Ingeborg Bachmann

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ingeborg Bachmann
Bachmann bueste.jpg  *
Doprsni kip Ingeborg Bachmann
Rojstvo 25. junij 1926({{padleft:1926|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})[1]
Celovec, Avstrija
Smrt 17. oktober 1973({{padleft:1973|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:17|2|0}})[1] (47 let)
Rim
Državljanstvo Flag of Austria.svg Avstrija
Poklic pesnik, pisatelj, novinar, scenarist, avtor, filozof in esejist
Podpis Ingeborg Bachmann Signature.jpg


Ingeborg Bachman, pisateljica, pesnica, *25. junij 1926, Celovec - † 17. oktober 1973, Rim. Znana tudi pod imenom Ruth Keller (psevdonim). Velja za eno izmed najpomembnejših nemško govorečih pesnic ter piscev proze v 20. stoletju.

Življenje in delo [uredi | uredi kodo]

Mladost je preživela na Koroškem. Bila je prvi otrok očeta Mathiasa Bachmanna in matere Olge Haas. Med leti 1945 – 1950 je študirala filozofijo, psihologijo, germanistiko in pravo na univerzah v Innsbrücku, Gradcu in Dunaju. V svoji dizertaciji se kritično spoprime s filozofijo Martina Heideggerja. Njen mentor je bil Victor Kraft, zadnji izmed kroga filozofov in znanstvenikov, ki so v tridesetih letih prejšnjega stoletja, po vzponu nacionalsocialzma v Avstriji, zapustili Dunaj.
Tekom študentskih let spozna Paula Celana (pomemben nemško govoreči lirik), Ilso Aichinger (ena izmed najpomembnejših povojnih avstrijskih avtoric) in Klausa Demusa (umetnostni zgodovinar, pesnik in tesen prijatelj Paula Celana). S Paulom je bila dolgo let v vezi.
Leta 1953 prejme literarno nagrado skupine 47 za zbirko poezij z naslovom Odloženi čas (die Gestundete Zeit). Istega leta se preseli v Italijo (Ischija), Neapelj in se nazadnje ustali v Rimu. Avgusta leta 1952 izide o njej obširen članek v reviji Der Spiegel in posledično postane znana širši publiki. V sodelovanju s komponistom Hansom Wernerjem Hezejem nastanejo po letu 1955 radijska igra Škržati (Die Zikaden)', besedilo operete Princ von Homburg (Der Prinz von Homburg) in Mladi lord (Der junge Lord).
Leta 1956 izda svojo drugo zbirko pesmi z naslovom Zaklinjanje velikega Medveda (Anruf des großen Bären). Istega leta prejme knjižno nagrado mesta Bremen in postane dramaturginja pri bavarski televiziji. Leta 1958 spozna Maxa Frischa (eden izmed najpomembnejših povojnih švicarskih pisateljev) in se preseli v Zürich. Istega leta izide radijska igra Dobri bog iz Manhattna (Der gute Gott von Manhattan), za katero leto kasneje prejme pomembno nagrado (Kriegsblindenpreis), ki ji je prinesla še večjo razpoznavnost. Po letu 1960 se z Frischom preseli v Rim. Tukaj dokonča svojo prvo pripoved Trideseto leto (Das dreißigste Jahr), za katero prejme nagrado nemške kritike. Postane tudi član Berlinske akademije umetnosti (Berliner Akedemie der Kunste). Konec leta 1962 sledi ločitev z Frischom, katero pa zelo težko sprejme in se mora večkrat zdraviti v različnih bolnišnicah. Med leti 1963-65 živi v Berlinu kjer prične z delom romana Malina. V tem času, natančneje leta 1964, prejme Büchnerjevo nagrado. Leto kasneje se zaradi odvisnosti od tablet in alkohola odmakne v Rim. Umrla je leta 1973, v Rimu, zaradi požara v svojem stanovanju, ker je zaspala s cigareto.

Delo[uredi | uredi kodo]

Lirika[uredi | uredi kodo]

  • 1953: Odloženi čas (Die gestundete Zeit)
  • 1956: Zaklinjanje velikega Medveda (Anruf des großen Bären)
  • 1998: Lette, neobjaljene pesmi
  • 2000: Ne poznam boljšega sveta (Ich weiß keine bessere Welt)

Proza[uredi | uredi kodo]

  • 1961: Trideseto leto (Das dreißigste Jahr)
  • 1971: Malina
  • 1972: Simultano (Simultan)
  • 1995: »Todesarten« -Projekt. Kritčna izdaja

Radijske igre[uredi | uredi kodo]

  • 1952: Trgovina s sanjami (Ein Geschäft mit Träumen)
  • 1955: Škržati (Die Zikaden)
  • 1958: Dobri bog z Manhattana (Der gute Gott von Manhattan)

Besedila v operetah[uredi | uredi kodo]

  • 1952: Monolog kneza Miškina (Ein Monolog des Fürsten Myschkin)
  • 1960: Princ von Homburg (Der Prinz von Homburg)
  • 1965: Mladi Lord (Der junge Lord)

Eseji[uredi | uredi kodo]

  • 1960: Težave sodobne književnosti (Probleme zeitgenössischer Dichtung)
  • 1965: Kraj za naključja ( Ein Ort für Zufälle)
  • 1998: Rimske reportaže (Römische Reportagen)
  • 2005: Kritični spisi (Kritische Schriften)

Prevodi[uredi | uredi kodo]

  • 1952: Thomas Wolfe, Moška hiša (Das Herrschaftshaus)
  • 1961: Giuseppe Ungaretti, Pesmi (Gedichte)

Pisma[uredi | uredi kodo]

  • Z Paulom Celanom (izdano 2008)
  • Z Hansom Wernerjem Henzejem (izdano 2004)

Priznanja[uredi | uredi kodo]

  • 1953 Nagrada skupine Gruppe 47
  • 1957 Književna nagrada mesta Bremen
  • 1959 Nagrada za radijsko igro (Hörspielpreis der Kriegsblinden)
  • 1961 Nagrada nemške kritike (Deutscher Kritikerpreis)
  • 1964 Nagrada Georga Büchnerja
  • 1968 Velika avstrijska državna nagrada za literaturo
  • 1971 Nagrada Antona Wildgansa

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Zapis #118505602 // Gemeinsame NormdateiLeipzig: Deutschen Nationalbibliothek, 2012—2014. Pridobljeno dne 9. april 2014.