Kamikaze

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Napad kamikaze na USS Enterprise

Kamikaze ( kami-kaze, japonsko: kami- bog, kaze- veter, šintoističnoduh vetra in zaščitnik, z vzdevkom Zmagovalec vojne) so samomorilske napadalne enote japonske cesarke vojske, značilne za zadnje obdobje spopadov druge svetovne vojne.

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Ko so v 13. stoletju na Japonsko prodirali Mongoli, je po njihovem verovanju božji veter pomagal Japoncem tako, da je v nekaj urah z nenadnim tajfunom končal pričakovan vdor 140.000 glave sovražne vojske, ki se je bližala z več kot 4.000 tisoč ladjami obali Japonske. Uničenje ladjevja in posledična rešitev za Japonce, ki niso imeli sredstev za obrambo pred mogočnim sovragom, je pripeljalo do verovanja, da jih je bog vetra kamikaze ali tudi shinpu obvaroval. V naslednjih stoletjih se je verovanje v t.i. božji veter še okrepilo tako, da se je proti koncu 19. in na začetku 20. stoletja to verovanje spremenilo v militaristični mit »umreti za cesarja in umreti za Japonsko«. V tem mitu so bili vzgajane številne generacije Japoncev.

Kamikaze med vojno[uredi | uredi kodo]

Kamikaze so bili japonski piloti letal, vodenih bomb, podmornic in čolnov, katerih namen je bilo z razstrelivom in lastnim telesom uničiti sovražnika. Zavezniki so se z njimi prvič srečali med bitko v Filipinskem morju. Prve samomorilske akcije so med zavezniškimi mornarji povzročilo pravo paniko saj je na prvi pogled zgledalo da proti njim ni prave obrambe.

Japonsko vojno poveljstvo je resno začelo razmišljati o kamikazah šele poleti 1944, ko je Japoncem že pošteno tekla voda v grlo in so proti zaveznikom izgubljali bitko za bitko. Zato se je, zlasti mornarica, odločila, da obupen položaj reši z obupnimi sredstvi. Mornarica je v trenutku zbrala 24 pilotov in jih v kratkem času usposobila za kamikaze. Skupina je 21. oktobra 1944 izvedla prvo samomorilsko akcijo. Cilj akcije je bilo zavezniško ladjevje v bližini otoka Leyte, akcija je bila uspešna saj je 6 letal zadelo svoj cilj. Od takrat naprej je ta taktika postajala vedno bolj pomembna. Njihove akcije so bile uspešne na začetku, ko so bili Američani še pretreseni od prvih napadov. Kasneje so Američani spremenili taktiko bojevanja, izboljšali protipožarno zaščito in povečali število protiletalskih topov tako, da so se letala le s težavo približala vojnim ladjam in letalonosilkam.

Številke kažejo, da kamikaze niso bile tako zelo učinkovite, kot so Japonci mislili. V bitki za Filipine je cilj doseglo le 26% kamikaz v bitki za Okinavo pa le 14%. Na koncu vojne se iz samomorilskih akcij ni vrnilo 2376 letal ter 2538 pilotov, ki so bili po navadi izurjeni le toliko, da so znali za silo pilotirati letalo. Učinek, ki so ga dosegle je bil bolj psihološke narave saj zavezniški vojaki enostavno niso morali razumeti, da kamikaze želijo umreti oni pa se trudijo, da bi preživeli vojno. Kadar pa je do zadetka kamikaze prišlo so bile posledice strašne saj so bile kamikaze po navadi otovorjene z bombami in gorivom. Dostikrat se je zgodilo, da je letalo prebilo več ladijskih palub in eksplodiralo v notranjosti ladje kar je povzročilo ogromno škode in smrtnih žrtev.

Najpogosteje so kamikaze uporabljale navadna vojaška letala,izdelali pa so tudi posebna letala na raketni pogon jokosuka MXY-7. Mornarica se je lotila izdelave tudi motornih čolnov šinjo, ki so bili napolnjeni z eksplozivom ter torpedov s posadko tipa kaiten, ki so jih v bližino cilja spravili z večjimi vojnimi ladjami.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Gerhard Bellinger: Leksikon mitologije. Ljubljana, 1997. (COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]