Josef Pavol Šafárik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Skoči na: navigacija, iskanje
Josef Pavol Šafárik

Josef Pavol Šafárik (tudi Safáry / Schaffáry / Schafary / Saf(f)arik / Šafarík / Szafarzik, češko Pavel Josef Šafařík, v sodobni slovaščini Pavol Jozef Šafárik, nemško Paul Joseph Schaffarik, latinsko Paulus Josephus Schaffarik, madžarsko Pál József Saf(f)arik), slovaški filolog, pesnik, slavist, literarni zgodovinar, zgodovinar in etnograf, * 13. maj 1795, Kobeliarovo, † 26. junij 1861, Praga.

Poznan je kot eden prvih znanstvenih slavistov. Večino svojih del je napisal v češčini oziroma nemščini.

Vsebina

[uredi] Družina

Oče Pavel (Pavol) Šafárik (1761 - 1831) se je rodil v Štítniku (Csetnek), 26. januara 1761. 15 let je bil učitelj v okolici Štítnika. Kasneje je opustil ta poklic in odšel na Kobielarovo, kjer se je izšolal za duhovnika . Njegova mati, Katarína Káresová (1764-1812), je bila rojena v revni družini v Hankovi. Starša sta imela pet otrok, najstarejši sin je bil Ján, potem se je rodila Mária, nato Ľudovít Samuel. 1791 se je rodil še en sin, ki mu je bilo prav tako ime Pavel Jozef, a je po prvem letu življenja umrl.

Kobeliarovska župnija je bila ena najrevnejših v Gemeri. Mati je želela otrokom zagotoviti dostojno življenje, zato je skrbela za gospodinjstvo, tkala lan in trgovala. Le tako so lahko preživeli. Umrla je 14. decembra 1812, v 48. letu starosti.

Šafárikov oče se je leta 1813, čeprav so otroci temu nasprotovali, drugič poročil, z vdovo Rozalio Drábovo. Imela sta dva otroka, z njo je živel do svoje smrti.

Dne 17. junija 1822, v času bivanja v Srbiji, se je P. J. Šafárik poročil z 19-letno Júlio Ambróziovo (1803-1876). Bila je visoko izobražena, govorila je slovaško, češko, srbsko in rusko. Bila je Šafarikova močna opora pri njegovem znanstvenem raziskovanju. V Srbiji so se jima rodile tri hčere (Ľudmila, Milena, Božena) in dva sinova (Mladen Svatopluk, Vojtech). Starejši dve hčeri ter prvi sin so umrli kmalu po rojstvu. Po prihodu v Prago se jima je rodil šesti otrok, sin, ki je kmalu umrl.

[uredi] Življenje

[uredi] Madžarska (1795–1815)

Otroštvo je preživel na Kobeliarovem, na severu Gemerja (Gömör) ter na jugovzhodu Slovaške. Osnovno izobrazbo si je pridobil od očeta. Pri sedmih letih ga je oče naučil abecede, pri osmih je že drugič prebral celotno Biblijo. Brate, sestre in ostale domače je rad poučeval o prebranem. Podatki o njegovem izobraževanju v osnovni šoli niso znani. Pomemben dejavnik, ki je vplival na narodno zavest mladega Šafárika, je okolje, v katerem je živel. Slovaški ljudje, njihove pesmi, pripovedke, legende skupaj z naravnimi lepotami dežele so močno vplivali na njegovo življenje in ustvarjanje.

V letih od 1805 do 1808 je študiral v Rožňavi (Rozsnyó). Obiskoval je evangeličansko šolo, ki se je postopoma preuredila v višjo, latinsko šolo. V času študija je živel na Ujhazykem. Pod vodstvom svojega profesorja je od 1806 naprej usvajal znanje latinskega, nemškega in madžarskega jezika. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev je študij nadaljeval v Dobšini, kjer se je posvetil sintaksi in retoriki. To obdobje je bilo pomembno za nadaljnji razvoj in poglabljanje njegovega znanja.

15-leten je zaključil študij, prisiljen je bil zapustiti družino in rojstni kraj, z bogato kulturno zgodovino.

V jeseni 1810 je prišel v Kežmark. Tu se je vpisal v petletni študijski program, a je dokončal le štiri letnike. Prvo leto je prizadevno študiral retoriko, nato se je prepisal na filozofijo. V zadnjem letniku je nadaljeval s teologijo, ki so jo poleg osnovnih teoloških disciplin sestavljala še predavanja o zgodovini, teoretični in praktični fizikiter pravnih zakonih. Študij je tu dokončal 1814. Tudi to obdobje je pomembno prispvalo k oblikovanju Šafárika kot pesnika in znanstvenika. Sam je o tem pisal v svoji avtobiografiji. Popolnoma so ga prevzeli klasični jeziki in nemščina. Namreč, pri študiju teologije se je naučil grščine in hebrejščine. Znanje teh dveh jezikov ter bogata zasebna knjižnica sta mu odprla vrata v svet antične in latinske literature. Njegova ljubezen do slovaškega in češkega slovstva, jezika in ljudi, se je postopoma razširila še na srbski in kasneje na vse slovanske narode.

Na priporočilo enega od profesorjev se je zaposlil kot tutor pri družini Davida Goldbergerja. ,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,Leta 1812 mu je umrla mati, oče pa se je vnovič poročil. Prvo večje delo je zbirka pesmi z naslovom 'Tatranská Múza s lyrou slovanskou' (Levoča, 1814).

[uredi] Nemčija (1815–1817)

Študij je nadaljeval na univerzi v Jeni zaradi očetove želje, da bi šel vsaj eden njegovih otrok po njegovih stopinjah. Tu je bival skupaj s Samuelom Ferjenčíkom in Ondrejom Jamriškom, v zadnjem letniku študija pa z Jánom Benediktim. Živel je skromno.

Obdobje po Napoleonovih vojnah je zaznamovala naraščajoča politična in kulturna dejavnost nemške mladine. Profesorji in študenti so lahko brez strahu izražali svoja mnenja in poglede na razmere v svetu. Šafárik je tu preživel dve leti in dokončal tri semestre študija. 16. maja 1816 je postal član združenja Societas latina Jenensis.

Rezultat pesniškega ustvarjanja v tem času je 17 pesmi, večinoma spisanih od oktobra 1815 do maja 1816. Izšle so v Hromádkovih Prvotinách pěkných umění.

Iz Nemčije je moral, čeprav nerad, oditi maja 1817. Vzroka za predčasen odhod sta vmešavanje avstrijske vlade, ki je preprečevala, da bi mladi iz Madžarske študirali v Nemčiji ter Šafárikova finančna stiska.

Na poti v domovino se je ustavil še v Leipzigu in v Pragi, kjer se je srečal z nekaterimi češkimi domoljubi (Dobrovskim, Jungmannom, Hankom, Presslom, Nejedlým, ...). Po mesecu bivanja v Pragi je preko Dunaja odšel v Bratislavo. Tu se je osebno srečal s Františkom Palackim, s katerim si je že prej dopisoval.

[uredi] Madžarska (1817–1819)

Med poletjem 1817 in junijem 1819 je bil zaposlen kot mentor v Pressburgu (Bratislavi), v znani družini Kubínyini. To je imelo več prednosti: imel je večje možnosti za znanstveno delo, izboljšal si je svoj finančni položaj, imel pa je tudi bolj pestro kulturno, družbeno in znanstveno življenje. Tu se je spoprijateljil s Františkom Palackim, ki je bil njegov dopisovalec in mentor. Skupaj sta napisala literarno-teoretično delo Počátkové českého básnictví obzvláště prozodie (Pressburg - Praga, 1818). Njun skupni prijatelj je bil tudi Ján Blahoslav Benedikti, kasneje (1819) se je Šafárik spoprijateljil še s pomembnim slovaškim pesnikom in politikom Jánom Kollárom.

Leto 1819 je pomenilo tudi veliko prelomnico v življenju in službovanju Šafárika. Njegovo mentorstvo pri družini se je iztekalo, dobil je ponudbo za službo profesorja na evangeličanski šoli na severu Madžarske, a se je raje odločil za službovanje v Novem Sadu. Potegoval se je za mesto ravnatelja in prvega profesorja, vendar je potreboval doktorat. Pri tem mu je pomagal Ján Blahoslav Benedikti, doktorat je pridobi 3. aprila 1819 s tem pa tudi mesto ravnatelja. Njegov odhod iz Prage je za mnoge pomenil veliko izgubo za češki narod.

[uredi] Srbija (1819–1833)

Od 1819 do 1833 je služboval kot ravnatelj in profesor na srbski pravoslavni gimnaziji v Novem Sadu, na jugu takratne Madžarske države. Vsi ostali profesorji so bili Srbi. Poučeval je matematiko, fiziko, logiko, retoriko, poetiko, stilistiko ter klasično literaturo v latinščini, nemščini, kasneje tudi v madžarščini.

1824 je moral odstopiti z mesta ravnatelja, saj je avstrijska vlada prepovedala vse srbske pravoslavne cerkve, ki so zaposlovale protestante iz takratne Madžarske. To je bil za Šafárika hud finančni udarec, saj je moral preživljati družino. Poskušal je najti zaposlitev kot profesor na Slovaškem, a mu to iz različnih razlogov ni uspelo.

V Novem Sadu je študiral srbsko književnost in antične književnosti. V sodelovanju z Jánom Kollárom pa je objavil zbirko slovaških ljudskih pesmi: Písně světské lidu slovenského v Uhřích. Sebrané a vydané od P. J. Šafárika, Jána Blahoslava a jiných. 1826 je objavil delo Geschichte der slawischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten oziroma slovaško Dejiny slovanských jazykov a literatúr vo všetkých nárečiach. Gre za prvi poskus sistematiče obdelave vseh slovanskih jezikov kot celote. V Novem Sadu je napisal še dve dve deli: Über die Abkunft der Slawen nach Lorenz Surowiecki (1828) in Serbische Lesekörner oder historisch - kritische Beleuchtung der serbischen Mundart, ein Beitrag zur slawischen Sprachkunde (1833).

[uredi] Češka (1833–1861)

Leta 1832 se je dokončno odločil, da zapusti Novi Sad. Poskušal je najti zaposlitev kot učitelj ali knjižničar v Rusiji, a ponovno brez uspeha. Leta 1833 je s pomočjo Jána Kollárja in na povabilo čeških prijateljev, ki so mu obljubili sofinanciranje, odšel v Prago, kjer je preživel preostanek svojega življenja. Pogoj za denarno pomoč pa je bil, da je od tedaj naprej pisal izključno le v češkem jeziku.

Šafárik je po zaslugi Františka Palackega najprej sodeloval pri uredniškem delu v Časopise Českého musea, potem pa je Palackega tudi nasledil. 1834-1835 je bil urednik revije Světozor, med 1836-1847 pa cenzor knjig. 1841 je postal skrbnik univerzitetne knjižnice v Pragi, od 1848 pa njen ravnatelj in hkrati izredni profesor slovanske književnosti in jezikoslovja na tej univerzi.

V tem obdobju je največ časa posvečal znanstvenemu raziskovanju, izobraževanju in šolstvu. Tako mu je leta 1848 minister A. Bach (skupaj s K. J. Erbenom) zaupal članstvo v komisiji pri zbiranju gradiva za slovanski pravni terminološki slovar. Rezultat dela je slovar Juridisch - politische Terminologie der slawischen Sprachen Oesterreichs, ki je izšel 1850 na Dunaju.

V zbirki spisov z naslovom „Hlasowé o potřebě jednoty spisowného jazyka pro Čechy, Morawany a Slowáky“ izdanih v letu 1846 je Šafárik namerno kritiziral Štúrovo uvedbo nove pisne norme za slovaški jezik (1843).

V revolucionarnih letih 1848 in 1849 se je posvečal predvsem svojim znanstvenim interesom. Po izdaji dela Über die Abkunft der Slawen nach Lorenz Surowiecki je začel zbirati zgodovinska dela iz najstarejšega obdobja slovanskih jezikov. Tako je spisal dve manjši študiji ter Slovanský národopis (Praga, 1842, druga izdaja tudi 1842, tretja pa 1843). Po njegovi smrti, v letih 1862 in 1863 je bil pripravljen tretji del z naslovom Slovanské starožitností, ki je izšel v Pragi 1865.

V zadnjih petih letih življenja se mu je duševno zdravje močno poslabšalo, čeprav je bil finančno dobro preskrbljen. Psihično nor je zažigal svoje korespondence s pomembnimi znanstveniki (na primer s Kollárjem). Depresijo je hotel rešiti s samomorom (s skokom v reko Vltavo, a so ga rešili. Ta dogodek je dvignil kar precej prahu.

Na začetku oktobra 1860 je Šafárik dokončno zapustil mesto ravnatelja knjižnice. Dodelili so mu dosmrtno pokojnino, a je ni dolgo prejemal. Nehalo mu je služiti še fizčno zdravje, slabšal se mu je vid, ni mogel več hoditi brez pomoči. Umrl je 26. julija 1861.

Pokopan je bil na luteranskem pokopališču v Pragi in od tod 1900 premeščen na Olšansko pokopališče.

[uredi] Delo

[uredi] Poezija

[uredi] Znanstvena dela

  • Promluvení k Slovanům , in: Prvotiny pěkných umění (1817, ?) - inspiracijo je dobil pri različnih narodnih literaturah z namenom spodbuditi Slovake, Čehe, da bi začeli zbirati ljudske pesmi.
  • Počátkové českého básnictví, obzvláště prozodie (1818, Bratislava), skupaj s Františkom Palackim – ukvarja se s tehničnimi podrobnosti, značilnosti pisanja pesmi.
  • Novi Graeci non uniti ritus gymnasii neoplate auspicia feliciter capta. Adnexa est oratio Pauli Josephi Schaffarik (1819, Novi Sad)
  • Písně světské lidu slovenského v Uhřích. Sebrané a vydané od P. J. Šafárika, Jána Blahoslava a jiných. 1-2 (1823-1827) /Národnie zpiewanky- Pisne swetské Slowáků v Uhrách (1834-1835, Buda), skupaj s Jánom Kollárjem
  • Geschichte der slawischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten (1826), [Deiny slovanského jazyka a literatúry podľa všetkých nárečí] – primer enciklopedije: prvi poskus sistematično obdelati vse slovanske jezike kot celoto.
  • Über die Abkunft der Slawen nach Lorenz Surowiecki (1828, Buda) [O pôvode Slovanov podľa Lorenza Surowieckeho]
  • Serbische Lesekörner oder historisch-kritische Beleuchtung der serbischen Mundart (1833) [Srbská antológia alebo historicko-kritické osvetlenie srbského nárečia]
  • Slovanské starožitnosti(1837 + 1865, Praga), njegovo najpomembnejše delo, prva večja knjig o kulturi in zgodovini Slovanov.
  • Monumenta Illyrica (1839, Praga) – spomenik stari ju\noslovanski literaturi
  • Die ältesten Denkmäler der böhmischen Sprache… (1840, Praga) [Najstarejši spomenik čekemu jeziku, skupaj s Palackým
  • Slovanský národopis (1842- 2 izdaji, Praha), njegovo drugo najpomembnejše delo, opisuje slovansko etnologijo
  • Počátkové staročeské mluvnice in: Výbor (1845) [osnove staročeške gramatike]
  • Juridisch - politische Terminologie der slawischen Sprachen Oesterreich (Dunaj, 1850) [Právno-politická terminológia slovanských jazykov Rakúska], slovar napisal skupaj s K. J. Erbenom
  • Památky dřevního pisemnictví Jihoslovanů (1851, Praga) - vsebuje pomembne staroslovenske tekste
  • Památky hlaholského pisemnictví (1853, Praga)
  • Glagolitische Fragmente (1857, Praga) [Hlaholské fragmenty], skupaj s Höflerom
  • Über den Ursprung und die Heimat des Glagolitismus (1858, Praga) [O pôvode a vlasti hlaholského písma] – tu je zagovarjal nazor, da je glagolica starejša kot cirilica
  • Geschichte der südslawischen Litteratur1-3 (1864-65, Praga) [Dejiny južnoslovanskej literatúry], uredil Jireček

[uredi] Zbrana dela

  • Sebrané spisy P. J. Šafaříka 1-3 (Praga, 1862-1863 + 1865)
  • Spisy Pavla Josefa Šafaříka 1 (Bratislava, 1938)

[uredi] Poimenovanje po njem

Vzpostavljeno iz »http://sl.wikipedia.org/wiki/Josef_Pavol_%C5%A0af%C3%A1rik«