Laški gad

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Laški gad
samica
samica
Ohranitveno stanje taksona
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Poddeblo: Vertebrata (vretenčarji)
Razred: Sauropsida (plazilci)
Red: Squamata (luskarji)
Podred: Serpentes (kače)
Družina: Viperidae (gadi)
Poddružina: Viperinae
Rod: Vipera
Vrsta: V. aspis
Znanstveno ime
Vipera aspis
(Linné, 1758)
Sinonimi
  • [Coluber] Aspis - Linnaeus, 1758
  • Vipera Mosis Charas - Laurenti, 1768
  • Vipera vulgaris - Latreille In Sonnini & Latreille, 1801
  • Vipera ocellata - Latreille In Sonnini & Latreille, 1801
  • Coluber Charasii - Shaw, 1802
  • [Vipera (Echidna)] Aspis - Merrem, 1820
  • C[hersea]. vulgaris - Fleming, 1822
  • Vipera aspis - Metaxa, 1823
  • Aspis ocellata - Fitzinger, 1826
  • [Pelias] Col[uber]. aspis - F. Boie, 1827
  • Berus Vulgaris - Gray, 1831
  • Vipera aspis var. ocellata - Bonaparte, 1834
  • Vipera aspis var. ocellata - Massalongo, 1853
  • V[ipera]. (Vipera) aspis - Jan, 1863
  • Vipera berus subspec. aspis - Camerano, 1888
  • Vipera aspis - Boulenger, 1896
  • Vipera aspis var. lineata - Düringen, 1897
  • [Vipera aspis] var. Delalande - Phisalix, 1902
  • Vipera aspis aspis - Mertens, 1925
  • Mesovipera aspis - Reuss, 1927
  • Mesovipera maculata - Reuss, 1930 (nomen nudum)
  • Mesovipera maculata aspis - Reuss, 1930 (nomen nudum)
  • Vipera ammodytes aspis - Schwarz, 1936
  • Vipera aspis delalande - Phisalix, 1968
  • Vipera (Rhinaspis) aspis aspis - Obst, 1983
  • Vipera aspis - Golay et al., 1993[1]

Laški gad (znanstveno ime Vipera aspis) je strupenjača iz družine gadov.

Telesne značilnosti[uredi | uredi kodo]

Telo laškega gada je kratko in čokato, pri samcih meri v dolžino 85 cm, pri samicah redko več kot 75 cm. Vrh gobčka je rahlo privzdignjen, zato je znan tudi pod imenom rilčasti gad, vendar ne tvori rožička kot pri modrasu. Barvne variante obsegajo svetlo rjave, sive, opečnate, oranžne in slamnato rumene primerke, znani pa so tudi primeri melanizma (črna barva). Ima temnejše pege, kot njegov bližnji sorodnik navadni gad. Pege laškega gada so po hrbtu spojene.

Življenjski prostor in navade[uredi | uredi kodo]

Razširjenost laškega gada.

Laški gad je razširjen po Pirenejih, Franciji in Italiji, kjer seže do 3000 m nadmorske višine, področje poselitve pa sega vse do južne Nemčije. V Sloveniji pa se nahaja le na območju Breginjskega kota. Najraje se zadržuje na suhih, toplih in prisojnih območjih na travnikih, obronkih gozdov in gozdnih jasah.

V toplih dnevih je aktiven predvsem v mraku in ponoči, v hladnih pa podnevi. Prehranjuje se s kuščarji in majhnimi sesalci. Pari se maja, avgusta pa povrže 4-18 mladičev.

Ugriz in zdravljenje[uredi | uredi kodo]

Po sestavi je toksin laškega gada soroden toksinom strupenih kač, ki naseljujejo Evropo. Sestavljajo ga razni encimi, proteini s specifično toksično aktivnostjo in druge makromolekule. Po ugrizu se toksin hitro razširi okoli mesta ugriza do limfnih žil in preko teh naprej v krvožilni sistem.

Kot pri vseh strupenih kačah je resnost ugriza odvisna od količine vbrizganega toksina, mesto ugriza in morebitna pridružena bolezenska stanja. Sled ugriza običajno predstavlja par drobnih ran, oddaljeni okoli 0,5 cm, ki krvavita zelo malo ali nič. Rana je lahko samo ena v primeru, da je kača ugriznila z enim strupnikom, lahko pa jih je več v primeru večjega števila ugrizov. Sprva se pojavi oteklina, ki se hitro širi vstran in lahko zajame celoten trup ter se razširi na trup. Posebno nevarni so ugrizi v predelu vrata in glave zaradi možnosti zapore dihalne poti. Rdeče lise so znak vnetja limfni žil in bezgavk. Med sistemskimi znaki so najpogostejši bolečine v trebuhu, bruhanje in diareja; slednja dva sta lahko s prisotnostjo krvi. Od nevroloških znakov sta najpogostejša zaspanost in vrtoglavica, lahko pa so prisotni tudi nezavest, krči, ohromelost očesnih mišic (oftalmoplegija), motnje požiranja in razne nevnetne bolezni živcev na prizadetem udu (periferne nevropatije).

Pri oskrbi ponesrečenca je potrebna imobilizacija prizadetega uda in hiter transport v ustrezno zdravstveno ustanovo. Potreben je nadzor življenjskih funkcij in lajšanje simptomov, predvsem z analgetiki, pri čemer se je potrebo izogibati zdravilom s vplivom na delovanje trombocitov. Pri šoku, ki se ne popravi po začetnih ukrepih, se uporabi zdravila za vzdrževanje krvnega tlaka, v primeru zapore dihalne poti kortikosteroide, antihistaminike in adrenalin, v primeru hujših znakov zastrupitve pa protistrup, pri čemer imajo prednost otroci in nosečnice.

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ McDiarmid RW, Campbell JA, Touré T. 1999. Snake Species of the World: A Taxonomic and Geographic Reference, vol. 1. Herpetologists' League. 511 pp. ISBN 1-893777-00-6 (series). ISBN 1-893777-01-4 (volume).
  • Grenc, D. (2009). "Ugrizi strupenih kač". Medicinski razgledi 48 (1-2), str. 145-151.