Ivan Fajdiga

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ivan Fajdiga
Rojstvo23. september 1854({{padleft:1854|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:23|2|0}})
Kamnik
Smrt22. april 1935({{padleft:1935|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:22|2|0}}) (80 let)
Kamnik
Državljanstvo Kraljevina Jugoslavija
 SHS
 Avstro-Ogrska
 Avstrijsko cesarstvo
Poklicpisatelj, publicist

Ivan Fajdiga (psevdonimi Vinko Dobrin, Marko Zorin; Zaprski), slovenski publicist in pisatelj, * 23. september 1854, Kamnik, † 22. april 1935, Kamnik.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Zadnji tihotapec (1891)

Ivan Fajdiga, oče teologa Vilka Fajdige, se je rodil v družini Tomaža Fajdige, oskrbnika kamniškega gradu Zaprice. Končal je samo ljudsko šolo, potem pa se je izobraževal ob delu v raznih službah. Članke je največ objavljal v primorskih časopisih. Napisal je tudi dolgo vrsto leposlovnih podlistkov v razne revije in časopise. Izdal je tudi nekaj knjig: Naši narodni grehi: kako bo z vojsko? (COBISS), povest Zadnji tihotapec (COBISS), romana Nebesa (Ljubljana, 1905) in Deset let v peklu (Kranj, 1911) ter brošuro Ob enajsti uri (Gorica, 1900).

Čeprav brez višje izobrazbe je Fajdiga posegel v slovensko literarno dogajanje v izredno pomembnem času ob začetku slovenskega naturalističnega vala in dovolj globoko ne le dojel, temveč tudi ocenil naturalizem, saj ga je celo klasificiral, se pravi odkril v njem več zvrsti.[1]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Primorski slovenski biografski leksikon (1977). Snopič 4. Gorica: Goriška Mohorjeva družba (COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]