Janez Cigler

Janez Cigler

Janez Cigler, slovenski pisatelj, pesnik in duhovnik, * 7. maj 1792, Vodmat pri Ljubljani, † 11. april 1869, Višnja Gora.

Življenje

Janez Cigler se je rodil 7. maja v Udmatu (danes Vodmatu) pri Ljubljani. Pri hiši se je po domače reklo »pri Županu« oziroma »pri Španu«. Šolati se je začel leta 1804 v Ljubljani in po desetih letih končal že tudi bogoslovje. Ker je bil leta 1814 še premlad za posvetitev v duhovnika, je šel za leto dni na neko podeželsko graščino, kjer je opravljal delo domačega učitelja. Ko so ga leta 1815 posvetili za duhovnika, je moral zaradi pomanjkanja duhovnikov takoj v službo in je kot kaplan služboval v Kolovratu, Dobu, Škocjanu pri Dobravi, Šentpetru v Ljubljani in v Dolenjskih Toplicah. 1823 leta je postal kaznilniški kurat na ljubljanskem gradu in to službo opravljal do leta 1832. Grad je bil tisti čas predvsem ječa za politične jetnike, med njimi tudi za italijanske karbonarje. Cigler se je tako med delom v gradu naučil italijanščine, hkrati pa se je navzel nekaterih pogledov in misli, ki v tistem času niso bile najbolj spoštovane. Oblasti mu zato niso bile več naklonjene in v tej nenaklonjenosti je najbrž mogoče videti tudi vzrok, da se Cigler kljub svoji poklicni sposobnosti vse do smrti ni uspel premakniti iz Višnje Gore, kjer je dobil službo 1832 leta. Umrl je spomladi leta 1869, pokopan je v Višnji Gori, za nagrobni spomenik pa si je že vnaprej sam sestavil epitaf:

"Tukaj trupla prah počiva,
Duša tam plačilo vživa,
Kličem milo 'z temne jame:
Moli, o prijatelj, za-me!"

Skozi celotno življenje je Cigler tudi veliko potoval, in sicer je bil v Franciji, Italiji, Nemčiji in na Balkanu. Poleg tega je kmetoval na farnem posestvu in se kar naprej učil novih jezikov.

Cigler se je deloma šolal v času francoske zasedbe naših pokrajin in se je zato že v srednji šoli poleg nemščine, latinščine in grščine učil tudi francoščino. Kasneje se je učil in pa večinoma tudi naučil še ruščino, srbohrvaščino, češčino, angleščino in madžarščino. Za domačo slovenščino pa ga je v ilirskih šolah navdušil njegov takratni učitelj Valentin Vodnik. Cigler je Vodnikove pesmi znal na pamet do konca življenja. Pisanja pesmi se je lotil tudi Cigler sam in pri njegovih pesniških izdelkih je opazno zgledovanje po Vodniku.

Delo

Leta 1824 je Cigler skupaj z invalidsko upokojenim duhovnikom Andriolijem in Ignacijem Holzapflom nameraval izdajati literarno in strokovno revijo Slavinja. Načrt mu je že skoraj uspelo uresničiti, vendar je na koncu zaradi nekaterih ljubljanskih spletk dunajska državna uprava prošnjo za izdajanje te revije zavrnila.

V tem času je začel tudi sistematično književno delovati. Na začetku svojega delovanja (v 20. in 30. letih 19. stoletja) se je loteval nabožnih spisov in spisov, ki so bili potrebni za cerkveno rabo. V glavnem je šlo za prirejena besedila, le delno za izvirna. Med Ciglerjeve nabožne spise in spise potrebne za cerkveno rabo spadajo naslednja besedila: Molitve za bolnike (1828), Štiri poslednje reči ali premišljevanje Smrti, Sodbe, Pekla in Nebes (1831), Mašne bukvice (1832), Dober nauk ali Kratko podučenje se časne in večne nesreče obvarvati (1932), molitvenik Duhovni studenec (1835), Kratki nauki za vsakega človeka (1835), Življenje svete Heme (1839), Sveti križev pot s podobami.

Vzporedno s tem je tudi pesnil. Najprej je v Kranjski čbelici (1831, 1832) objavil nekaj basni in dve pripovedni pesmi (Plahta na dvoje, Dozdevna smrt) za kateri je snov črpal iz ljudskega izročila. Obe pesmi sta baladno uglašeni.

Vendar bolj kot po vsem tem poznamo Ciglerja kot avtorja prve slovenske povesti z naslovom Sreča v nesreči ali Popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov, ki je prvič izšla leta 1836. Povest je po prvem natisu doživela še dva dotisa (1838 in 1840).

Cigler se je v naslednjih dveh desetletjih po Sreči v nesreči največ ukvarjal s strokovno publicistiko in objavil (v prvi vrsti v Bleiweisovih Novicah) lepo število najrazličnejših poučnih spisov z različnih strokovnih področij, npr. zgodovine, kmetijstva, naravoslovja itd.; poleg tega je objavil nekaj kratkočasnic in poučnih prigodb. V zadnjem desetletju svojega življenja se je vrnil k povesti. K temu ga je verjetno pripeljalo pozitivno javno mnenje o Sreči v nesreči (Levstik). Da v njem ni bilo žlahtnejših pripovednih skokov, je zgovoren dokaz povest Deteljica ali življenje treh kranjskih bratov francoskih soldatov (1863), s katero je skušal obnoviti pripovedni model, ki ga je uresničil s Srečo v nesreči. Poskus ni uspel. Podobno velja za priredbo povesti nemškega pisatelja z naslovom Kortonica, koroška deklica (1866).

Sreča v nesreči ali Popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov

Povest Sreča v nesreči je razdeljena na tri dele. V prvem in drugem delu Cigler pripoveduje o življenju bratov dvojčkov, ki jima je bilo ime Pavle in Janez, v tretjem delu pa govori o življenju njunega očeta Franceta Svetina.

1. del Na začetku povesti France Svetin živi srečno življenje s svojo ženo Nežo Trpinc in njunima dvema sinovoma. Njihovo srečo prekine novica, da se je začela huda vojna s Francozi in da se bo tudi France moral iti borit proti njim. Ko France odide v vojno, Neža sama dvojčkov ne more več preživljati, zato ju da v službo. Pavle tako postane pastir, Janeza pa sosed odpelje v Trst in mu najde službo pri nekem peku. Njuna mati pa dobi službo pri neki pobožni gospe, premožni vdovi, ki ji je bilo ime Kordula. Pavle je bil priden in deloven pastir, zato so ga vsi imeli radi. Nekega dne je skočil na pomoč baronu in baronki, ki sta imela nesrečo s kočijo. V zahvalo za njegovo pomoč sta ga baron in baronka vzela s seboj v Nemški Gradec, kjer je začel hoditi v šolo. V šoli je spoznal Avguština Zormana, s katerim sta postala dobra prijatelja. Avguštinu v življenju ni bilo lahko, saj so njegovi starši izgubili vse premoženje in od takrat naprej se je Avguštin zelo težko preživljal. V teh težkih trenutkih mu je Pavle priskočil na pomoč. Ko je Avguštin dobil svoje premoženje nazaj, je zapustil Nemški Gradec in pozabil na svojega prijatelja Pavleta. Pavletova sreča pri baronu in baronki pa ni trajala dolgo, saj je moral po njuni smrti oditi od hiše brez vsega. Ko je tako taval po svetu, je prišel do neke graščine in kmalu se je izkazalo, da je lastnik le te njegov prijatelj Avguštin. Ko je Avguštin po dolgem času videl Pavleta, je bil tega zelo vesel in mu obljubil, da mu bo pomagal. Poslal ga je na nadaljnje izobraževanje in po nekaj letih pridnega učenja je Pavle postal škof. Da pa je bila Pavletova sreča popolna, je po srečnem naključju po dolgih letih našel tudi svojo mater.

2. del Janez se je v službi pri peku zelo izkazal, saj je bil zelo deloven in poslušen. Nekega dne je našel mošnjico, v kateri je bilo zelo veliko denarja. Ta mošnjica je pripadala bogatemu trgovcu iz Trsta. Ko Janez trgovcu mošnjico vrne, mu ta v zahvalo predlaga, da bi odšel z njim in začel pri njem delati. Janez to z veseljem stori. Ko je že nekaj časa delal pri svojem novem gospodarju, pride v Trst velika barka iz francoske dežele. Gospodar barke je bil zelo bogat trgovec iz Tulona in je prišel v Trst z namenom, da bi z Janezovim gospodarjem sklenil kupčijo. Ko spozna Janeza, ki je bil zelo pameten in sposoben človek, prosi trgovca, da bi Janez lahko odšel z njim v Francijo. Trgovec po dolgem premisleku privoli in tako Janez spet dobi novega gospodarja. Ko je Janez prišel v Francijo k novem gospodarju, so ga vsi takoj vzljubili. Zavoljo svoje pridnosti, sposobnosti in pobožnosti pa si je pridobil tudi enega sovražnika, ki mu je bilo ime Ludvik Bodin. Ta je Janeza tako sovražil, da je gospodarju ukradel cekine in jih dal v Janezovo skrinjo, tako da so vsi mislili, da jih je ukradel Janez. Zaradi kraje so Janeza skoraj usmrtili, vendar je čez čas resnica le prišla na dan. Na koncu je bil tako usmrčen Ludvik, Janez pa se je poročil z gospodarjevo hčerjo. Da pa je bila sreča popolna je Janez po dolgih letih našel tudi svojega očeta.

3. del Kmalu zatem ko je France stopil v vojno, so ga ujeli Francozi in ga odpeljali v Francijo. Tam je začel delati pri nekem gospodu, ki je imel doma tovarno, kjer se dela sukno. Delo mu je šlo dobro od rok, zato si je pri gospodarju pridobil spoštovanje in naklonjenost. Čez nekaj časa so Francozi začeli vojno s Španci in v to vojno je moral iti tudi France, četudi ni bil po rodu Francoz. France je bil dober in prebrisan vojak in zavoljo svoje prebrisanosti je rešil svojega generala pred gotovo smrtjo. Generala so namreč ujeli Španci in ga želeli usmrtiti. Francetu je bil general za to dejanje neskončno hvaležen in od takrat naprej je bil France med Francozi še bolj spoštovan kot prej. Vendar pa njegova sreča ni trajala dolgo. Končala se je takrat, ko je moral France blago svojega generala peljati v Francijo. Najbolj varna pot do Francije je bila po morju, saj jih bi na suhem lahko ujeli Španci in jim pobrali vso blago. Kmalu pa se je ta pot izkazala za nesrečno, saj so na morju Franceta in njegove tovariše ujeli tolovaji in jih odpeljali v Afriko, kjer so jih prodali kot sužnje. V suženjstvu je France trpel dve leti, nato pa mu je uspelo pobegniti. Vendar tudi ta pobeg ni bil srečen, saj so ga ujeli drugi tolovaji in ga odpeljali v Ameriko, kjer so ga zopet prodali. Francetov nov gospodar je bil dober in usmiljen. Nekega dne Francetovega novega gospodarja obišče general, ki mu je France pred leti rešil življenje. Ko ta spozna Franceta, ga odpelje s seboj v Francijo, kjer France po dolgih letih najde svojega sina Janeza in živi srečno do konca svojih dni.

Nabožno-vzgojno pripovedništvo je bilo pri nas razširjeno zlasti po zaslugi prirejevalcev tovrstne proze nemškega pisatelja Krištofa Schmida (že v 20. letih, veliko več pa v 30. in 40. letih 19. stoletja). Iz take slovstvene usmeritve je izhajal tudi Janez Cigler s svojo Srečo v nesreči, ki jo je ob uveljavljanju baročno-razsvetljenskih idejnih in tematsko-motivnih značilnosti zaobrnil nekoliko po svoje in se delno izognil šmidovskemu pripovednemu klišeju. Romantičnega v pripovedi ni nič, razen morda z naključji prepletena eksotika dalnjih dežel in popotovanj, čeprav je bil to za slovensko književnost čas visoke romantike.

Slovenski knjižni trg je pripoved dobro sprejel. Fran Levstik je povest ugodno ocenil in ugotavljal, da jo ljudje radi berejo (oz. poslušajo, ko berejo drugi). To ga je spodbudilo, da je v svojem programskem sestavku Popotovanje iz Litije do Čateža omenjal pripoved kot enega od možnih kažipotov za razvoj slovenske daljše pripovedne proze. Po vsej verjetnosti je Levstika k temu nagnilo spoznanje, da je zlasti za preproste bralce tako berilo v skladu z njihovim pričakovanjem.

Cigler s svojo povestjo ni bistveno vplival na nadaljnji razvoj slovenske pripovedne proze; mlajši (vajevci, Jurčič, pozneje Kersnik, Tavčar) so hodili po povsem drugačnih poteh. Danes ne moremo mimo dejstva, da je Srečo v nesreči mogoče sprejemati, razumevati in pravično ovrednotiti le z literarnozgodovinskega vidika, saj literarnoumetniška raven dela kritičnemu bralcu ne dopušča ustreznega bralnega užitka in estetsko-spoznavnega zadoščenja. To pa seveda ne zmanjšuje pomena Ciglerjeve pripovedi; delo ima v vsakem primeru povsem natančno določeno mesto v slovenskem pripovedništvu: zagotovljena mu je pomembnost glede na to, da je prva slovenska povest.

Snov povesti Pisatelj naj bi povest zgradil iz snovnih prvin, ki mu jih je ponujal ožji svet, v katerem se je še kot mlad človek gibal. Svetinova družina naj bi živela le kakšne četrt ure proč od Ciglerjevega domovanja, v vasi selo pri Mostah zraven Ljubljane. Tudi vojska, ki tako usodno poseže v srečo Svetinove družine, naj bi bila tista iz leta 1809, ko je Napoleon zasedel slovensko ozemlje in ustanovil Ilirske province. Zgodbo o ujetništvu starega Svetina v Franciji lahko pripišemo možnemu Ciglerjevemu poznanstvu s stiškim gostilničarjem Andrejem Pajkom, znanim ljudskim piscem spominov na Napoleonove vojne. Zgovorni gostilničar naj bi razvnel tudi Ciglerjevo domišljijo. En vir snovnih prvin naj bi torej predstavljalo ljudsko pripovedovanje, govorjenje o bolj kot ne resničnih preteklih (zgodovinskih) dogodkih.

Drugi vir snovnih pobud za Ciglerjevo povest je potekel prav tako iz ljudskega pripovednega izročila, le da ni šlo za pripovedi, ki bi bile tako otipljivo zgodovinsko določene; raje so živele na robu mita in so z videzom popolne resničnosti pripovedovale o komaj verjetnem družbenem vzponu navadnega človeka z dna družbene lestvice. Tlačanski človek je bil takrat pač še tlačansko odvisen, bil je popolnoma nesvobodna oseba. Zaradi tega je razumljivo, da so bile med tako odvisnimi in nesvobodnimi ljudmi zgodbe o tem, kako se je ta ali oni z lastno sposobnostjo in srečo rešil nepopisne revščine družbenega dna, zelo odmevne in razširjene. Zlasti zgodbi obeh mladih Svetinov sta bili pisani na tlačansko kožo, saj se je eden s poštenostjo, vernostjo in bistrostjo iz nič povzpel do škofovskega položaja, drugi pa je postal pomemben trgovec.

Preprostega bralca pa je k branju pritegnila tudi razgibana zemljepisna snovnost vseh treh življenjskih zgodb. V njih pripovedovalec popelje bralca na cesarski Dunaj, v nemški Gradec, v Trst, v Besançon, Le Havre in Toulon, v Španijo, sevrno Afriko in celo v Ameriko.

Zgradba povesti Zgradba Sreče v nesreči je tridelna, s kratko uvedbo ali prologom, v katerem pripovedovalec sporoči bralcu stanje tik pred burnim zapletom (srečna Svetinova družina). Takoj po uvodu nenadni usodni dogodki (vojna) povzročijo konec uvodoma opisane družinske sreče, Svetinovi morajo po svetu, vsak na svojo stran. Nato pripovedovalec opisuje usodo moških članov Svetinove družine, mater Svetinko kot žensko pusti nekoliko ob strani. V vseh treh delih se pripovedovalec vsakokrat znova vrača v časovno izhodišče (začetek francoske vojne) in od tod sledi vsem mogočim zapletom, ki so jim izpostavljene življenjske poti treh Svetinov. Konec je vsakokrat pridobitev in utrditev dovolj pomembnega in visokega družbenega položaja ter vsaj delna združitev poprej razkropljene družine.

Enaki pa niso samo začetki in konci posamičnih delov, temveč je enako tudi zaporedje odločilnih življenjskih preobratov pri vseh treh. Ti preobrati so si namreč različni samo navzven, po svoji snovni slikovitosti. Po svoji funkciji za zgradbo pa so si popolnoma enaki. Tako je mogoče trditi, da je zgradba vseh treh delov Sreče v nesreči bolj ali manj enaka.

Pridigarstvo Sreče v nesreči Za povest Sreča v nesreči je značilno, da pripovedovalec vsak dogajalni zaplet ali razplet, vsako pripovedno enoto izkoristi za to, da ji pritakne krščanski nauk. Bodisi na koncu pripovedne scene bodisi že kar med njo zelo rad položi takšen nauk kar na jezik upovedenim osebam. Osebe niso osamosvojene in značajsko oblikovane, marveč so zgolj nosilke določenih lastnosti (pretežno pozitivnih), da bi tako uresničile pisateljev sporočilni namen in zadostile funkciji, ki ji imajo v njihovem življenju nadnaravne, usodne moči.

Zadnji stavek Sreče v nesreči (»Tako da Bog včasih že na tem svetu srečo v nesreči, če človek tudi v nesreči vedno Bogu zvest ostane.«) pomeni končni nauk-sporočilo, ki izrecno opredeljuje celotno povest kot eksempel, kajti edino tako, kakor dopovedujejo življenjske zgodbe treh Svetinovih moških, si je mogoče zagotoviti pravo tostransko in onostransko srečo. Takšno pridigarsko poučno naravo povesti napoveduje že tudi podnaslovna oznaka na začetku povesti (»podučenje starim in mladim, revnim in bogatim«).

Misel ali ideja Sreče v nesreči Ideja Sreče v nesreči je povzeta z zaključnimi besedami, češ da Bog včasih že na tem sicer nesrečnem svetu dodeli srečo človeku, ki tudi v najhujših stiskah ne izgubi vere vanj.

Glej tudi

• seznam slovenskih pisateljev
• seznam slovenskih pesnikov

Zunanje povezave

• Povest: Sreča v nesreči
• Omnibus, virtualna knjigarna, dela Janeza Ciglerja
• »Janez Cigler«. V: Slovenski biografski leksikon 1925–1991. Elektronska izdaja. Ljubljana: SAZU, 2009.