Italijansko odporniško gibanje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Italijansko odporniško gibanje je bil odpor proti fašistični oblasti v Kraljevini Italiji in, po kapitulaciji Italije, proti nemškim okupacijskim silam v Italiji. Odporniško gibanje se je razmahnilo zlasti po kapitulaciji Kraljevine Italije septembra 1943. Italijanski partizani so se kot oboroženi del odporniškega gibanja bojevali zlasti v Severni Italiji, proti nemškim enotam in enotam fašistične Socialne republike Italije; Mussolinijeve »Salojske republike«. Italijanski partizani, znani tudi kot Garibaldinci so sodelovali tudi s slovensko partizansko vojsko, in v končnih bojih 2. svetovne vojne tudi z jugoslovansko narodno-osvobodilno vojsko.

V Severni Italiji je po letu 1943 odpor proti nemškim okupacijskim silam in preostalim fašistom vodil Osvobodilni odbor Severne Italije (++). V nekaterih krajih je bila organizirana začasna oblast, med temi najbolj pomembna v Ossolu. Do konca leta 1944 so nemško-fašistične sile strle krajevne vstaje. Italijanski partizani so nadaljevali podtalno delo in gverilsko bojevanje do konca vojne.