Kompaktni disk

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Zgoščenka, CD-ROM (cederom) je vrsta optičnega diska CD, ki služi samo za branje, vsebino torej dobi med izdelavo. Pri velikih nakladah je to najcenejša vrsta cedeja. Na enem disku je prostora za okrog 700 MB podatkov, kar pomeni, da lahko nanj zapišemo približno 700 milijonov črk dolgo besedilo, približno eno uro barvnega filma ali nekaj ur glasbe. Po CDjih je novi standard postal DVD. Njihovo uporabo vsak dan bolj izpodrivajo DVD-ji (programska oprema) in USB ključki za prenašanje uporabniških podatkov, na primer fotografij.

Velikost Audio kapaciteta CD-ROM shranjevalna kapaciteta
12 cm (standard) 74–80 min 650–703 MB
8 cm (mini-CD) 21–24 min 185–210 MB
"Business card" ~6 min ~55 MB

Primerjava med CD in DVD medijem[uredi | uredi kodo]

CD

Kratica: Compact Disk [zgoščenka]
Tanka okrogla plošča premera 120 mm, debeline 1,2 mm
Vsebuje do 800 MB podatkov, če preračunamo v diskete = cca. 500
Zapisanih podatkov ne moremo več spreminjati, izjemoma CD-RW (ReWritable).
DVD

Kratica: Digital Video Disc ali Digital Versatile Disc [digitalni večnamenski disk]
Tanka okrogla plošča premera 120 mm (tudi 80 mm), debeline 1,2 mm
CD in DVD sta optično pomnilna medija.

Zgradba DVD-ja, plastnost

CD in DVD imata več plasti:
Zaščitna plast
- lak
Reflektivna (odbojna) plast
- srebro
Predbrazda
- aluminij, dielektrik (RW)
Polikarbonatna snov
- plastika

Na razpolago so nam različni formati DVD-ja:

1) Enostranski enoplastni
2) Enostranski dvoplastni
3) Dvostransko enoplastni
4) Dvostransko dvoplastni

Format Kapaciteta [GB] Dolžina videa [število ur]
Enostransko / enoplastno 4.7 2
Enostransko / dvoplastno 7.95 4
Dvostransko / enoplastno 8.5 4.5
Dvostransko / dvoplastno 16.9 Preko 8

Dvoslojni DVD, imenovan DVD 9, je sestavljen iz dveh takih delov, ki sta zlepljena eden na drugega. Vsa znanost tiči v sredinski metalizaciji, ki je tako tanka, da prepušča nekaj svetlobe, a še vedno dosti odbojna za podatke v spodnjem nadstropju. Čitalni laser lahko enota s premikanjem leče fokusira na spodnji ali na zgornji oblat.

Pri zapisljivem mediju je v plastiko vrezana le spirala, medtem ko je treba vdolbinice simulirati. Za to skrbi pridodana plast, tako imenovano barvilo (dye), nanešeno med polikarbonat in odbojni kovinski sloj. Ko pisalni žarek, ki ima večjo moč od bralnega, posveti na barvilo, le-ta zaradi optičnih lastnosti potemni. Pri čitanju to pomeni razpršen laser in posledično ničlo. Double-layer DVD+R je združek obeh tehnologij, pri čemer je bilo vse skupaj hudo zaguljeno razviti za serijsko izdelavo, saj se debeline plasti barvila in metalizacije merijo v mikrometrih. Že majhno odstopanje v sredinski plasti bi povzročilo, da bi pisalni žarek žgal oba sloja naenkrat, ali pa da bi bilo branje zavoljo slabe odbojnosti nepravilno. Poleg tega so morali inženirji zaradi bralne združljivosti doseči enake lastnosti z DVDjem 9.

Prerez dvoslojnega zapisljivega DVD-ja:
svetlomoder je polikarbonat,
vijolična je plast barvila in
siva je nanos srebrove zlitine, pri čemer ima prvi nivo okoli 55 % prepustnost.
Zaenkrat dela dvonadstropne plošče le Verbatim.

Zapis digitalnih podatkov[uredi | uredi kodo]

DVD pogon
Laser
Na odbojno plast skozi plastiko sveti šibek snop laserske svetlobe. Kadar sveti na ravno površino, se svetloba odbija nazaj v senzor, če pa zadene na prehod iz podlage v izboklino ali nazaj, se svetloba razprši. Plošča DVD je sestavljena iz dveh skupaj zlepljenih “polovičnih” plošč, na vsaki pa je lahko en sloj podatkov. Če sta sloja s podatki usmerjena v isto smer, dobimo ploščo DVD-9, na kateri sta oba sloja na isti strani. Prvi sloj s podatki je prosojen, zato lahko laser posveti skozenj in odčita tudi podatke z drugega sloja. Če sloja s podatki gledata vsak na svojo stran, dobimo DVD-10, ki ima po en sloj na vsaki strani in ga je treba v predvajalniku ročno obrniti.

Razlika med DVD-R in DVD+R ter DVD-RW
Tako podpirajo ena podjetja DVD+R, druga DVD-R medije. Večina novih DVD pogonov podpira oboje formatov DVD nosilcev podatkov ampak je zelo neprijetno, kadar imamo pogon s podporo DVD-R in ne moremo brati s formata DVD+R ali obratno.

DVD+R in DVD+RW[uredi | uredi kodo]

Pioneerjevi tekmeci, med katerimi najdemo HP, Philips, Ricoh, Sony, Thomson in Yamaho, pa so se na trgu združili v t.i. DVD+RW alianso in zasnovali svoj standard. Uradni razlog, ki ga navajajo, so težave pri zapisovanju video posnetkov. Seveda z vso pravico lahko sumimo tudi, da nočejo plačevati patentnih pravic za konkurenčni format.
Težave, na katere je vsekakor vredno opozoriti in biti pri nakupu pozoren, se pojavljajo v nepopolni medsebojni združljivosti teh formatov. Medtem, ko tehnične razlike med DVD-RW in DVD+RW mediji preprečujejo njihovo zapisovanje v napravah nasprotnega standard,, so že zapisani mediji ne glede na standard praviloma čitljivi v vseh napravah. Malce je potrebno biti pozoren le pri samostojnih DVD predvajalnikih, saj so nekateri pri standardu izbirčni. In medtem, ko že kaže na tržno prevlado "plus" standarda, tako ena kot druga stran izdeluje tudi zapisovalnike, ki poznajo oba. Velike vojne torej ne bo, zmagovalci pa smo, kot po navadi, uporabniki. Programska oprema za PC

Video in DVD video komponente[uredi | uredi kodo]

Minilo je skoraj bi lahko rekli natanko 6 let od predstavitve DVD medija ožjemu izboru ljudi. Ampak še v istem letu je že velika večina ljudi ki se zanimajo za to zvrst elektrotehnike vedela precej informacij o tem mediju, ki smo ga tako zelo pričakovali. Šele kakšno dobro leto po predstavitvi DVD-ja so se opogumila prva 'velika' podjetja kot so Thomson, Pioneer, Panasonic in še katera za predstavitev prvih serijskih predvajalnikov z zmožnostjo predvajanja DVD medija. Kmalu pa je sledila prava revolucija in naprav je bilo na trgu veliko.
Težave so vsekakor bile še s software-om ampak so se zelo hitro popravile oz. izničile. Dandanes je tudi na našem slovenskem trgu precejšnja izbira DVD komponent. Vsak, ki kupuje kakršno koli napravo, bodisi A/V sprejemnik, bodisi DVD komponento, se spušča v detajle in se pozanima kakšen je še njen namen razen za DVD-V predvajanje filmov. Večina jih bo še vedelo da imamo lahko odličen zvok preko DVD medija ob podpori avdio-video sprejemnika. Prvi diski za DVD predvajalnike so se imenovali DAD (Digital Avdio Disc). Za prikaz teh diskov pa predvajalniki so in še imajo PAL sistem in pa NTSC. Predvajali pa so tudi CD in CD-Video diske, dodajmo CD-R in CD-RW. Dobili smo še zmožnost predvajanja MP3 formata.
Tudi ločljivost se je nekoliko spremenila. Na začetku medija je bilo branje diskov (ne vseh) z 20 bitno ločljivostjo (vzorčna frekvenca je bila ista - 96 kHz. Popravilo se je tudi razmerje signal/šum, ampak to je odvisno od naprave do naprave. Vsekakor pa so se zraven rojevali še drugi prav tako novi formati. Govorimo seveda o formatih zvoka kot so Dolby Digital. Na začetku smo imeli samo DD ampak prav kmalu so se mu pridružili še ostali formati. Nekoliko več se je spremenilo v samem 'drobovju' predvajalnika. Ob seveda različnih laserjih, se je spreminjala tudi sama elektronika. Ampak bolj kot to, je bilo pomembno kakšen dekodirnik ima predvajalnik v sebi. Danes so na tržišču le še redki predvajalniki, ki vsebujejo svoj lasten dekodirnik zvoka. Zato pač imamo A/V sprejemnike.
V zgodovini je bilo ime pač prvo ime Digital Video Disk (DVD), ampak so ga kaj hitro spremenili v Digital Versatile Disk. Slika samega obravnavanega formata - ni znanega nobenega medija ali kakršne koli naprave, ki bi lahko prekosila DVD v kakovosti slike. Velika pridobitev je bila širina formata slike. Navaden format ki ga dandanes ima večina če že ne vse televizije je format 4:3 ali 16:9. Največji format, ki obstaja je 21:9 ali kino format 2.35:1. Ta format vidimo v kinematografih in se imenuje Cinemascope. Več ali manj pa so filmi posneti v anamorfnem širokozaslonskem 16:9 formatu. Ampak sama kakovost slike je seveda tudi pogojena od posnetega filma, ki pa je zapisan v medij. Naš predvajalnik pa samo prebere ta medij in ga transponira na naš zaslon. 2005 Video priključki na komponenti.

Avdio[uredi | uredi kodo]

Zapis zvoka na DVD-ju je digitalen (stopničast) in je celo bolj ujemajoč se z zapisom dejanske sinusoide zapisa zvoka, kot pa zapisu zvoka na avdio CD-ju.

Blue-ray format[uredi | uredi kodo]

Naslednika DVD-ja smo čakali kar nekaj časa, nato sta bila predstavljeni Blue-ray in HD-DVD tehnologiji. Po nekajletni bitki je uradno zmagal Blue-ray, HD-DVD pa je odšel na smetišče zgodovine. Sprva so veliki Hollywoodski mogotci dali svojo podporo prihajajočemu standardu HD-DVD (podprli so ga studii, ki imajo v rokah dobro polovico tržnega deleža), nato pa je Disney napovedal svojo podporo standardu Blue-ray.
V začetku letošnjega leta pa je svojo podporo temu standardu podala tudi industrija računalniških iger. To je bilo povsem pričakovano, saj uvajanje novih standardov v računalništvu ni tako zelo problematično kot npr. v filmski industriji. Cena namreč zelo hitro pada in nikakor ni problem imeti v enem računalniku več različnih pogonov. In kar je pri igralni industriji premagalo je kapaciteta, ki je pri Blue-ray ploščkih za cca 20GB večja kot pri HD-DVD ploščkih.

Avtorske pravice[uredi | uredi kodo]

Regijska zaščita[uredi | uredi kodo]

Postala je realizirana ideja Hollywoodskih filmarjev. Izdaja filmov na DVD-jih je omejena na različna geografska področja. Za vsako od teh področij je določena neka regija. Tako je prva regija namenjena Ameriki. To pomeni, da naj bi se filmi označeni z regijo 1 prodajali le v Ameriki. Ideja regij je v tem, da se novi filmi najprej predvajajo v kinematografih, šele nato pa pridejo na voljo v obliki DVD-jev. Ker so datumi izida filma v kino v skoraj vsaki državi drugačni, so založniki filmov hoteli, da bi se filmi na DVD-jih lahko predvajali na tistih območjih, kjer se film ne vrti več v kinematografih. Torej je cela ideja povezana s čim večjim zaslužkom. Res pa je, da ameriški zakoni v Evropi ne veljajo in se da dobiti filme, ki še niso v kinih tudi pri nas.
So pa te omejitve po navadi le za nakup. Torej, če si boste hoteli izposoditi kak film, si boste lahko ogledali le filme iz 2. regije (Zah. Evropa, Japonska, J. Afrika) - so tudi izjeme. 3. regija je JV Azija, pod 4. regijo spadata Avstralija in J. Amerika, pod 5. Rusija, V. Evropa in Afrika, pod 6.pa Kitajska. Niso pa vsi filmi zakodirani. Dokumentarci in erotični filmi tečejo na vseh predvajalnikih brez problema.

Odstranjevanje zaščite[uredi | uredi kodo]

Pri programskih (računalniških) predvajalnikih lahko regijo spreminjamo običajno le 5-krat. To isto velja tudi za DVD-ROM pogone ter samostojne predvajalnike. Nekateri samostojni predvajalniki so že brez regijske zaščite in bodo predvajali filme iz katerekoli regije. Tiste predvajalnike, ki to zaščito imajo pa se včasih da odkleniti na nekaterih HI-FI servisih, oz. pri tistem, ki to zna.
Za računalniške DVD pogone pa se najdejo predelane posodobitve strojno-programske opreme (firmware update), ki DVD predvajalnik za vedno odklenejo. Žal pa pri vsakršnih strojno-programskih posodobitvah obstaja možnosti napake, ki spremeni vaš predvajalnik v kup odpadne pločevine in plastike. Zato pazite, kaj delate.
Za programske predvajalnike obstajajo tudi t.i. izbiralniki regije (Region selector). Lahko pa uporabimo tudi kakšen odprto kodni program, ki že v osnovi te zaščite nima.