Gutenberg-Richterjev zakon

Upodobitev Gutenberg-Ricterjevega zakona na popotresnih sunkih po potresu v osrednji Italiji avgusta 2016 med 22. avgustom in 1. septembrom. Linearno prileganje je netočno na obeh koncih zaradi pomanjkanja dogodkov. Ker je obdobje beleženja dolgo le 10 dni, se dogodki z magnitudo, večjo od 6, še niso pojavili. Ker snemalne naprave ne morejo zaznati potresnih dogodkov blizu ali pod ravnijo hrupa ozadja, večina dogodkov z magnitudo, manjšo od 1,5, prav tako ni zabeležena.

Gutenberg-Richterjev zakon v seizmologiji izraža odvisnost med magnitudo in številom potresov v danem zemljepisnem kraju in v danem časovnem obdobju vsaj dane magnitude.

$\!\,{\log N}=A-bM$

oziroma

$\!\,N=10^{A-bM}$

kjer je $N$ število od magnitude $M$ manjših potresov; $a$ in $b$ pa sta konstanti, ki sta enaki za vse vrednosti $N$ in $M$. Zakon sta odkrila seizmologa Charles Francis Richter in Beno Gutenberg. Zaradi logaritemske magnitude je ta zakon primer Paretove porazdelitve. Gutenberg-Richterjev zakon se uporablja tudi za analizo zvočnega onesnaženja zaradi podobnosti zvočnega onesnaženja s seizmogenezo.

Vrednost konstante $a$ je določena s številom potresov v danem kraju in v danem časovnem obdobju, vrednost kostante $b$ pa z relativno pogostostjo potresov glede na magnitudo. Medtem ko se vrednost konstante $a$ močno spreminja v odvisnosti od upoštevanega zemljepisnega območja, je konstanta $b$ presenetljivo stabilna s približno vrednostjo 1, kar pomeni, da imamo v povprečju en potres magnitude 4,0 na vsakih 10 potresov magnitude 3,0 in na vsakih 100 potresov magnitude 2,0 ne glede na čas in kraj opazovanja potresov.