Hatuša

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Koordinati: 40°01′11″N 34°36′55″E / 40.01972°N 34.61528°E / 40.01972; 34.61528

Kraj svetovne dediščine UNESCO
Flag of UNESCO.svg
Hetitska prestolnica Hatuša
Hetitska prestolnica Hatuša
Podatki
Država: Turčija
Razglasitev: 1986
Razvrstitev: Kulturni
Kriteriji: i, ii, iii, iv
Ogroženost: brez oznake
Zunanje povezave: UNESCO

Hatuša (hetitsko Ḫa-at-tu-ša, turško Hattuşaş [Hattušaš]), v bronasti dobi prestolnica Hetitskega cesarstva. Mesto so odkrili v veliki okljuki reke Kızılırmak (hetitsko Marashantiya, grško Άλυς [Halis]) pri vasi Boğazkale, Turčija.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodnja zgodovina[uredi | uredi kodo]

Dvanajst hetitskih bogov podzemlja iz svetišča Yazılıkaya v Hatuši

Prvo naselje z imenom Hatuš so na ozemlju Hatuše očitno že pred letom 2000 pr. n. št. zgradili domorodni Hati. Stalo je na visokem grebenu Büyükkale.[1] Sledovi najstarejšega naselja so iz 6. tisočletja pr. n. št.. V 19. in 18. stoletju pr. n. št. so trgovci iz Asurja v Asiriji v Hatuši zgradili trgovsko postajo, ki je bila kot posebna četrt ločena od ostalega dela mesta. Glavno asirsko trgovsko središče je bilo v Kanešu (Neši), sedanjem Kültepeju. Ker je trgovanje zahtevalo zapisovanje podatkov, so Asirci v Hatušo prinesli tudi klinopisno pisavo.

Pooglenele arheološke plasti, ki so jih odkrili med izkopavanji, dokazujejo, da je bila Hatuša okoli leta 1700 pr. n. št. požgana. Za požig je bil očitno odgovoren kušarski kralj Anita, ki je po požigu postavil naslednji grozilni napis:

"Kdorkoli za menoj bo postal kralj novih naseljencev Hatuše, naj ga udari bog Gromovnik".[2]

Prestolnica Hetitskega cesarstva[uredi | uredi kodo]

Glavne regije in mesta v hetitski Anatoliji
Južno obzidje
Fragmenti plošče s Kadeško mirovno pogodbo

Nekaj desetletij kasneje je mesto za svojo rezidenco in prestolnico izbral hetitsko govoreč kralj in hetitski jezik je postopoma izpodrinil hatskega. Hatska Hatuš je postala hetitska Hatuša, kralj Labarna II. pa se je preimenoval v Hatušilija I.. Postal je prvi v nizu 27 hetitskih kraljev s poznanimi imeni.

Ko so na sever kraljestva vdrli Kaski in dvakrat napadli Hatušo, so hetitski kralji prestavili svojo prestolnico: Tudhalija II. (vladal okoli 1430 pr. n. št.) jo je prestavil proti vzhodu v ponovno osvojeno Šapinuvo (sedanji Ortaköy) v osrednji Anatoliji, Muvatali II. pa na jug v Tarhuntaso. Za guvernerja Hatuše je imenoval Hatusilija III.. Mursili III. je prestolnico vrnil v Hatušo, iz katere so potem kralji vladali do propada Hetitskega kraljestva v 12. stoletju pr. n. št..

Mesto je bilo sestavljeno iz notranjega in zunanjega mesta in je na višku svoje moči merilo 1,8 km². Kralj Supilulijuma (vladal okoli 1344–1322 pr. n. št.) je oba dela obzidal z mogočnim obzidjem, katerega potek je še viden. Notranje mesto, v katerem so bili citadela, velike upravne zgradbe in templji, je merilo približno 0,8 km². Kraljeva rezidenca (ali akropola) je bila zgrajena na visokem grebenu, ki se sedaj imenuje Büyükkale (Velika trdnjava).[3]

Zunanje mesto je stalo južno od notranjega in je merilo okoli 1 km². Imelo je dovršena mestna vrata, okrašena z reliefi vojščakov, levov in sfing. V mestu so bili štirje templji, obdanimi s stebrišči, posvetnimi zgradbami in bivališči. Izven obzidja so bila pokopališča, na katerih so bili večinoma žarni pokopi. Sodobni poznavalci ocenjujejo, da je imelo mesto od 40.000 do 50.000 prebivalcev. V zgodnjem obdobju je tretjina prebivalcev živela v notranjem mestu. Hiše so bile zgrajene iz lesa in nežgane opeke, ki jo je vreme izpralo, tako da so od mesta ostale samo kamnite stene templjev in palač.

Mesto in hetitska država sta bila uničena okoli leta 1200 pr. n. št. kot del propada bronaste dobe. Mesto je bilo zapuščeno do leta 800 pr. n. št., ko so se v regiji začela pojavljati frigijska naselja.

Odkritje[uredi | uredi kodo]

Prva poskusna arheološka izkopavajna pri vasi Boğazköy je opravil slavni francoski arheolog in antropolog Ernest Chantre leta 1893-1894.[4] Od leta 1906 Hatušo raziskuje Nemška orientalska družba (Deutsche Orient-Gesellschaft). Raziskave sta prekinili samo prva svetovna vojna in velika gospodarska kriza (1913-1931) in druga svetovna vojna (1940-1951). Najdišče trenutno raziskuje strokovnjaki Nemškega arheološkega inštituta (Deutsches Archäologisches Institut). Prva izkopavanja leta 1906, 1907 in 1911-1913 sta vodila Hugo Winckler in Theodore Makridi. Raziskave po letu 1931 je vodil Kurt Bittel (1931), za njim pa Peter Neve.[5]

Med najpomembejše najdbe spada kraljevi arhiv, pisan s klinopisom na glinaste ploščice. V arhivu je bila uradna državna korespondenca, državne pogodbe, zakoniki, opisi obrednih ceremonij, prerokbe preročišč in leposlovje antičnega Bližnjega vzhoda. Posebno pomembna je ploščica, ki je sedaj razstavljena v Arheološkem muzeju v Istanbulu, na kateri so zapisane podrobnosti mirovne pogodbe med hetitskim kraljem Muvatalijem II. in egipčanskim faraonom Ramzesom II., ki sta jo podpisala po bitki pri Kadešu leta 1259 ali 1258 pr. n. št.. Kopija tablice je kot primer najstarejše mednarodne mirovne pogodbe razstavljena v palači Združenih narodov v New Yorku.

Hetiti so poleg klinopisa uporabljali tudi svojo pisavo, ki jo je leta 1913 razvozlal češki znanstvenik in jezikoslovec Bedřich Hrozný.

30.000 glinastih ploščic iz Hatuše tvori glavni korpus hetitske literature, čeprav so hetitske arhive odkrili tudi v drugih hetitskih središčih v Anatoliji, na primer v Tabigi (sedanji Maşat Höyük) in Sapinuvi (sedanji Ortaköy). Slednje so razdeljene med muzeja v Ankari in Istanbulu.

Sfingi[uredi | uredi kodo]

Ob južnih mestnih vratih so arheologi odkrili par sfing in jih leta 1917 odpeljali na restavriranje v Nemčijo. Bolje ohranjeno sfingo so leta 1924 vrnili v Istanbul in jo razstavili v tamkajšnjem arheološkem muzeju. Druga sfinga je ostala v Nemčiji in je bila od leta 1934 razstavljena v Pergamonskem muzeju v Berlinu,[6] četudi je turška vlada pred tem večkrat zahtevala njeno vrnitev. Ker se to ni zgodilo, je Turško ministrstvo za kulturo leta 2011 zagrozilo nemškim arheologom, da jim bo prepovedalo raziskave ne turškem ozemlju, kar je Nemčijo končno prisililo v njeno vrnitev. Obe sfingi sta zdaj prenešeni v Boğazköyski muzej pred razvalinami Hatuše.[7]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ The Excavations at Hattusha: A Brief History
  2. ^ W.J. Hamblin, Warfare in the Ancient Near East to 1600 BC: Holy Warriors at the Dawn of History, New York, Routledge, 2006.
  3. ^ Encyclopedia Brittanica: Büyükkale
  4. ^ The Excavations at Hattusha - a project of the German Institute of Archaeology: Discovery
  5. ^ J. Seeher, Forty Years in the Capital of the Hittites: Peter Neve Retires from His Position as Director of the Ḫattuša-Boğazköy Excavations, The Biblical Archaeologist, 58, 2; A Tribute to Peter Neve, Anatolian Archaeology, junij 1995, str. 63-67.
  6. ^ Article Germany returns Sphinx of Hattusa to Turkey. Pridobljeno dne 13. maja 2011.
  7. ^ Hattuşa reunites with sphinx, Hürriyet Daily News, 7. november 2011

Vira[uredi | uredi kodo]

  • P. Neve (1992), Hattuša - Stadt der Götter und Tempel: neue Ausgrabungen in der Hauptstadt der Hethiter, 2. dopolnjena izdaja, Mainz am Rhein, P. von Zabern. ISBN 3-8053-1478-7.
  • W. Dörfler in drugi, Untersuchungen zur Kulturgeschichte und Agrarökonomie im Einzugsbereich hethitischer Städte, MDOG Berlin 132, 2000, str. 367-381, ISSN 0342-118X.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]