Ivan Mercina (učitelj)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ivan Mercina (učitelj)
Rojstvo20. april 1885({{padleft:1885|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})
Goče
Smrt18. april 1971({{padleft:1971|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:18|2|0}}) (85 let)
Ljubljana
Državljanstvo Kraljevina Italija
 Kraljevina Jugoslavija
 SFRJ
 Avstro-Ogrska
Poklicučitelj, glasbenik, kulturni delavec

Ivan Mercina, slovenski učitelj, kulturni in gospodarski delavec, * 20. april 1885, Goče, † 18. april 1971, Ljubljana.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v družini učitelja Franca in gospodinje Ivane Mercina rojene Cotič. Končal je osnovno šolo v rojstnem kraju in učiteljišče v Ljubljani (1904). Poučeval je v Slapu (1904-1908) in Ložah pri Vipavi (1908-1924), ko so ga fašistične oblasti odpustile iz službe. Zaradi preganjanja se je izselil v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Tu je bil 14. januarja 1925 imenovan za ravnatelja osnovne šole v Starem trgu pri Ložu. Ravnatelj je ostal vse do italijanske okupacije. 24. junija 1941 so ga fašisti aretirali, najprej zaprli v ljubljanskih, nato v tržaških zaporih, od koder so ga odpeljali koncentracijsko taborišče pri kraju Isernia v istoimenski pokrajini. Po italijanski kapitulaciji je z zavezniki odšel v Egipt ter se 15. julija 1945 vrnil domov v Stari trg. Tu je do upokojitve 31. decembra 1946 poučeval na osnovni šoli, potem pa še honorarno na nižji gimnaziji, istočasno pa do leta 1962 vodil pevski zbor Svoboda.[1]

Mercina je bil eden tistih slovenskih učiteljev, ki so vse svoje moči in sposobnosti posvetili kulturi in gospodarskemu napredku svojega ljudstva. Zapustil je trajne sadove svojega dela; pospeševal je napredno vinogradništvo, živinorejo in Kmetijstvo. Bil je tudi strasten lovec. V Starem trgu je poleg zbora Svoboda vodil še oktet, v Ložu pa pihalni orkester. Pred vojno pa je preko Javornikov vzdrževal ilegalne povezave članov organizacije TIGR. Pri njem so se ustavljale oborožene trojke pred prehodom državne meje v Italijo in po vrnitvi. Skrival je njihovo opremo in jih kril pred jugoslovanskimi oblastmi ter pomagal ubežnikom s Primorske, da so dobili zaposlitev.[1]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Primorski slovenski biografski leksikon. Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1974-1994.