Henryk Sienkiewicz

Henryk Sienkiewicz
Rojstvo	Henryk Adam Aleksander Pius Sienkiewicz 5. maj 1846({{padleft:1846|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})[…] Wola Okrzejska
Smrt	15. november 1916({{padleft:1916|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})[…] (70 let) Vevey
Državljanstvo	Poljska
Poklic	romanopisec, scenarist, novinar, pisatelj
Podpis

Henryk Adam Aleksander Pius Sienkiewicz (psevd. Litwos) poljski pisatelj, * 5. maj 1846, Wola Okrzejska, Poljska, † 15. november 1916, Vevey, Švica.

Leta 1905 je prejel Nobelovo nagrado za književnost »za velike zasluge kot epski pisatelj«.

Življenje

Henryk Sienkiewicz se je rodil leta 1846 v plemiški družini na Podlesju v ruskem delu Poljske. Njegov oče je sodeloval v odporu proti zasedbenim silam. Na varšavski Glavni šoli je študiral pravo, medicino in filologijo, a nobenega izmed študijev ni dokončal. V istem času so na Glavni šoli študirali tudi drugi kasnejši pozitivisti (realisti), med njimi pisatelj Bolesław Prus in utemeljitelj poljske literarne smeri pozitivizma Aleksander Świętochowski, a se Sienkiewicz z njimi ni družil.

Med letoma 1872 in 1883 je deloval kot časnikar. Sprva je objavljal satirične tekste. V teh letih so nastale njegove prve povesti in novele, za časnike pa je pisal pozitivistične podlistke z družbenokritično snovjo iz aristokratskega in vaškega življenja. Kot časnikar je sprva pisal gledališke in literarne preglede, leta 1876 pa je kot dopisnik odpotoval v Ameriko. Njegove reportaže so bile zelo opažene. Po vrnitvi v Evropo je bilo objavljenih več njegovih povesti in novel, ki so snovno zajemale tako iz domačega poljskega okolja kot iz ameriške družbe.

Leta 1883 je prenehal s časnikarskim delom in se posvetil romanopisju. Leta 1891 je potoval po Afriki, ki je postala prizorišče njegovega mladinskega romana V puščavi in goščavi. Pod materinim vplivom je študiral zgodovino svoje domovine, čemur je posvečenih več njegovih knjig. Ob obletnici svojega literarnega delovanja je v dar prejel posestvo v Oblęgorku. Leta 1905 je bil kot prvi Poljak nagrajen z Nobelovo nagrado za književnost. Ob izbruhu prve svetovne vojne se je umaknil v Švico, kjer je deloval v Odboru za pomoč Poljakom. Umrl je leta 1916 v Veveyu po razglasitvi svobodne Poljske. Njegovi posmrtni ostanki so bili leta 1925 prepeljani v domovino. Pokopan je v baziliki svetega Janeza v Varšavi (»Archikatedralna Bazylika Świętego Jana«).

Sienkiewicz je postal znan po svojem zgodovinskem romanu Quo vadis (1895), ki opisuje preganjanje kristjanov v Rimu za časa cesarja Nerona. Znan je tudi hollywoodski film režiserja Mervyna LeRoya po tem romanu (1951), s Petrom Ustinovim v vlogi Nerona.

Delo

Sienkiewicz je ustvarjal v obdobju pozitivizma (poljska različica realizma). Pozitivistični pisatelji so zagovarjali pomoč nižjim slojem (delo od temeljev), fizično delo, emancipacijo žensk, integracijo Judov v poljsko družbo in se navduševali nad znanostjo. Kritizirali so propadajoče in zaostalo plemstvo ter podpirali vzpon meščanstva. Optimistični fazi pozitivizma je sledilo spoznanje o neuresničljivosti zastavljenih ciljev.

Sienkiewicz je v svojih zgodnjih literarnih delih sledil pozitivističnim geslom. Tematiziral je težave kmečkega življenja, plemiško neobčutljivost do malega človeka, izseljenstvo, pa tudi kolonializem in iztrebljanje domorodcev v Ameriki. Po vrnitvi na Poljsko se je njegov pozitivistični optimizem ohladil in pričel je kritizirati kapitalistično meščanstvo, ki so ga pozitivisti sicer zagovarjali. V svojih zgodovinskih romanih, ki so začeli izhajati leta 1883, se je povsem umaknil od pozitivizma in pričel poveličevati staro poljsko plemstvo. V nasprotju s pozitivisti, ki so si prizadevali za dokončen propad plemstva, so bili bralci na Poljskem in v tujini nad Sienkiewiczevimi zgodovinskimi romani navdušeni. Njegova najbolj znana dela so romani Trilogije s snovjo iz poljske zgodovine, roman iz Neronovih časov Quo vadis in mladinska povest V puščavi in goščavi. Napisal je tudi tri romane s snovjo iz sodobnega življenja. Proti koncu svojega življenja se je postavil na konservativno stran. V romanu Vrtinci je obsodil delavsko vstajo, v delu V puščavi in goščavi pa zagovarjal angleške kolonizatorje Afrike.

Literarna dela

Kratka proza

• Na marne (Brez haska, 1872)
• Humoreski z teki Worszyłły (Humoreske iz Worszyłłove mape, 1872)
• Stary sługa (Stari sluga, 1875)
• Hania (1876)
• Selim Mirza (1878)
• Skice z węglem (Skice z ogljem, 1877)
• Janko Muzykant (Godec Janko, 1879)
• Z pamiętnika poznańskiego nauczyciela (Iz dnevnika poznanjskega učitelja, 1879)
• Za chlebem (Za kruhom, 1880)
• Latarnik (Svetilničar, 1881)
• Sachem (Poglavar, 1880)

Zgodovinski romani

• Trilogija:
  • Ogniem i mieczem (Z ognjem in mečem, 1883)
  • Potop (1887)
  • Pan Wołodyjowski (Mali vitez, 1889)
• Quo vadis (1896)
• Kryżacy (Križarji, 1900)
• Na polu chwały (Na polju slave, 1906)

Sodobni romani

• Bez dogmatu (Brez dogme, 1891)
• Rodzina Połanieckich (Rodbina Polaneških, 1895)
• Wiry (Vrtinci, 1910)

Drugo

• Listy z podróży (Pisma s poti, 1876–78)
• Listy z Afryki (Pisma iz Afrike, 1893)
• W pustyni i w puszczi (V puščavi in goščavi, 1911)

Glej tudi

• seznam poljskih pisateljev
• Poljska književnost

Zunanje povezave

• Muzeum Oblęgorek, Muzeumkielce.net (poljsko)

Viri

• Rozka Štefan. Poljska književnost. Ljubljana: DZS, 1960. (COBISS)
• Janko Moder, 1970. Henryk Sienkiewicz. Henryk Sienkiewicz. Quo vadis. Ljubljana: DZS. 605–621