zelandiji in Galunggung v Indoneziji. V Washingtonu je nekaj mest v dolini reke Puyallup, med njimi tudi Orting s 6319 prebivalci (2009), zgrajenih na naplavinah laharja, ki so stare komaj 500 let. Strokovnjaki sklepajo, da laharji tečejo po dolini vsakih 500-1000 let, zato se mesta Orting, Sumner, Puyallup, Fife in pristanišče Tacome soočajo s precejšnjim tveganjem. Geološka služba ZDA (USGS) je zato v okrožju Pierce postavila sirene, ki bodo prebivalce opozorile pred prihajajočo nevarnostjo.

Na Novi Zelandiji je Oddelek za ohranitev naravne in zgodovinske dediščine postavil podoben opozorilni sistem na Mount Ruapehu. Sistem se je izkazal kot uspešen, saj je 18. marca 2007 prebivalce pravočasno opozoril na grozečo nevarnost.

Primera[uredi | uredi kodo]

Nevado del Ruiz[uredi | uredi kodo]

Leta 1985 je izbruhnil ognjenik Nevado del Ruiz v Kolumbiji. Piroklastični tok je stalil ledenike na ognjeniku in povzročil ogromne laharje, ki so tekli s hitrostjo do 60 km/h. V žlebovih se je njihova hitrost še povečala. Na vznožju gore so se laharji usmerili v šest večjih rek. Eden od njih je poplavil mesto Armero, kjer je umrlo 20.000 prebivalcev od 29.000.[10] V drugih mestih, predvsem v Chinchináju, je umrlo še 23.000 ljudi.

Pinatubo[uredi | uredi kodo]

Letalski posnetek dolin rek Maloma in Marella pred izbruhom Pinatuba leta 1991 in potem, ko ju je poplavil lahar.

Leta 1991 je izbruhnil ognjenik Pinatubo na Filipinih in povzročil več laharjev. Prvi izbruh je zahteval samo šest žrtev, laharji pa več kot 1500.

Med izbruhom 15. junija 1991 se je 75 km severovzhodno od ognjenika pomikalo jedro tajfuna Yunya.[11] Deževje je povzročilo tokove vode, vulkanskega prahu in balvanov. Blatni tok, ki je tekel po potoku Sapang Balen in reki Abacan je zalil središče mesta Angeles in nanesel več kot 6 m debel sloj blata. Uničil ali poškodoval je tudi Castillejos, San Marcelino, Botolan, Porac, Mabalacat, Tarlac City, Capas, Concepcion in Bamban. Blatni tok po reki Sacobia Bamban je na svoji poti odplavil vse zgradbe, mostove in nasipe do reke Parua v Concepcionu. Struga rekeTarlac v mestu Tarlac je bila zasuta z več kot 6 m visokim laharjem in tok reke se je ustavil. Laharji so zahtevali okrog 800 človeških žrtev.[11]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Lahar". USGS Photo Glossary. Pridobljeno dne 19. aprila 2009. 
  2. ^ Dictionary of Mining, Mineral, and Related Terms [1].
  3. ^ Artikata.com http://www.artikata.com/arti-369530-berlahar.php.
  4. ^ Brantley; Power (1985). "Debris Flows, Mudflows, Jökulhlaups, and Lahars: Lahar Section". US Geological Survey Cascades Volcano Observatory. Pridobljeno dne 2 septembra 2010. 
  5. ^ 5,0 5,1 "Lahars and Their Effects". USGS Volcano Hazards Program. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. svgusta 2007. Pridobljeno dne 2. septembra 2007. 
  6. ^ Crandall, D.R. (1971). "Postglacial Lahars From Mount Rainier Volcano, Washington". U.S. Geological Survey Professional Paper 677. 
  7. ^ Hoblitt, R.P.; Miller, C.D., and Scott, W.E. "Volcanic Hazards with Regard to Siting Nuclear-Power Plants in the Pacific Northwest". U.S. Geological Survey Open-File Report. 87-297. 
  8. ^ "Deadly Lahars from Nevado del Ruiz, Colombia". USGS Volcano Hazards Program. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. avgusta 2007. Pridobljeno dne 2. septembra 2007.. 
  9. ^ Tanguy, J.; et al. (1998). "Victims from volcanic eruptions: a revised database". Bulletin of Volcanology 60: 140. 
  10. ^ Schuster, Robert L.; Highland, Lynn M. (2001). Socioeconomic and Environmental Impacts of Landslides in the Western Hemisphere. U.S. Geological Survey. [2]. Pridobljeno 11. junija 2010.
  11. ^ 11,0 11,1 Mount Pinatubo Eruption [3]. Pridobljeno 21. februarja 2011.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Hans Füchtbauer, Sedimente und Sedimentgesteine, 2. del, Sediment-Petrologie. 4., Schweizerbart, Stuttgart 1988, ISBN 3-510-65138-3.
  • Christopher G. Newhall, Raymundo S. Punongbayan (Hrsg): Fire and Mud. Eruptions and Lahars of Mount Pinatubo, Philippines. University of Washington Press, Seattle 1997, ISBN 0-295-97585-7.
  • Haraldur Sigurdsson, Bruce F. Houghton in sodelavci: Encyclopedia of Volcanoes. Academic Press, San Diego 2000, ISBN 0-12-643140-X.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]