Jacques Lacan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Jacques Lacan
Portret
Rojstvo 13. april 1901({{padleft:1901|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:13|2|0}})
Pariz
Smrt 9. september 1981({{padleft:1981|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:9|2|0}}) (80 let)
Pariz
Državljanstvo Flag of France.svg Francija
Poklic jezikoslovec, psiholog, psihiater, psihoanalitik, avtor, prevajalec, filozof in pisatelj

Karikatura Jacquesa Lacana

Jacques-Marie-Émile Lacan, pogosteje Jacques Lacan (izgovor kot: Žak Lakán), francoski psihoanalitik, psihiater in zdravnik, * 13. april 1901, Pariz, † 9. september 1981, Pariz.

Za svoja dela na področju psihoanalize je štel, da so prava vrnitev k Freudu. To je pomenilo ponovno večje zanimanje za nezavedno, za kompleks kastracije in za vprašanje ega kot mozaika identifikacij, kot tudi osredotočenje na jezik pri vsej psihoanalizi. Njegova dela so zelo interdisciplinarna in se navezujejo na jezikoslovje, filozofijo in matematiko. Postal je pomemben avtor tudi za področja izven psihoanaize, posebno v kritični literarni teoriji.

Lacanova dela so naredila velik vtis na razvoj psihoanalize; ima veliko idejnih naslednikov (»lakanovci«) in celo združenj pod njegovim vplivom. Pod vplivom Lacanovih dognanj je Svetovno združenje za psihoanalizo (»World Association of Psychoanalysis«, WAP), ki ga vodi Jacques-Alain Miller, Lacanov zet. Ta družinski vpliv, nasledstvo učenosti s krvno povezavo po hčereh (Freudova hči Anna, Lacanova hči Judith, s katero je poročen Miller) odpira vprašanja ali organizacija ne izstopa iz območja znanosti v območje doktrinarnega učenja, kot pri cerkvah. Številni slovenski filozofi (»lakanovci«) se opirajo na Lacanova dela[navedi vir].

Njegov slavni rek je: 'Ko mislim o tem kako mislim, potem mislim od tam, kjer mislim, da ne mislim'

Primerjava Lacana s Freudom[uredi | uredi kodo]

Za Lacana je nezavedno strukturirano kot jezik. Freud je menil, da duševno strukturo predstavljajo ono (id), jaz (ego) in nadjaz (superego), Lacan pa je zagovarjal drugačne strukturne elemente, in sicer imaginarnost (ang. the imaginary), simboličnost (ang. the symbolic) in realno (ang. the real), ki pravzaprav odražajo stopnje psihičnega zorenja (po Freudu so razvojne faze oralna, analna, latentna, falična in genitalna). Cilj Freudovske psihoanalize je krepitev racionalnega ega (na tak način lahko namreč minimiziramo nevroze), za Lacana pa je to nemogoče, saj je ego sam po sebi iluzoren (prodikt nezavednega, ki je produkt jezika).[1]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Hepburn, A. (2013). An Introduction to Critical Social Psychology. Sage. str. 87–89.