Hepatitis D

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Hepatitis D
Klasifikacija in zunanji viri
MKB-10 B17.0, B18.0
MKB-9 070.31
MeSH D003699

Hepatitis D je oblika hepatitisa, ki ga povzroča virus hepatitisa D (VHD); le-ta za svoj razvoj potrebuje virus hepatitisa B. Prenaša se s spolnim stikom in s transfuzijo kontaminirane krvi ali krvnih derivatov. Bolezen lahko poteka akutno, včasih v hudi obliki, lahko pa preide v kronični hepatitis in cirozo jeter.[1]

Povzročitelj[uredi | uredi kodo]

Glej glavni članek Virus hepatitisa D

Povzročitelj virus hepatitisa D je majhen krožen virus RNK z ovojnico. Spada med. t. i. satelitske viruse, saj se lahko razmnožuje le v prisotnosti virusa hepatitisa B.[2] Virusno dednino predstavlja enojnoverižna krožna RNK v dolžini 1679 nukleotidov.[3]

Prenašanje[uredi | uredi kodo]

Način prenašanja hepatitisa D je podoben kot pri hepatitisu B. Okužba je večinoma omejena na osebe z visokim tveganjem za okužbo s hepatisom B, zlasti na intravenske uživalce drog in bolnike, ki prejemajo koncentrate faktorjev strjevanja krvi.[4] Virus se prenaša tudi s spolnim stikom in pri neprofesionalnem tetoviranju in prebadanju telesa z uhani.[5]

Epidemiologija[uredi | uredi kodo]

V svetovnem merilu ima 15 milijonov ljudi sookužbo hepatitisa B in hepatitisa D. Bolezen je redka v večini razvitih držav, kjer je povezana predvsem z intravenskim uživanjem mamil. Pogostejša je v Sredozemlju, Podsaharski Afriki, Bližnjem vzhodu in v severnih predelih Južne Amerike.[4] Po oceni je skupno z virusom hepatitisa D okuženih 20 milijonov ljudi.[6] Razširjenost okužbe v določeni populaciji je odvisna zlasti od razširjenosti okužbe s HBV. Med nosilci HBsAg se giblje v razponu od 1 % v mrzlem do 30 % v tropskem in subtropskem podnebju.[5]

C Sloveniji je po raziskavi z virusom hepatitisa D okuženih med 0,24 in 0,74 % HBsAg-pozitivnih bolnikov (torej bolnikov, ki so prenašalci virusa VHB) in glede na te izsledke ima Slovenija najnižjo do sedaj znano pojavnost okužbe kroničnih nosilcev HBsAg s HDV med državami južne Evrope in Sredozemlja.[5]

Potek bolezni in simptomi[uredi | uredi kodo]

Akutna okužba poteka po pričakovanih fazah, značilnih za vse virusne hepatitise. Inkubacijska doba po okužbi z virusom traja 30-180 dni in v tem času se virus razmnožuje brez vidnih simptomov. Nato sledi prodromska faza z nespecifičnimi simptomi, kot so neješčnost, utrujenost, navzea, bruhanje in pogosto bolečina v zgornjem desnem predelu trebuha. Po 3 do 10 dneh nastopi zlatenična (ikternična faza); seč se obarva temneje in pride do rumenega obarvanja sluznic in kože. Kljub slabšanju zlatenice ostali simptomi običajno izgubljajo na intenziteti. Zlatenica običajno doseže svoj vrh po 1 do 2 tednih in nato izzveni v nadaljnjih 2 do 4 tednih. Celotna akutna bolezen praviloma izzveni v 4 do 8 tednih. Akutni hepatitis B se lahko pojavi kot sookužba (koinfekcija) akunega hepatitisa B, akutno poslabšanje zaradi nadokužbe (superinfekcije) pri prenašalcih virusa VHB ali kot agresivno napredovanje kroničnega hepatitisa B. Akuten hepatitis lahko preide v kronično obliko.[7]

Diagnoza[uredi | uredi kodo]

Pri sumu na hepatitis se običajno določijo tri serološki označevalci, in sicer skupna protitelesa proti HDV (skupaj IgG in IgM), protitelesa proti HDV razreda IgM ter antigen hepatitisa D (HDV-Ag). Za dokazovanje seroloških označevalcev se največkrat uporabljajo različne encimskoimunske metode. Prisotnost virusa v krvi se lahko potrdi z dokazom virusne RNK v serumu oziroma plazmi, vendar ta test ni rutinsko izvajan in ga omočajo le redki laboratoriji.[5]

Zdravljenje[uredi | uredi kodo]

Zdraviti je treba le bolnike z izraženimi bolezenskimi znaki simptomi; prenašalce virusa brez simptomov je treba le spremljati. Doslej se je kot učinkovito zdravilo izkazal le interferon alfa. Za dosego tako kratkoročnih kot dolgoročnih terapijskih izidov je potrebno zdravljenje z visokimi odmerki interferona alfa vsaj v trajanju enega leta. Kljub nekaterim spodbudnim rezultatom ostajata problem visok delež neodzivnih bolnikov na to zdravljenje ter pogoste ponovitve bolezni. V končni fazi kroničnega hepatitisa pride v poštev kot učinkovito zdravljenje le presaditev jeter.[8]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=hepatitis, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 3. 3. 2012.
  2. ^ Makino S, Chang MF, Shieh CK et al. (1987). "Molecular cloning and sequencing of a human hepatitis delta (delta) virus RNA". Nature 329 (6137): 343–346. doi:10.1038/329343a0. PMID 3627276. 
  3. ^ Poisson F, Roingeard P, Baillou A, Dubois F, Bonelli F, Calogero RA, Goudeau A (1993). "Characterization of RNA-binding domains of hepatitis delta antigen". J. Gen. Virol. 74 (Pt 11): 2473–2478. PMID 8245865. 
  4. ^ 4,0 4,1 Radjef N, Gordien E, Ivaniushina V et al. (2004). "Molecular Phylogenetic Analyses Indicate a Wide and Ancient Radiation of African Hepatitis Delta Virus, Suggesting a Deltavirus Genus of at Least Seven Major Clades". J. Virol. 78 (5): 2537–2544. doi:10.1128/JVI.78.5.2537-2544.2004. PMC 369207. PMID 14963156. 
  5. ^ 5,0 5,1 5,2 5,3 Štunf Š., Seme K., Poljak M.: Virus hepatitisa D. Medicinski razgledi 2005; 44: 463–471.
  6. ^ Taylor JM (2006). "Hepatitis delta virus". Virology 344 (1): 71–76. doi:10.1016/j.virol.2005.09.033. PMID 16364738. 
  7. ^ Beers MH, Porter RS, Jones TV, Kaplan JL, Berkwits M. The Merck Manual, 18th Ed. Merck & Co., Inc., 2006., str. 223.
  8. ^ Farci P. Delta hepatitis: an update. J Hepatol 2003; 39 Supl 1: S212–219.