Jožef Mihalovič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Josip Mihalović)
Skoči na: navigacija, iskanje
Kardinal Jožef Mihalovič 
Zagrebški nadškof
hrvaški primas

Jožef Mihalovič
(delo Teodorja Mayerhoferja)
Nadškofija Zagreb
Metropolija zagrebški nadškof
(4. maj 187019. februar 1891)
Sedež Zagrebška nadškofija
4. maj 1870 (imenovan za škofa)
Konec papeževanja 19. februar 1891
Predhodnik Jurij Haulik zagrebški
škof 1837-1852
nadškof 1852-1869.
Naslednik Jurij Posilović (1894-1914)
Drugi položaji škofijski tajnik
generalni provikar
opat Sv. Martina od Vaške
duvanjski naslovni škof (1868-1870)
Redovi
Duhovniško posvečenje 12. avgust 1836
Škofovsko posvečenje 17. julij 1870 (škofovsko posvečenje)
glavni posvečevalec nadškof Mariano Falcinelli Antoniacci OSB, naslovni atenski nadškof
Povzdignjen v kardinala 22. junij 1877 Pij IX.
Položaj kardinal-duhovnik pri San Pancrazio fuori le mura
Osebni podatki
Rojen 16. januar 1814,
Torda [1] Avstrijsko cesarstvo
(danes: Torda, Banat, Vojvodina, Srbija)
Umrl 19. februar 1891 (1891-02-19) (77 let)
Zagreb, Avstro-Ogrska
(danes: Hrvaška)
Pokopan Zagrebška stolnica, Zagreb, Hrvaška
Narodnost Madžar
Vera katoličan
Izobrazba duhovnik
filozof
teolog
Alma mater Teološka fakulteta Temišvar

Jožef Mihalovič, József Mihalovics (tudi Mihalovits ali Mihalovich), Josip Mihalović, madžarski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 16. januar 1814, Torda, Avstrijsko cesarstvo; [2]19. februar 1891, Zagreb (Avstro-Ogrska, danes Hrvaška).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Mihalovič (tudi Mihalovich, Mihalovics, Mihalovits, Mihalović, Mihajlović) je bila srbsko- hrvaško- ogrska plemiška rodovina v Slavoniji. Svetorimski cesar Karel VI. jim je podelil 1716 plemstvo, ker so se kot habsburški častniki pogumno bojevali s Turki. Do 1763 so bili bili pravoslavne vere in so se pisali Mihajlović; ko so pristopili k uniji, se je začel njihov družabni in gospodarski vzpon. Družina je dala več znamenitih osebnosti, med katerimi so znani Karel (Károly, Dragutin 1830-1918), Hugo (1874-1956), zlasti pa Jožef (József, Josip 1814-1891). [3]

Šolanje[uredi | uredi kodo]

Osnovno šolo (gramatiko) je obiskoval v Tordi in Velikem Bečkereku [4], srednjo šolo (gimnazijo, humanistiko) v Segedinu, višje šole pa v Temišvaru, kjer je končal bogoslovje z doktoratom iz teologije. Od 1834 je delal v škofijski pisarni; za duhovnika ga je posvetil 12. avgusta 1836 čanadski škof Jožef Lonovics. Postal je 1837 kaplan mestne župnije v Temišvaru (Temesvár-Belváros) in obredar (ceremoniarius). 1841 je postal škofov tajnik, njegov spremljevalec na birmovanju in predstojnik pisarne. Februarja 1848 je postal kanonik, 1849 pa drugi namestnik. [5] [6]

Pomlad narodov[uredi | uredi kodo]

Pomlad narodov je tudi njega zajela v svoje viharno dogajanje. Kot madžarskega uporniškega narodnjaka so ga v Temišvaru postavili pred vojaško sodišče; 17. novembra so mu odvzeli vse službe, častne naslove in premoženje ter obsodili na štiri leta zapora, od česar je okrog dve leti tudi odslužil v Leopoldovem gradu [7] blizu Nitre na današnjem Slovaškem. 1852 so ga pomilostili, vendar je moral biti še štiri leta le duhovni pomočnik v rojstnem kraju pod policijskim nadzorstvom. Oktobra 1855 je postal župnik v Nemški Bešenovi [8], 1959 dekan in šolski nadzornik. Maja 1861 je ponovno pridobil kanonikat, junija pa postal temišvarski tovarniški dušobrižnik (temesvár-gyárvárosi lelkész), kakor tudi opat pri Sveti Martin od Vaške. [9]

Škof in kardinal[uredi | uredi kodo]

Grb kardinala Jožefa Mihaloviča na portalu Zagrebške stolnice
Kaptol s staro stolnico in Gradcem okrog 1686
Posledice potresa 9. novembra 1880 v zagrebški stolnici (Foto Heinrich Krappek)

1868 je prejel imenovanje za duvanjskega naslovnega škofa, a 4. maja 1870 je bil imenovan za zagrebškega nadškofa , 17. julija pa je prejel škofovsko posvečenje na Dunaju in bil bil v Zagrebu 6. avgusta 1870 umeščen.
22. junija 1877 ga je blaženi Pij IX. imenoval za kardinala-duhovnika pri San Pancrazio fuori le mura.. Kardinalski klobuk je prejel v Rimu v cerkvi sv. Petra 25. junija. Mihalovič se ni lahkega srca uklonil cesarjevi želji, da bi postal nadškof. Kmalu po prihodu v Zagreb – že 1881 – se je malodušno odločil dati odpoved in zahtevati prestavitev v kako madžarsko škofijo z utemeljitvijo, da ne more živeti v »sovražnem zagrebškem okolju«, vendar je na željo cesarja in cerkvenih predstojnikov vytrajal.

Delovanje[uredi | uredi kodo]

V verskem, kulturnem in političnem življenju sta pustila globoke sledi njegov sodobnik Strosssmayer, kakor tudi njegov prednik in zagrebški nadškof Haulik. V svojem delovanju je posebno skrbel za šolanje duhovniškega podmadka, pa je 1878 od njega potekla zamisel o ustanovitvi deškega semenišča in gimnazije. Za vzdrževanje semeniščnikov je namenil dohodke štirih kanonikov.
Utemeljil je in podpiral razna društva za pomoč revnim dijakom. Bil je pokrovitelj »Hrvaške književne družbe sv. Hieronima« (»Hrvatsko književno društvo Sv. Jeronima«), pa ustanovitelj in podpornik »Družbe sv. Cirila in Metoda« za zedinjenje kristjanov; bil je tudi član Ogrskega zgodovinskega društva. Za življenjsko delo je prejel več odlikovanj in priznanj.
Kmalu po nastopu je postavil za urednika »Zagrebškega katoliškega lista« (Zagrebački katolički list) Juraja Posilovića (1872-1875). V tem časopisu je bilo objavljenih več razprav tudi o sklepih Prvega vatikanskega koncila, ki je slovesno sprejel konstitucijo »Večni Pastir« (Pastor Aeternus). Ona vsebuje določbo papeške nezmotljivosti. Liberalci so hoteli vnesti razdor med katoličane v zvezi s Strossmayerjevim zastopanjem malo drugačnega stališča in so za sprejem le-te dolžili jezuite, ki jih je katoliški list vzel v bran – kakor tudi druge napadane duhovnike ali škofe. Časopis je pisal tudi o koncilu in njegovih odlokih, ki jih je posredno sprejel tudi Strossmayer s tem, da jih je objavil v škofijskem listu. [10]

Potres in obnova stolnice[uredi | uredi kodo]

Mihaličevo veliko delo je obnova zagrebške stolnice. Že 1874 je začel Strossmayer zbirati sredstva za obnovo; komaj začeto delo pa je pretrgal hud potres 9. novembra 1880, ki je hudo poškodoval katedralo; tako so se morali zopet od začetka lotiti temeljite preureditve in popravila velikanske škode.
Ob 7h, 33 minut in 53 sekund, je torej Zagreb prizadel rušilen potres 6,3 stopinj po Richterjevi lestvici, z epicentrom na področju Medvednice (Zagrebška gora, Sleme). Materialna škoda je znašala tedanjo polovico državnega proračuna. V potresu je bila hudo poškodovana tudi stolnica, v kateri je ta čas kanonik Franjo Rački na stranskem oltarju maševal. Svoje vtise o potresu je opisal v »Obzoru«: »…ko se je začelo strahovito žvižganje, pa lomljenje obokov in mrak, povečan s prahom, tako da se je videlo povsem pošastno gibanje cerkvenih zidov in stebrov.« 
Po potresu je začel Mihalovič obnovo stolnice (1880-1902 v novogotskem slogu pod vodstvom arhitekta Hermana Bolléja (1845-1926). Cena obnove je znašala 2.494-430 kron. Pri obnovi so prekrili cerkev tudi z glazirano opeko, kot jo vidimo na cerkve Sv. Marka, ki pa so jo zaradi dotrajanosti 1961 zamenjali z bakreno pločevino. Od 32 baročnih oltarjev so v »Bolléjevi katedrali« našli prostor le trije. Dokončanja del pa Mihalovič ni dočakal. [11]

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Mihalovič je umrl 19. februarja 1891 v Zagrebu. Pokopan je v zagrebški stolnici, katere obnove ni dočakal. Liberalni časopis »Obzor«, ki mu je v življenju hudo nagajal, je v osmrtnici zapisal, kako kardinal »ni opravičil niti bojazni ljudstva niti upanja tistih, ki naj bi jim služil. Zanj kraljestvo blagosti in pravice niso bile prazne besede«. Omenil je tudi, kako ga je oviral pri njegovem delovanju moreč vtis, ki ga je nanj napravil sovražen sprejem na Hrvaškem ob začetku njegove službe. [12] Verjetno je na ta odnos vplivalo dejstvo, da se je do konca življenja tudi med Hrvati imel za Madžara in si je tudi osebje izbiral med sonarodnjaki. [13]
Kljub temu pa so 1886 z vso mogočo slovesnostjo proslavljali 50-letnico njegovega mašništva. Zato je treba priznati, da si je končno ravno s »krotkim in modrim ravnanjem uspel pridobitil popolno naklonjenost prej tako nezaupljivega hrvaškega ljudstva. [14]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ nekdaj: madžarsko Torontáltorda; srbsko: Vujičevo; slovensko Torda
  2. ^ danes: Torda, Banat, Vojvodina, Srbija
  3. ^ "Hrvatska Enciklopedija: Mihalović (Mihalovich)". Leksikografski zavod Miroslav Krleža. Pridobljeno dne 9. februar 2015. 
  4. ^ prej: srbsko: Велики Бечкерек; madžarsko Nagybecskerek, nemško Großbetschkerek, romunsko Becicherecu Mare), danes slovensko Zrenjanin
  5. ^ "Josip Mihalović, kardinal (1870. – 1891.)". zg-nadbiskupija.hr. Pridobljeno dne 8. februar 2015. 
  6. ^ "M-Mihalovics". Magyar Katolikus Lexikon. Pridobljeno dne 7. februar 2015. 
  7. ^ nekdaj madžarsko Lipótvár ; nemško Leopold-Neustadtl češko Městěčko; slovaško Leopoldov , danes: madžarsko Újvároska; slovaško Leopoldov
  8. ^ romunsko Dudeștii Vechi; (staro Beșenova Veche, Beșenova-Mare, Bejenari; nemško Altbeschenowa, bolgarsko Стар Бешенов / Star Bešenov, palčansko bolgarsko) Stár Bišnov, madžarsko Újbesenyő, Nagybesenyő ali Bottalütőbesenyő)
  9. ^ "M-Mihalovics". Magyar Katolikus Lexikon. Pridobljeno dne 7. februar 2015. 
  10. ^ "Političke i crkvene okolnosti u doba gradnje Bazilike Srca Isusova u Zagrebu. Drugi dolazak Isusovaca u Zagreb". croatianhistory.net. Pridobljeno dne 9. februar 2015. 
  11. ^ "Lj. Škrinjar, Đavlova glava u zagrebačkoj katedrali". hkv.hr. 18. november 2008. Pridobljeno dne 9. februar 2015. 
  12. ^ "Josip Mihalović, kardinal (1870. – 1891.)". zg-nadbiskupija.hr. Pridobljeno dne 8. februar 2015. 
  13. ^ "M-Mihalovics". Magyar Katolikus Lexikon. Pridobljeno dne 7. februar 2015. 
  14. ^ B. Bangha DJ. Katolikus lexikon III, Budimpešta 1932. str. 317. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Anđeo Kraljević OFM (1864. - 1868.)
duvanjski naslovni škof (1868-1870) Naslednik: 
Paškal Buconjić (1880. - 1910.)
Predhodnik: 
Jurij Haulik (1852. - 1869.)
zagrebški nadškof (1870-1895) Naslednik: 
Juraj Posilović (1894. - 1914.)
Predhodnik: 
Clément Villecourt (1855. - 1867.)
San Pancrazio fuori le mura (kardinalski naziv, 1877-1891) Naslednik: 
Francesco Ricci Paracciani (1891. - 1894.)
Predhodnik: 
Jurij Haulik (1852. - 1869.)
hrvaški primas
22. junij 1877 – 19. februar 1891
Naslednik: 
Alojzij Stepinac (1952-1960)