Kvark d

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
kvark d
Sestava: osnovni delec
Statistika: fermionska
Skupina: kvark
Generacija: prva
Interakcija: močna,
elektromagnetna,
gravitacija,
Simbol(i):  d \,
Antidelec: antikvark d
Predpostavil: Murray Gell-Mann (1964),
George Zweig (1964)
Odkril: SLAC (1968)
Masa: 4,1 – 5,8 MeV/c2 [1]
Električni naboj: -1/3 e0
Barvni naboj: da
Spin: 1/2
Šibki izospin: levosučni: - 1/2,
desnosučni: 0
Šibki hipernaboj: levosučni: +1/3,
desnosučni: -2/3

Kvark d (tudi kvark dol) (oznaka d \,) je eden izmed osnovnih delcev, ki pripada družini kvarkov (prvi generaciji). Ima električni naboj enak -1/3 in maso od 4,1 do 5,8 MeV/c2. Prištevamo ga med fermione s spinom 1/2. Njegov antidelec je antikvark d. Skupaj s kvarkom u tvori nukleone (proton in nevtron). Tretja komponenta izospina in šibkega izospina je enaka -1/2. Barionsko število je +1/3. Leptonsko število, čudnost, čar, dno in vrh so enaki 0. Podobno kot drugi kvarki, nosi enega izmed treh barvnih nabojev.

Masa kvarka d še ni natančno določena, verjetno pa leži med 4,1 in 5,8 MeV/c2 [1]

Zgradba nukleonov[uredi | uredi kodo]

Nukleona (proton in nevtron) sta zgrajena iz treh kvarkov. Na spodnjih dveh slikah je prikazana zgradba protona in nevtrona iz kvarkov.

Proton je zgrajen iz dveh kvarkov u in enega d.
Nevtron je zgrajen iz dveh kvarkov d in enega kvarka u.


Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Obstoj kvarkov sta neodvisno napovedala že v letu 1961 ameriški fizik Murray Gell-Mann [2] (rojen 1929) in izraelski fizik Yuval Ne'eman (1925 – 2006) [3]. Hadrone sta razporedila v skupine po metodi, ki je danes znana kot osemkratna pot, to je simetrija SU(3) v okviru okusne simetrije. Leta 1964 sta Gell-Mann[4] in ameriški fizik George Zweig (rojen 1937) [5][6] neodvisno predlagala kvarkovski model, v katerega sta takrat vključila samo kvarke u, d in s [7].

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 K. Nakamura et al. (Particle Data Group) (2010). "PDGLive Particle Summary 'Quarks (u, d, s, c, b, t, b', t', Free)'". Particle Data Group. Pridobljeno dne 11-08-2010. 
  2. ^ M. Gell-Mann (2000) [1964]. "The Eightfold Way: A theory of strong interaction symmetry". V: M. Gell-Manm, Y. Ne'emann. The Eightfold Way. Westview Press. str. 11. ISBN 0-7382-0299-1. 
    Original: M. Gell-Mann (1961), "The Eightfold Way: A theory of strong interaction symmetry", Synchroton Laboratory Report CTSL-20 (California Institute of Technology) 
  3. ^ Y. Ne'emann (2000) [1964]. "Derivation of strong interactions from gauge invariance". V: M. Gell-Manm, Y. Ne'emann. The Eightfold Way. Westview Press. ISBN 0-7382-0299-1. 
    Original Y. Ne'emann (1961). "Derivation of strong interactions from gauge invariance". Nuclear Physics 26: 222. doi:10.1016/0029-5582(61)90134-1. 
  4. ^ M. Gell-Mann (1964). "A Schematic Model of Baryons and Mesons". Physics Letters 8 (3): 214–215. doi:10.1016/S0031-9163(64)92001-3. 
  5. ^ G. Zweig (1964). "An SU(3) Model for Strong Interaction Symmetry and its Breaking". CERN Report No.8181/Th 8419. 
  6. ^ G. Zweig (1964). "An SU(3) Model for Strong Interaction Symmetry and its Breaking: II". CERN Report No.8419/Th 8412. 
  7. ^ B. Carithers, P. Grannis (1995). "Discovery of the Top Quark" (PDF). Beam Line (SLAC) 25 (3): 4–16. Pridobljeno dne 23-09-2008. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]