Karategi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Karateist v karategiju z modrim pasom.
Pas - obi

Karategi (japonsko 空手着 ali 空手衣) je posebno športno oblačilo, ki se nosi pri vadbi karateja. V splošni uporabi se ga je oprijelo ime kimono, kar je nepravilno, saj je kimono drugačne vrste oblačilo. Karategi je ena izmed vrst keikogijev.

Karategi je bil osnovan na podlagi oblačil pri judu, judogijev, a je, zaradi veliko manjše količine metov, padcev in vlečenja za oblačilo, v nasprotju z judom, krojen širše ter iz precej lažje tkanine; s tem omogoča karateistu večjo gibljivost in hitrost.

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Karategi je sestavljen iz treh kosov oblačil:

  • »uvagi« (jap.) - zgornji del, suknjič
  • »zubon« (jap.) - hlače
  • »obi« (jap.) - pas

Tkanina[uredi | uredi kodo]

Tkanina, iz katere je karategi krojen je večinoma beljeno bombažno platno, od 90. let naprej tudi blago iz mešanice bombaža, poliestra in drugih umetnih vlaken. Teža bombažnega platna, pogosto izražena kot »oz.«, t.j. v unčah na površino kvadratnega jarda, je različna, vendar so tudi najtežji karategiji po navadi lažji od lažjih judogijev. Celoten karategi iz bombaža lahko, v najtežji izvedbi, tehta tudi več kot 2000 gramov. Izbira prave teže je odločitev karateista samega; tem lažje je platno, tanjše je, manj trpežno, bolj udobno je pri gibanju in v vročem okolju, a lahko veže manj vlage, zato se hitreje zasiči s potom in se hitro začne lepiti na kožo. Težje platno je po drugi strani debelejše, trpežnejše, manj udobno pri gibanju, a veže več vlage, zelo počasi se zasiči s potom in se zato ne lepi na kožo tako hitro, zato je tudi bolj zračno od lažje tkanine, saj kljub debelini ni oprijeta ob telo. Večina karateistov uporablja lažje karategije na tekmovanjih in v vročem poletju, za redno vadbo preostali del leta pa, razen začetnikov, večina izbere težje karategije. Oblačila, narejena iz kvalitetnih mešanic bombaža in umetnih vlaken, lahko združujejo majhno težo in udobje z veliko zračnostjo, hitrim odvajanjem znoja in trpežnostjo.

Bombažno platno se, razen, če je predhodno obdelano, ob pranju skrči, po navadi za 5 - 8 odstotkov. Zato, razen če je kroj karategija zelo širok ali prilagojen na krčenje, večina izkušenih karateistov kupi večjo številko oblačil in jih nato s pranjem skrči na ustrezno velikost. Oblačila iz mešanic težav s krčenjem po navadi nimajo.

Barva[uredi | uredi kodo]

Barva karategija je običajno snežno-bela, zaradi tradicije je tudi najbolj razširjena, vendar se je z razvojem stilov karateja pojavilo tudi predpisovanje drugih barv, predvsem črne in temno-modre, če ne celotnega karategija, pa vsaj barva hlač ali suknje. Mnogo klubov, predvsem v ZDA, svojim članom barv ne predpisuje, tako, da so možne tudi rdeča, zelena, vijolična, pa tudi druge barve oblačil. Barva pasu je vezana ne sistem stopenj, kju in dan, v določenem stilu karateja. Izvorno je bil karategi naravne, umazano-bele barve, saj bombažno platno ni bilo vedno beljeno.

Kroj[uredi | uredi kodo]

Kroj karategija sledi obliki judogija. Šivi so močni, a šibkejši kot pri judogiju. Hlače so krojene precej običajno, hlačnice so široke, v razkoraku imajo všit dodaten širši kos blaga, ki omogoča neovirano gibanje nog in preprečuje raztrganje. Hlače imajo v pasu po navadi vpeljano vrvico na poteg, ki hlače drži okoli pasu. Suknja je tako dolga, da prekriva boke in zgornji del hlač, krojena je z dvema spredaj prekrivajočima se deloma, ki skupaj z zadnjim delom in zavezanim pasom dajejo vtis kratkega krila. Glede dolžine rokavov in hlačnic sta se v zadnjem desetletju oblikovala dva kroja - tisti z dolžino, ki presega 3/4 dolžine podlakti in goleni, t.i. »tradicionalni« oz. »evropski« in tisti, ki 3/4 dolžine podlakti in goleni le dosega, t.i. »turnirski« oz. »japonski«. Izbira je po navadi stvar osebnega okusa.

Proizvodnja[uredi | uredi kodo]

Izvorno so karate na Okinavi zaradi vlažnega in vročega podnebja, vadili le v običajnih bombažnih hlačah, ob ohladitvi pa so nadeli suknjiče; šele s širitvijo na Japonsko in srečanjem z judom se je oblikoval tak karategi, kot ga poznamo danes. Po 2. svetovni vojni je proizvodnja teh posebnih športnih oblačil potekala le na Okinavi in na Japonskem, pionirja v tej industriji sta bili blagovni znamki Shureido z Okinave in Tokaido z Japonske. Z razvojem in širitvijo karateja po svetu so vzniknile mnoge druge blagovne znamke, razvila se je močna industrija oblačil in pripomočkov za borilne veščine, cene so se dvignile. Proizvajalci ponujajo veliko število različnih modelov karategijev, ki se ločijo po uporabljeni tkanini, kroju in kvaliteti izdelave. Prestiž (predvsem zaradi visokih cen in izvora) in najvišjo kvaliteto ohranjajo japonske blagovne znamke, npr. Shureido, Tokaido, Hirota, Shobu, Toyo, znane pa so tudi nejaponske, predvsem evropske znamke, kot npr. Kamikaze Kaiten, Adidas, Hayashi, Danrho, Kwon, Matsuru. Poleg omenjenih je na trgu prisotnih ogromno število drugih bolj ali manj znanih proizvajalcev, mnogo pa je tudi ponarejevalcev znanih, predvsem prestižnih japonskih blagovnih znamk. Tako je danes v ZDA in Evropi veliko lažje dobiti odličen ponaredek prestižnega karategija japonske znamke Tokaido, ki ni nujno veliko slabše kvalitete za podobno ceno, kot pa prestižni japonski izvirnik.

Zanimivosti[uredi | uredi kodo]

Mnogi karateisti po svetu svoja oblačila, predvsem pasove, ki označujejo njihovo doseženo stopnjo znanja, zelo cenijo, pogosto s pridihom fetišizma in misticizma, še toliko bolj, če so japonskega izvora. Tako so vzniknile številne zgodbe in prigode o pasovih in oblačilih, ki se jih ne sme oprati, saj umazanija in madeži znoja in krvi označujejo našo predanost veščini, o pasovih, ki se nikoli ne smejo dotakniti tal, itd., ki so jih mnogi vzeli dobesedno. Za dolgoletnega karateista ima oblačilo morda simbolni pomen, predvsem v smislu spominov na pretekla leta, a navsezadnje se zaveda, da je le športni rekvizit, ki ga je treba oprati, ko je umazan in zamenjati, ko je izrabljen, in ne veščina sama.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Povezave[uredi | uredi kodo]