Kleopatra VII.

Ta članek se nanaša na egipčansko kraljico. Za druge pomene glej Kleopatra (razločitev).

Kleopatra VII. Filopater (grško Κλεοπάτρα Φιλοπάτωρ: Kleopátra Filopátos - očetova slava), staroegipčanska faraonka in kraljica, * december 70 pr. n. št. ali januar 69 pr. n. št., Egipt, † 12. avgust (?) 30 pr. n. št., Egipt.

Kleopatra VII., kip, Altes Museum Berlin

Do sedme Kleopatre so bili zgodovinarji neprijazni, kajti podatke o njej imamo le od njenih rimskih sovražnikov. Izkazala se je za tako nevarno nasprotnico Rima, da so očrnili njeno ime in jo obtoževali nadutosti, izpirjenosti in umora. V resnici je bila bistroumna, dobro izobražena podjetna ženska, ki je svoji deželi vladala modro in poskušala Egiptu znova pridobiti pokrajine v Palestini in Siriji. In bila je prva v dinastiji, ki se je učila egipčansko-njen materin jezik je bil grščina.

Kleopatra VII. je bila zadnja pripadnica makedonske dinastije Ptolemejcev in s tem obenem zadnja grška vladarica Egipta. V tej dinastiji je bilo več kraljic in princes tem imenom, vendar je ona najbolj poznana.

Njen oče je bil Ptolemej XII., mati pa verjetno Kleopatra V. Na prestol je prišla leta 51 pr. n. št. kot sovladarica svojega moža in brata Ptolemeja XIII. Ker se je ptolemejski prestol dedoval po ženski strani, so se morali bratje poročati s svojimi sestrami, da se je naziv faraona obdržal v isti družini (poročila sta se, ko je bila stara 18 let, on pa 10). Leta 48 pr. n. št. je brat s svetovalci Kleopatro prisilil, da je zapustila Egipt. Deželo je zavzel Gaj Julij Cezar in sodeloval kot posrednik v sporu med Kleopatro in Ptolemejem. V kratki vojni je bil Ptolemej ubit, Cezar pa je Kleopatri vrnil prestol. Njen sovladar je bil drugi brat, Ptolemej XIV.

Cezar je v zimi 48 pr. n. št. - 47 pr. n. št. bival v Egiptu in postal Kleopatrin ljubimec. Država je ostala neodvisna, tri rimske legije pa so jo ščitile. Kleopatri se je rodil sin, ki so ga imenovali Ptolemej Cezar (imel je vzdevek Cezarion - mali Cezar), vendar ga oče ni hotel proglasiti za dediča.

Kleopatra je s sinom med letoma 46 pr. n. št. in 44 pr. n. št. bivala v Rimu in prisostvovala umoru Julija Cezarja. Preden (ali malo zatem), ko se je vrnila v Egipt, je Ptolemej XIV. skrivnostno umrl. Morda ga je zastrupila Kleopatra, ki je po bratovi smrti za sovladarja postavila Cezariona.

Po Cezarjevi smrti je eden od triumvirov, Mark Antonij, leta 42 pr. n. št. Kleopatro zaslišal o njeni zvestobi. Tako ga je očarala, da je postal njen ljubimec. Rodili so se jima trije otroci. V boju za oblast med Markom Antonijem in Gajem Oktavijanom je v bitki pri Akciju z egiptovsko floto pomagala Antoniju. Ko je sprevidela, da se vojna sreča ne suče v njen prid, je zbežala v Aleksandrijo, kamor ji je sledil tudi Mark Antonij. Tukaj sta, ko je Oktavijan zavzel Egipt, naredila samomor. Kleopatra se je pustila ugrizniti strupeni kači, verjetno egiptovski kobri. Cezariona je kasneje usmrtil Oktavijan.

Biografija

Vzpon na prestol

Identiteta Kleopatrine matere ni natančno znana, čeprav velja splošno prepričanje, da bi naj njena mati bila Kleopatra V. Trifenska iz Egipta. Naj bi bila sestra ali sestrična ter žena Ptolomeja XII. Spet drugi viri trdijo, da naj bi bila Kleopatrina mati drugače krvno povezana s Ptolomejci. Kleopatrin oče Auletes je bil neposreden potomec enega izmed generalov Aleksandra Velikega - Ptolomeja I. Sotra, ki je bil sin Arsinoe in Lakusa (oba sta bila Makedonca).

Centralizacija moči in korupcije je pripeljala do uporov na Cipru in v Sirenaiki in do posledične izgube obeh območij. Obdobje Ptolomejeve vladavine je tako postalo eno izmed najbolj katastrofalnih obdobij dinastije. Ko se je Ptolomej odpravil s svojo Kleopatro v Rim, je Kleopatra VI. Trifenska prevzela prestol, ampak je umrla kmalu zatem v sumljivih okoliščinah. Govori se, čeprav ni zgodovinsko dokazano, da jo je Berenice IV. zastrupila, tako da bi lahko sama zavladala Egiptu. Ne glede na vse okoliščine je Berenice IV. tudi dejansko vladala do Ptolomej-Auletusovega povratka leta 55 pr. n. št. Auletes se je vrnil s podporo Rimljanov in je zavzel Aleksandrijo s pomočjo rimskega generala Aulusa Gabiniusa. Berenice so poslali v zapor in kmalu zatem je bila obglavljena. Kleopatrin oče kralj naj bi zakonsko zahteval, da mu pošljejo njeno glavo na dvor. Kleopatra je v tem času bila stara 14 let in oče jo je postavil na mesto nadomestnega regenta in osebe takoj za kraljem, čeprav ji vsa ta pooblastila najverjetneje niso prinesla veliko moči.

Ptolomej XII. je umrl marca 51 pr. n. št. V svoji oporoki je zapisal, naj si takrat 18-letna Kleopatra in njen 10-letni brat Ptolomej XIII. delita oblast. Prva tri leta njune vladavine je spremljala obilica težav, morala sta se namreč ubadati s finančnimi nepravilnostmi, ekonomskimi težavami, lakoto, ne dovolj obilnimi poplavami na Nilu in političnimi konflikti. Čeprav je bila Kleopatra poročena s svojim mlajšim bratom, je hitro pokazala, da pod nobenim pogojem ne namerava svoje oblasti deliti s komerkoli.

Avgusta 51 pr. n. št., so se odnosi med Kleopatro in Ptolomejem popolnoma skrhali. Kleopatra je iz vseh uradnih dokumentov izvzela Ptolomejevo ime in na kovancih se je pojavljal samo njen obraz, kar je bilo v nasprotju z večno ptolomejsko tradicijo podložnosti ženskih vladaric moškim sovladarjem. Leta 50 pr. n. št. je prišlo do hudega spora med njo in Gabinianci. To so bile mogočne čete rimskih vojakov pod poveljstvom Aulusa Gabiniusa, ki jih je pustil v Egiptu z namenom, da bi obvaroval Ptolomeja XII. pred možnimi napadalci ob ponovnem prevzetju prestola leta 55 pr. n. št. Ta konflikt je bil eden izmed glavnih razlogov za Kleopatrino skorajšnjo izgubo moči.

Kleopatrina samostojna vladavina se je končno končala s prihodom navidezno zvestih podložnikov, katere je vodil evnuh Pontius. Ta je Kleopatro oropal oblasti in postavil Ptolomeja XIII. na oblast približno leta 48 pr. n. št. (možno tudi prej, saj obstaja odločba iz leta 51 pr. n. št. na kateri je napisano zgolj Ptolomejevo ime). V okolici mesta Peluzije je poskusila zbrati ljudi za upor, ampak je bila kmalu prisiljena pobegniti s svojo edino sestro - Arsinoë.

Odnos z Julijem Cezarjem

Medtem ko je bila Kleopatra v izgnanstvu, je Pompej postal vpleten v rimsko državljansko vojno. Jeseni leta 48 pr. n. št., je Pompej pobegnil pred Cezarjevimi silami v Aleksandrijo z upanjem, da bo tukaj našel zatočišče. Ptolomej, komaj petnajstletni deček, je sam sebi dal postaviti prestol v pristanišču, odkoder je opazoval, kako so 28.9.48 pr. n. št., Pompeja umorili pred njegovimi očmi. Ubil ga je eden izmed njegovih bivših oficirjev, ki je sedaj funkcioniral pod okriljem ptolomejske dinastije. Obglavili so ga pred njegovo ženo in otroki, ki so ga čakali na ladji, s katere je pred tem izstopil. Ptolomej naj bi naročil uboj Pompeja zato, da bi se pokazal v lepši luči pred Cezarjem in posledično postal zaveznik Rimskega cesarstva, kateremu je Egipt bil dolžan veliko denarja. To dejanje se je izkazalo za katastrofalno napako s Ptolomejeve strani. Ko je Cezar dva dni kasneje prispel v Egipt, mu je Ptolomej pokazal Pompejevo odsekano glavo. Cezar je bil ogorčen in besen. Čeprav je Pompej bil Cezarjev politični nasprotnik, je Pompej obenem bil rimski konzul in vdovec Cezarjeve edine legitimno priznane hčerke Julije, ki je umrla ob porodu. Tako je razbesneli Cezar zasegel egipčanski kapital in se vsilil kot arbiter v rivalske spore med Kleopatro in Ptolomejem.

V želji, da izkoristi Cezarjevo jezo proti Ptolomeju, se je Kleopatra skrivoma pretihotapila v palačo, da bi tudi sama spoznala Cezarja. Ena izmed legend pravi, da ji je uspelo priti mimo Ptolomejevih stražarjev zavita v preprogo. Sčasoma je postala Cezarjeva ljubica in devet mesecev po njunem prvem srečanju leta 47 pr. n. št., je rodila njunega sina Ptolomeja Cezarja, katerega vzdevek Cezarion je pomenil "mali Cezar".

Po tem dogodku je Cezar opustil svoj načrt priključitve Egipta k Rimu in je namesto tega podprl Kleopatrino zahtevo po prestolu. Po šestmesečni vojni med vojsko Ptolomeja XIII. in Cezarjevo rimsko vojsko, so Ptolomeja XIII. utopili v Nilu in Cezar je povzdignil Kleopatro nazaj na prestol z drugim mlajšim bratom Ptolomejem XIV. kot sovladarjem.

Čeprav sta imela Kleopatra 21 let in Cezar 52 let, ko sta se prvič srečala, sta postala ljubimca med Cezarjevim obiskom v Egiptu med letoma 48 in 47 pr. n. št.. Kleopatra je trdila, da je Cezar oče njenega sina in je želela, da ga Cezar razglasi kot svojega naslednika. A Cezar jo je zavrnil in je namesto njenega sina izbral svojega pranečaka Oktavijana. Govori se tudi, da naj bi med njunim razmerjem Kleopatra Cezarja predstavila svojemu astronomu Sosigenesu iz Aleksandrije, ki je bil prvi, ki je predlagal zamisel o prestopnih letih in dnevih.

Kleopatra je skupaj s Cezarjem in Cezarionom obiskala Rim poleti 46 pr. n. št.. Egipčanska kraljica je v tem času s sinom prebivala v eni izmed Cezarjevih podeželskih vil. Razmerje med Kleopatro in Julijem Cezarjem je bilo očitno kot beli dan in je med Rimljani povzročilo precejšen škandal, saj je rimski diktator že bil poročen s Kalpurnijo Pisonis. [1] Cezar naj bi celo dal postaviti zlat kip Kleopatre, ki je bil sicer predstavljan kot kip egipčanske boginje Izis v templju Venere Genetrikse [2] (mitična prednica Cezarjeve družine) in je bil situiran na forumu Julium. [3]

Iz ohranjenih pisem rimskega govorca Cicera je izžarevalo odkrito sovraštvo do tuje kraljice. Kleopatra je bila na dan Cezarjevega atentata, 15. 3. 44 pr. n. št., s svojim spremstvom v Rimu. S svojimi sorodniki se je vrnila v Egipt. Ko je Ptolomej XIV. umrl - zastrupila naj bi ga njegova starejša sestra -, je Kleopatra povzdignila Cezariona v soregenta in svojega naslednika ter mu dodelila naziv Theos Philopator Philometor, kar naj bi pomenilo Bog, ki ljubi očeta in mater.

Kleopatra v rimski državljanski vojni

Rimska državljanska vojna je potekala med Cezarjevimi zavezniki, ki sta jih vodila Mark Antonij [4] in Oktavijan, in med Cezarjevimi atentatorji, katere sta vodila Markus Junius Brutus in Gaius Kasius Longinus. Kleopatra se je postavila na stran Cezarjevih zaveznikov zaradi svoje preteklosti, ki je bila pod močnim vplivom Cezarja. Brut in Kasij sta zapustila Italijo in odplula na vzhod Rimskega Cesarstva, kjer sta osvojila velika ozemlja in učvrstila svoji vojaški bazi. Na začetku leta 43 pr. n. št. je Kleopatra utrdila zavezništvo z voditeljem Cezarjevih zaveznikov na vzhodni strani, Publijem Kornelijem Dolabello, ki je obenem priznal Cezariona kot njenega sovladarja. A malo zatem so Dollabelo obkrožili sovražniki v Laodicei in je tako storil samomor (julija 43 pr. n. št.).

Sedaj je Kasij hotel vdreti v Egipt in si prisvojiti deželine zaklade ter tako kaznovati kraljico, ki je zavrnila Kasijevo prošnjo po zalogah hrane in orožja in tako pokazala svojo podporo Dollabeli. Egipt v tistih časih ni bilo pretežko zavzeti, saj dežela ni imela močnih kopenskih vojaških sil, poleg tega pa sta po deželi razsajali lakota in epidemija. Konec koncev, je Kasij želel preprečiti močne okrepitve za Antonija in Oktavijana s Kleopatrine strani. Ampak ni mogel izvesti invazije na Egipt, ker ga je konec leta 43 pr. n. št. Brut pozval nazaj v Smirno. Kasij je zato poskušal blokirati Kleopatrino pot do Cezarjevih zaveznikov. Ravno iz tega razloga, je Lucij Staj Murk premaknil 60 ladij in legijo elitnih vojaških enot k rtu Matapan na jugu Peloponeza. Kljub temu je Kleopatra odplula s svojo posadko iz Aleksandrije na zahod. Pluli so ob libijski obali. Na koncu poti naj bi se srečali s Cezarjevimi zavezniki, ampak se je bila prisiljena vrniti v Egipt, ker so bile ladje v hudi nevihti poškodovane in ker je tudi sama zbolela. Staj Murk je izvedel za kraljičino nesrečo in opazil dele ladijskih razbitin ob grški obali. Potem je s svojimi ladjami odplul na Jadransko morje.

Kleopatra in Mark Antonij

Leta 41 pr. n. št. je Mark Antonij, eden izmed triumvirov (=triumvirat), ki so vladali Rimu po Cezarjevi smrti, poslal svojega dobrega prijatelja Kvinta Delija v Egipt. Delijeva naloga je bila, da pozove Kleopatro v Tarsus, kjer naj bi se srečala z Markom Antonijem in odgovorila na vprašanja o zvestobi do Rimskega Cesarstva. Med rimsko državljansko vojno bi namreč naj bila plačevala velike vsote denarja Kasiju. Izgledalo je, kot da bi v bistvu Mark Antonij hotel Kleopatrino zagotovilo o podpori proti Partijancem. Kleopatra je na sestanek prišla v čudoviti opravi in tako očarala Marka Antonija, da se je odločil preživeti zimo 41-40 pr. n. št. z njo v Aleksandriji.

Da bi zavarovala svoj in Cezarionov položaj, je prisilila Antonija, da je naročil uboj njene sestre Arsinoë, ki je živela v Artemidinem templju v Ephesusu, ki je bil pod rimsko oblastjo. Usmrtitev je bila izpeljana leta 41 pr. n. št. na stopnišču templja. Takšna oskrunitev templja je povzročila ogromen škandal v Rimu. Kleopatra je dala usmrtiti tudi svojega ciprskega stratega Serapiona, ki je za njenim hrbtom podpiral Kasija.

25.12.40 pr. n. št. je Kleopatra Marku Antoniju rodila dvojčka - Aleksandra Heliosa in Kleopatro Seleno II. Štiri leta kasneje je Mark Antonij ponovno obiskal Aleksandrijo na svoji poti v spopad s Partijci. Ponovno je oživil svoje razmerje s Kleopatro in od tega trenutka dalje je bila Aleksandrija njegov drugi dom. Poročil se je s Kleopatro po vseh egipčanskih zakonih (na to namiguje citirano pismo v Suetoniusu), čeprav je bil istočasno že poročen z Oktavijo Nižjo, s sestro njegova kolega triumvira Oktavijana. S Kleopatro sta imela še enega otroka - Ptolomeja Filadelfijusa.

Po Antonijevem zavzetju armenskega ozemlja sta bila Kleopatra in Cezarion okronana kot sovladarja v Egiptu in na Cipru. Aleksander Helios je bil okronan za vladarja Armenije, Medie in Partie, Kleopatra Selena II. je bila okronana kot vladarica Cirenov in Libije, Ptolomej Filadelfij pa je bil okronan za vladarja Fenicije, Sirije in Cilicije. Mark Antonij je Kleopatri podelil tudi naziv "Kraljica kraljev". Njeni sovražniki v Rimu so se bali, da Kleopatra načrtuje maščevanje proti Rimskem cesarstvu, ki bi njo povzdignilo na rimski prestol in ji pomagalo pri učvrstitvi popolnoma novega kraljestva. Cezarion ni bil samo Kleopatrin sovladar, ampak mu je bil podeljen tudi naslov boga, sina boga in kralja vseh kraljev. Ponazarjali so ga kot boga Horusa. Egipčani so imeli Kleopatro za poosebitev boginje Izis in tudi sama se je poimenovala Nea Izis.

Odnosi med Antonijem in Oktavijanom, ki so se medtem že nekaj let krhali, so se dokončno poslabšali leta 33 pr. n. št. Oktavijan je prepričal senat naj napove vojno Egiptu. Leta 31 pr. n. št. so Antonijeve sile napadle rimske sile v pomorski bitki pri Aktiju. Tudi Kleopatra je bila prisotna s svojo lastno mornarico. Popularna legenda pravi, da ko je zagledala Antonijeve slabo opremljene in številčno nezadostne ladje, kako izgubljajo proti rimskim superiornim plovilom, da je enostavno pobegnila. Tudi Antonij naj bi zapustil bitko in ji sledil, a o tem ni nobenih točnih zgodovinskih dokazov. Po bitki pri Aktiju je Oktavijan napadel Egipt. Ko se je približal Aleksandriji, so Antonijeve čete prestopile k rimskim silam 1.8.30 pr. n. št.

O Kleopatri kroži ogromno nepotrjenih zgodb. Ena izmed najbolj znanih je tale: na eni izmed razkošnih večerij z Antonijem sta se v igri stavila, da lahko za večerjo zapravi 10.000.000 sestercev. Stavo je sprejel. Naslednji večer so ji postregli s preprostim obrokom. Norčeval se je iz nje, ko si je naročila drugo jed - samo čašo močnega kisa. Potem je snela enega izmed svojih bisernih uhanov, ga pomočila v kis, mu dovolila, da se raztopi in potem popila to raztopino. Najstarejše poročilo o tej zgodbi je bilo zapisano s strani Plinija starejšega in je približno sto let starejše od tega dogodka. Kalcijev karbonat v biserih se dejansko raztopi v kisu, ampak izredno počasi, razen če se je biser najprej zdrobil.

Kleopatrina smrt

Starodavni pisni viri (predvsem rimski) so v osnovi zedinjeni: Kleopatra naj bi storila samomor, tako da je naščuvala nadse egipčansko kobro, katere ugriz naj bi jo ubil. Najstarejši pisni vir je prišel izpod peresa Straba, ki je živel v istem obdobju kot Kleopatra in je verjetno takrat bil tudi v Aleksandriji. Pravi, da obstajata dve verziji zgodbe: ali si je na telo nanesla neke vrste strupeno mazilo ali pa jo je ugriznil gad. Več rimskih pesnikov, ki so pisali v naslednjih desetih letih po tragičnem dogodku, vsi omenjajo ugrize dveh gadov tako kot Florus (zgodovinar), ki omenja ta dogodek 150 let kasneje. 60 let po tem pripetljaju se je oglasil tudi Velej, ki je prav tako omenjal ugriz gada. Ostali avtorji so skeptično preiskovali te opise dogodka, omenili so tudi, da je možno, da jo je Avgust naročil ubiti.

Leta 2010 je nemški zgodovinar Christoph Schaefer izzval vse ostale teorije. Izjavil je namreč, da se je kraljica pravzaprav zastrupila z mešanico različnih strupov in je od tega tudi umrla. Po preučevanju zgodovinskih tekstov in po toksikoloških preiskavah je zgodovinar zaključil, da gad ne bi mogel zagotoviti počasne in neboleče smrti, saj gadov strup paralizira dele telesa, začenši pri očeh, preden povzroči smrt. Schaefer in njegov toksikolog Dietrich Mebs sta ugotovila, da je Kleopatra uporabila mešanico trobelike, wolfsbanea in opija.