Jean Paul Getty

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Jean Paul Getty
JP Getty,1944.jpg  *
Rojstvo (1892-12-15)15. december 1892
Minneapolis, Minnesota, ZDA  *
Smrt 6. junij 1976 (1976-06-06) (83 let)
Sutton Place pri Guildfordu, Združeno kraljestvo  *
Državljanstvo Flag of the United States.svg ZDA
Poklic poslovnež  *
Zakonci Jeanette Demont
Allene Ashby
Adolphine Helmle
Ann Rork
Louise Dudley Lynch
Otroci George Franklin Getty II
Jean Ronald Getty
Eugene Paul Getty pozneje znan kot Jean Paul Getty Jr
Gordon Peter Getty
Timothy Ware Getty
Starši George Franklin Getty
Sarah Catherine McPherson Risher

Jean Paul Getty, ameriški poslovnež in filantrop, * 15. december 1892, Minneapolis, Washington, ZDA, † 6. junij 1976, Sutton Place pri Guildfordu, Združeno kraljestvo.

Jean Paul Getty je bil je eden prvih ljudi, katerega premoženje so ocenjevali na več kot milijardo ameriških dolarjev. Kljub velikemu bogastvu pa je bil Getty znan kot skopuh.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Jean Paul Getty se je rodil 15. decembra 1892 v Minneapolisu. Njegov oče George Franklin Getty je bil naprej odvetnik, ko pa se je leta 1904 se je družina preselila v Oklahomo pa je začel je uspešno kariero v tamkajšnji naftni industriji. Dve leti pozneje se je družina preselila v Los Angeles, kjer je mladi Jean obiskal naprej zasebno šolo in nato leta 1909 končal Polytechnic High School. Po maturi je študiral ekonomijo in politologijo na Univerzi Južne Kalifornije in Univerzi Berkeley. Poletja je preživljal kot delavec na očetovih naftnih poljih v Oklahomi.

Leta 1912 se je vpisal na Univerzo v Oxfordu in tam leta 1914 diplomiral iz ekonomije in politologije. Po diplomi se je vrnil v Združene države in v Tulsi v Oklahomi ustanovil lastno podjetje. Čeprav je deloval neodvisno od očetovega podjetja, pa mu je ta pomagal z posojili in finančno podporo, da lahko začel uspešno poslovati. Tako je Getty do konca leta 1916 zaslužil svoj prvi milijon ameriških dolarjev. Toda že naslednje leto je naznanil svoj umik iz posla in preselil v Los Angeles, kjer je 2 leti živel zelo razuzdano in razkošno življenje.[1]

Nato se je leta 1919 se je vrnil v naftne posle in si naslednjih letih pridobil nove 3 milijone dolarjev premoženja. Zaradi umika pa je izgubil očetovo spoštovanje. Ta je na svoji smrtni postelji izjavil, da bo Jean uničil družinsko podjetje. Očeta je razočaralo tudi sinovo zaporedje porok in ločitev ( v petih letih se je 3 poročil in 2 ločil). Tako je ob očetovi smrti leta 1930 podedoval le 500 tisoč dolarjev od 10 milijonov, kolikor je znašalo očetovo premoženje ob smrti.

Po očetovi smrti je postal predsednik podjetja George Getty Oil Company. Med veliko depresijo je pametno upravljal z svojim premoženjem in leta 1932 prevzel Pacific Western Oil Corporation, ter začel z prevzemom podjetja (dokončan leta 1953) Mission Corporation, ki je vključevalo Tidewater Oil in Skelly Oil. Po vrsti dogovorov, ki jih je sklenil z materjo, si je pridobil kontrolni delež v George Getty Oil Company. Leta 1967 je vsa ta podjetja združil v enotno podjetje Getty Oil. Ukvarjati se začel tudi z nepremičninami, tako je kupil Hotel Pierre v New Yorku.

Po vstopu Združenih držav v drugo svetovno vojno se Getty javil v ameriško mornarico, vendar so ga zavrnili. Zato pa je njegovo podjetje Spartan Aircraft Company začelo za vojsko proizvajati letelske dele. Po koncu vojne je Getty podjetje preusmeril v proizvodnjo prikolic.[2]

V začetku leta 1949 je Getty sklenil sporazum s saudskim kraljem Ibn Saudom. Zavezal se je, da bo plačal 9,5 milijona dolarjev v gotovini in še 1 milijon dolarjev vsako leto za 60-letno koncesijo za izkoriščanje nafte na zemljišču, ki je ležalo v bližini saudske-kuvajtske meje, čeprav na tistem področju še nikoli niso odkrili nafte. Tako je bilo vse do leta 1953, ko je po 4 letih iskanja in investiranih 30 milijonih dolarjev na površje pritekla nafta. Gettyu se je to tveganje zelo obrestovalo, saj so kmalu načrpali 16 milijonov sodov nafte letno, kar je zelo pripomoglo k temu, da je postal eden od najbogatejših ljudi na svetu. Leta 1957 ga je revija Fortune razglasila za najbogatejšega živečega Američana.[3]

Getty se je, da bi še povečal družinsko bogastvo, naučil arabščine, kar mu je omogočilo razširitev poslov po vsem Bližnjem vzhodu. Na vrhuncu je imel Getty v lasti kontrolni delež v skoraj 200 podjetjih, vključno z Getty Oil. Guinnessova knjiga rekordov ga je leta 1966 razglasila za najbogatejšega Zemljana, s premoženjem vrednim približno 1,2 milijarde dolarjev.[4]

Po letu 1959 je nehal živeti po hotelskih sobah in se preselil v Anglijo, ter postal znan anglofil. Živel in delal je v dvorcu Sutton Place pri Guildfordu. Sutton Place je postal središče Getty Oil in njegovih povezanih podjetij. Na posestvu je Getty pogosto gostil svoje britanske in arabske prijatelje.

Preostanek življenja je Getty preživel na Britanskem otočju. Umrl je zaradi bolezni srca na svojem posestvu 6. junija 1976 star 83 let. Po smrti je svojemu sinu Paulu v oporoki zapustil le 500 dolarjev, ves ostali denar pa je šel v družinski sklad.[5] Ob njegovi smrti je bilo njegovo premoženje vredno več kot 2 milijardi dolarjev.[6] V knjigi izdani leta 1996 pa so ga proglasili za 67-tega najbogatejšega Američana vseh časov. Do tega podatka so prišli z primerjavo njegovega bogastva z rastjo nacionalnega produkta.[7]

Getty je bil navdušen zbiralec umetnin in starin. Napisal je tudi več knjig. Njegova zbirka je postala osnova za muzej J. Paul Getty v Los Angelesu. Muzeju je po smrti zapustil več kot 661 milijonov dolarjev.[6] Leta 1953 je ustanovil J. Paul Getty Trust. Danes je J. Paul Getty Trust najbogatejša umetniška ustanova na svetu. Upravlja z naslednjimi ustanovami: J. Paul Getty Museum, Getty Foundation, Getty Research Institute in Getty Conservation Institute.[8]

Plačljivi telefon[uredi | uredi kodo]

Getty je znan tudi po namestitvi plačiljivih telefonov v svojem dvorcu Sutton Place. S dejanjem je precej pripomogel k svojemu slovesu skopuškega človeka.[9] V svoji avtobiografiji je podal razloge za svojo odločitev: :

Sedaj, nekaj mesecev potem, ko je bil kupljen Sutton Place, se je tukaj obrnilo veliko število ljudi. Nekateri so bili na obisku kot poslovneži. Drugi so bili obrtniki ali delavci, ki so se ukvarjali z prenovo. Spet drugi so trgovci z dobavo blaga. Nenadoma, je začel račun za telefon rasti z vrtoglavo hitrostjo. Razlog je bil očiten. Vsak telefon v hiši ima neposreden dostop do zunanje linije in s tem na dolge razdalje, ter posledično tujine. Ljudje pa izkoristijo še tako redko priložnost. Izkoristili so naše telefone in klicali svoja dekleta v Ženevo ali Georgio, tete, strice, ter daljne bratrance v daljni Caracas in Cape Town. Stroške njihovih prijaznih pogovorov pa so seveda šli na račun Sutton Placea.[10]

Getty je dal na telefone namestiti ključavnice, uporabljati pa so jih smeli le pooblaščeni. Za ostale pa je dal namestiti telefone, v katere so morali za njihovo uporabo metati kovance.

Zasebno življenje[uredi | uredi kodo]

Getty je bil kar petkrat poročen in prav tolikokrat ločen. V vseh teh zakonih se mu je rodilo 5 sinov.[6][11]:

  1. Jeanette Demont (poroka 1923 – ločitev 1926); sin George Franklin Getty II (1924–1973)
  2. Allene Ashby (1926–1928); brez otrok
  3. Adolphine Helmle (1928–1932); sin Jean Ronald Getty (rojen 1929)
  4. Ann Rork (1932–1936); 2 sinova Eugene Paul Getty (1932–2003) in Gordon Peter Getty (rojen 1933)
  5. Louise Dudley Lynch (1939–1958); sin Timothy Ware Getty (1946–1958)

Vnukova ugrabitev[uredi | uredi kodo]

10. julija 1973 so v Rimu 16-letnega Getyjevega vnuka Johna Gettyja III ugrabili in zanj zahtevali odkupnino v višini 17 milijonov dolarjev. Njegova družina je sprva menila, da gre za neslano šalo, ki so si jo izmislili on in njegovi prijatelji, saj je John večkrat šalil, da bo uprizoril ugrabitev, da bi dobil denar od svojega skopuškega dedka.[12] Zato so zahtevek kar ignorirali. Prepričalo jih ni niti fantovo pisno materi, v katerem je napisal: »Draga mama, ne želim umreti, reci dedku, naj plača odkupnino.«[navedi vir]

Kasneje so ugrabitelji znižali odkupnino na 3 milijone dolarjev. Getty se je odločil, da bo plačal 2.2 milijona dolarjev, najvišji znesek, ki je bil dovoljen za davčno olajšavo. Preostali znesek pa je posodil sinu in ga opozoril, da pričakuje vrnitev denarja in to po 4-odstotni obrestni meri. Po plačilu odkupnine so fanta 15. decembra 1973 naposled izpustili v bližini Neaplja. Po izpustitvi je John Paul Getty III poklical dedka, da bi se mu zahvalil za plačano odkupnino, toda dedek z njim ni želel govoriti.[13] Zaradi ugrabitve je bilo aretiranih 9 ljudi, kasneje so 2 tudi obsodili. Denarja niso nikoli našli.

Svojo odločitev, da sprva ni hotel plačati odkupnine je Getty leta 1976 pojasnil takole: Imam 14 vnukov. Če plačam en sam peni, bom imel 14 ugrabljenih vnukov. Kot drugi razlog je navedel, da nasprotuje kakršnemkoli popuščanju kriminalcem in teroristom, ker je to le vzpodbuda za naraščanje brezpravnosti, nasilja in nesprejemljivih terorističnih bombardiranj, ugrabitev in mučenj talcev.

John Paul Getty III je zaradi ugrabitve doživel hudo travmo, ter je postal odvisnik od drog.[14] Pri 24 letih je zaradi prevelikega odmerka heroina doživel možgansko kap. Od tedaj je potreboval nego 24 ur dnevno – bil je paraliziran in skorajda slep. Umrl 5. februarja 2011 star 54 let.

Navedki[uredi | uredi kodo]

 »V času hitrih sprememb so lahko izkušnje vaš največji sovražnik«[15]
 »Najprej zaslužite denar in šele potem razmišljajte, kako ga boste zapravili in ne obratno. To vas bo pokopalo!« [16]

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • Getty, J. Paul. The history of the bigger oil business of George F.S. F. and J. Paul Getty from 1903 to 1939. Los Angeles?, 1941.
  • Getty, J. Paul. Europe in the eighteenth century. [Santa Monica, Calif.]: privately printed, 1949.
  • Le Vane, Ethel, and J. Paul Getty. Collector's choice: the chronicle of an artistic odyssey through Europe. London: W.H. Allen, 1955.
  • Getty, J. Paul. My life and fortunes. New York: Duell, Sloan & Pearce, 1963.
  • Getty, J. Paul. The joys of collecting. New York: Hawthorn Books, 1965.
  • Getty, J. Paul. How to be rich. Chicago: Playboy Press, 1965.
  • Getty, J. Paul. The golden age. New York: Trident Press, 1968.
  • Getty, J. Paul. How to be a successful executive. Chicago: Playboy Press, 1971.
  • Getty, J. Paul. As I see it: the autobiography of J. Paul Getty. Englewood Cliffs, N.J. : Prentice-Hall, 1976. ISBN 013049593X

Viri in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://www.notablebiographies.com/Fi-Gi/Getty-J-Paul.html
  2. ^ Whitman, Alden. J. Paul Getty dead at 83; amassed billions from oil. New York Times, June 6, 1976. Retrieved September 6, 2008.
  3. ^ List of 76 said to hold above 75 millions. New York Times October 28, 1957.
  4. ^ Norris & Ross McWhirter, Guinness Book of Records, London, 1966, p.229
  5. ^ http://www.rtvslo.si/zabava/na-danasnji-dan/zgodilo-se-je-7-septembra-leta/186588
  6. ^ 6,0 6,1 6,2 Lenzner, Robert. The great Getty: the life and loves of J. Paul Getty, richest man in the world. New York: Crown Publishers, 1985. ISBN 0-517-56222-7
  7. ^ Klepper, Michael M., and Robert E. Gunther. (1996). The wealthy 100: from Benjamin Franklin to Bill Gates-- a ranking of the richest Americans, past and present. Secaucus, N.J.: Carol Publishing Group. ISBN 0806518006. 
  8. ^ Edward Wyatt, "Getty Fees and Budget Reassessed," The New York TImes, April 30, 2009, p. C1.
  9. ^ Woo, Elaine (Feb 8, 2011). "J. Paul Getty III oil Scion..". The Desert Sun. str. B4. 
  10. ^ Getty, 1976, pg.319
  11. ^ Vallely, Paul. Don't keep it in the family. The Independent (London), July 19, 2007. Retrieved September 6, 2008.
  12. ^ Sir Paul Getty (obituary). Telegraph, April 17, 2003.
  13. ^ Weber, Bruce (February 7, 2011). "J. Paul Getty III, 54, Dies; Had Ear Cut Off by Captors". The New York Times. 
  14. ^ Grozljivo: najhujše ugrabitve za milijone
  15. ^ izreki-o-spremembah
  16. ^ Najbogatejši in njihove modrosti

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • Hewins, Ralph. The richest American: J. Paul Getty. New York: Dutton, 1960.
  • Lund, Robina. The Getty I knew. Kansas City: Sheed Andrews and McMeel, 1977. ISBN 0836266013.
  • Miller, Russell. The house of Getty. New York: Henry Holt, 1985. ISBN 0-8050-0023-2.
  • de Chair, Somerset Struben. Getty on Getty: a man in a billion. London: Cassell, 1989. ISBN 0304318078.
  • Pearson, John. Painfully rich: J. Paul Getty and his heirs. London: Macmillan, 1995. ISBN 0-333-59033-3.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)