Georg Friedrich Händel

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Georg Friedrich Händel, rojen 1685, istega leta kot Johann Sebastian Bach in Domenico Scarlatti. Naslikal Balthasar Denner okoli 1726–1728
Podpis s črnilom s tekočo roko

Georg Friedrich Händel (po krstni knjigi Georg Friederich Händel, anglicirano George Frideric Handel), nemško-angleški skladatelj, * 23. februar 1685,[1] Halle (Saale), Nemčija, † 14. april 1759, London, Anglija.

Njegov opus obsega 42 oper in 25 oratorijev – med njimi Mesijo s svetovno znano „Alelujo“ –, cerkveno glasbo za angleški dvor, kantate in številna orkestralna, komorna in klavirska dela. Handel, čigar umetniško delo zajema vse zvrsti njegovega časa, je bil hkrati tudi aktiven gledališki impresario. Velja za enega najbolj plodovitih in vplivnih glasbenikov v zgodovini.

Mladost[uredi | uredi kodo]

Najstarejša znana slike Händlove rojstne hiše, bakrorez iz The Illustrated London News 18. julija 1859
Vpis Händla v krstno knjigo na dan 24. februarja 1685 - arhiv cerkve Marije pomočnice Halle)

Skladateljev oče Georg (1622 - 1697) je bil brivec in ranocelnik. Bil je dvorni kirurg vojvode Saškega - Weiβenfels. Ko je očetu Georgu umrla prva žena (1682), se je po kratkem času oženil z 32-letno Dorotheo Taust (1651 - 1730), ki je bila hči župnika. Prvi otrok tega zakona je kmalu umrl (1684). Po Georgu Friedrichu pa sta se rodili še dve deklici: Johanna Christina (1690 - 1709) in Dorothea Sophia (1697 - 1718). Skladatelj je z njima in njunimi otroki vzdrževal stike.

Spomenik Händlu na trgu v Halle, 1949

Edini pravi vir za skladateljevo mladost je življenjepis, ki temelji na pripovedi Händlovega dolgoletnega asistenta Johna Christopherja Smitha, napisal pa ga je John Mainwarings (1760). Še predno je bil Händel star osem let, ga je oče vzel s seboj na obisk svojega sina iz prvega zakona, ki je služboval na dvoru Weiβenfelsov, kot komornik. Skladatelj je za to pot dolgo moledoval. Na dvoru se je hitro spoznal in spoprijateljil z glasbeniki, ki so mu dovolili igrati na orgle. Vojvoda ga je nekega dne slučajno slišal igrati in takoj spoznal njegovo velikansko nadarjenost. Resno se je pogovoril z njegovim očetom in mu predlagal fantovo šolanje. Argumenti vojvode so omehčali nenavdušenega očeta, ki za glasbo ni imel nobenega smisla ne interesa. Tako je mladi Georg Friedrich po vrnitvi domov v Halle dobil glasbenega učitelja Friedricha Wilhelma Zachowa, ki je bil organist v cerkvi Naše ljube gospe v Halleju. Začel ga je poučevati kompozicijo, instrumente s tipkami, pa tudi oboo in violino. Vzpodbujal je njegov neverjeten apetit po pisanju ogromnih količin vokalne glasbe in tako je še kot otrok napisal vsak teden en motet.

Ko je bil star 12 let, je dobil priložnost, da svoje spretnosti in znanje pokaže na berlinskem dvoru, kjer je zapustil izjemen vtis. Brandenburški knez - kasnejši kralj Friderik I. Pruski mu je ponudil službo.

Različni podatki pa kažejo na možnost, da je bil Georg Friedrich v Berlinu leto ali več kasneje. Skladateljev oče je leta 1697 umrl. Vseeno je mladenič nadaljeval s šolanjem in ga končal. Takoj nato se je vpisal na takrat ustanovljeno univerzo v Halleju, kjer je študiral pravo. Še istega leta (1702) se je zaposlil kot organist v stolnici.

Hamburška leta[uredi | uredi kodo]

Po enem letu uvajanja je odšel kot nadarjeni samostojni glasbenik v Hamburg. Tam je pod vodstvom Reinharda Keiserja cvetela edina nemška operna hiša, ki si je takšno ime zaslužila. Zasedel je mesto drugega violinista v orkestru, kmalu pa je prevzel pomembnejše mesto čembalista. Navezal je prijateljske stike s komponistom, dirigentom in pevcem Johannom Matthesonom, ki je kasneje napisal nekaj pomembnih glasbeno teoretičnih del kot na primer Das neu - eröffnete Orchesteren in Grundlage einer Ehrenpforte. V tem času se je pokazala priložnost za obetavno delo v Lübecku, kjer se je ostareli mojster Dietrich Buxtehude odpravljal v pokoj. Na pot sta se odpravila skupaj z Matthesonom, vendar nista vedela, da je služba organista povezana s poroko starejše Buxtehudejeve hčere. Ta pustolovščina se je 'srečno' končala, naslednja pa bi lahko imela drugačne posledice. Ob premieri Matthesonove opere Cleopatra v Hamburgu, je Händel iz neznanega razloga zavrnil mesto dirigenta in se vrnil na običajno mesto čembalista. Mattheson je v lastnem delu pel vlogo Antoniusa. Spor med glasbenikoma se je razširil tudi zunaj gledališča. Sčasoma se je polegel in v naslednjem obdobju sta sodelovala in ostala prijatelja. Iz Matthesonovih kasnejših zapiskov pa lahko marsikaj izvemo o Händlu.

Za veliki petek 1704 je Händel uglasbil Pasijon po Janezu na besedilo opernega libretista Christiana Postela. Mattheson je delo ostro kritiziral in zapiski o tem so se ohranili do danes.

Prva Händlova opera Almira je bila uprizorjena 8. januarja 1705 in je doživela velik uspeh. Čez nekaj tednov je skladatelj želel očarati občinstvo z naslednjo opero Nero, ki pa ni bila dobro sprejeta. Händel je pač delal po takrat običajnih metodah, ki so bile v navadi v Hamburgu. Besedila so bila mešanica nemščine in italijanščine, glasba pa je bila narejena po eklektični metodi. Veliko tem iz teh oper odseva skladateljeva kasnejša velika dela. Händel je v Hamburgu zložil še dve ne preveč uspešni deli: Dafne in Florindo. Počasi pa se je odpravil po Evropi in najprej našel mecena v Gianu Gastonu de Medici. V Italijo se je preselil spomladi 1706.

Italijansko obdobje[uredi | uredi kodo]

V Italiji je ostal tri leta. Zadrževal se je v Firencah, Rimu, Neaplju in Benetkah. Prav veliko znanega pa o tem delu skladateljevega življenja ni. Znane so posamezne anekdote, ki jih razberemo iz biografij znanih italijanskih baročnih glasbenikov in pomembnih osebnosti. Tako izvemo, da se je srečeval s Corellijem in Lottijem in obema Scarlattijema. Postal je znan pod vzdevkom Sas. Domenico Scarlatti ga je nekoč poslušal, ne da bi vedel kdo igra. Händel je v neki cerkvi improviziral na orgle. Scarlatti je izjavil, da to zanesljivo izvaja Sas, ali pa sam hudič. Ob drugi priložnosti je v glasbeni druščini Corelli na violino izvajal Händlovo uverturo k Triumfu časa in resnice. Händel ga je nekaj časa poslušal, nato pa mu je violino iztrgal iz rok in rekel: »To se igra takole!« In odigral je pasažo. Nato se je Corelli opravičil: »Ta muzika, moj ljubi Sas ima francoski priokus in jaz se na to ne razumem.«

V Italiji je Händel zložil dve operi: Rodrigo, spomladi 1707 v Firencah in Agripino 1709 v Benetkah. Uverturo iz zadnje je čez 44 let uporabil za oratorij Jephtha. V Rimu, kjer je tedanji papež Klemen XI. prepovedal opere, je zložil dva oratorija. La Resurrezione (1708) in alegorijo Il Trionfo del Tiempo e del Disinganno, leta 1707. To delo je čez 46 let predelal in je pravzaprav njegovo zadnje delo v celoti (The Triumph of Time and Truth). Poleg velikih del je v Italiji zložil še Aci, Galatea e Polifemo (Neapelj, 1708), zborovska dela (Dixit Dominus) in solo kantate. S temi deli si je v Italiji pridobil in utrdil veliko slavo. Leta 1709 je sprejel ponudbo kneza Georga Ludwiga von Hannover, da bi se zaposlil pri njem. Dogovor je vseboval tudi daljša obdobja brez zadolžitev. Prosti čas je mojster izkoristil za obisk Londona. Tja je prišel kot izrazit skladatelj italijanske opere. Debitiral je 24. februarja 1711 z opero Rinaldo. Obveznosti so ga peljale nazaj v Hannover, kjer je zložil niz vokalnih duetov za princeso Carolino, knezovo snaho in kasnejšo britansko kraljico.

Händlova hiša v Londonu (25 Brook Street)

Prva leta v Londonu[uredi | uredi kodo]

V oktobru 1712 se je Händel vrnil v London. Tam je ostal do konca življenja. Prva leta je preživel pri grofu Burlingtonu v bližini Londona. Glavna skladateljeva dela tega obdobja sta bili dve italijanski operi in Utrecht te deum, ki je bil napisan za kraljico Ano, za kar mu je ta namenila dosmrtno rento 200 funtov.

Ker je skladatelj svojo odsotnost s Hannovrskega dvora preveč razvlekel, ga je na to knez pisno opomnil. V septembru 1714 je Hannovrski knez postal angleški kralj Jurij I. Zanj je Händel takoj zložil čudovito delo Wassermusik (Glasba na vodi). Kralj mu je zaradi tega podvojil dohodek. Postal je še princesin glasbeni učitelj in tako pridobil še 200 funtov rente. Ko je leta 1716 s kraljem odšel na obisk v Nemčijo, je za to priložnost zložil pasijon v nemškem jeziku, kar je bilo njegovo zadnje delo na besedilo v materinščini. Po vrnitvi je pri grofu Carnavon (kasneje vojvoda Chandos) izvajal mnoge koncerte. Acis in Galatea, Esther, 12 Chandos anthems; dela za čembalo, ki so poznana pod imenom Harmonični kovač.

Razcvet opere[uredi | uredi kodo]

Tesnejše sodelovanje z vojvodo Chandosom se je končalo ob novem letu 1719. Händel se je pripravljal na nov izziv z ustanavljanjem Royal Academy of Music. Postal je njen glasbeni direktor. V tem času je tudi špekuliral pri South Sea Company, kjer je investiral 10.000 funtov. Za novačenje pevskega ansambla se je podal na kontinent in večino pevcev pridobil v Dresdnu. Uspelo mu je angažirati celo popularnega kastrata Senesina, ki je bil pripravljen sodelovati s Händlovo akademijo v sezoni 1720 - 1721. Premiera zelo uspešne opere Radamisto je bila 27. aprila 1720. Poleg Händla so v akademiji sodelovali tudi drugi glasbeniki, kot na primer Giovanni Battista Bononcini in Attilo Ariosti. Nastala sta dva tabora, ki sta si sovražno stala nasproti, kot politične stranke. Najprej se je tehtnica nagibala na stran Bononcinijevih privržencev, kasneje pa je prevladal Händel s svojimi tehtnimi deli: Giulio Cesare, Tamerlano in Rodelinda. V najboljšem obdobju se je akademija finančno pokrivala sama s svojim delom in je bila občasno celo donosna. Voditelji ustanove s Händlom načelu so iskali možnosti, da bi angažirali še več pevskih zvezd. V januarju 1723 jim je uspelo pritegniti Francesco Cussoni, v maju 1726 pa Faustina Bordonija. Takšna kadrovska politika pa je predstavljala veliko breme, saj je akademijo samo Cussonijeva stala 2500 funtov na sezono. Spremenil se je tudi okus publike, ki je bila vedno bolj naklonjena delom v angleškem jeziku. Tipičen primer je bila z burnim uspehom sprejeta Beraška opera v letu 1728.

Zaton opere[uredi | uredi kodo]

Angleško državljanstvo je pridobil 13. februarja 1726. V tem času je glasbena akademija propadla. Takoj pa je z J.J. Heideggerjem začel nov projekt. Ustanovila sta nov ansambel za novo opero. Mojster se je v Italijo odpravil v jeseni 1728 iskat pevce. Angažiral je Antonia Bernacchia. Ob povratku je napravil še manjši ovinek in poleti 1729 obiskal svojo mater v Halleju, ter stare znance v Hannovru in Hamburgu. Novo operno delo je predstavil 2. decembra 1729 - Lotario. Kot posebna atrakcija pa je nastopil Senesino. V Londonu se je pojavila še ena konkurenčna operna hiša z Nicolo Porporo kot skladateljem in Händlu odvzela velik del občinstva. Händel pa se je že začel zanimati za drugo glasbeno obliko, to je bil oratorij na angleška besedila iz stare zaveze.

V sezoni 1732 - 1733 je zložil oratorij Debora, kasneje še opero Atalija, kjer je prvič uporabil dva zbora. Naslednje obdobje je bilo verjetno najtežje v skladateljevem življenju. Kljub izjemni delavnosti, v nizu je zložil opere Ariodante, Alcina, Orlando, je operna akademija leta 1737 dokončno propadla. Mojster je doživel hud udarec in sodobniki poročajo, da je delno ohromel, kar kaže na možgansko kap. Verjetni vzrok je bila preobremenjenost. Händel je odšel na zdravljenje v Aachen, kjer si je hitro opomogel in prišel nazaj v staro formo za komponiranje.

Čas oratorija[uredi | uredi kodo]

Svoje velike uspehe je Händel začel s Savlom in Izraelom v Egiptu. Največkrat izvajano delo Mesija je predstavil 13. aprila 1742 v Dublinu. O tej premieri in naslednjih ponovitvah kroži anekdota, da so prireditelji prosili moške (opomba na plakatih), naj pustijo sablje doma, da bi tako lahko več poslušalcev vstopilo v dvorano. Koncerte so namreč poslušali stoje in orožje se ni smelo dotikati drugih.

Na področju oratorija je bil Händel brez konkurence. Pod vplivom vstaje jakobitov 1745 je zložil junaški oratorij Juda Makabejec, ki je doživel velik uspeh. 1751 so se pri skladatelju pojavile prve težave z vidom. Med komponiranjem oratorija Jephtha mu je pri pisanju že pomagal asistent. Händel se je v maju 1752 odločil za operacijo oči. Operacija je uspela. Do konca življenja je nadziral izvajanje svojih del, predeloval orgelska dela, posamezne arije ter popolnoma prenovil delo iz italijanskega obdobja The Triumph. Še en teden pred smrtjo je vodil izvedbo oratorija Mesija. Umrl je 14. aprila 1759. Pokopan je v Westminstrski katedrali.

Glasbena dela[uredi | uredi kodo]

Händlova dela so klasificirana v več številčnih razvrstitvah:

  • HWV: Verzeichnis der Werke Georg Friedrich Händels, klasifikacija Bernda Baselta
  • HG: G. F. Händels Werke: Ausgabe der Deutschen Händelgesellschaft (uredil F. W. Chrysander)
  • HHA: Hallische Händel-Ausgabe
  • CB: Händlov tematsko-kronološki katalog (uredil A. Craig Bell)

Händlov orkester[uredi | uredi kodo]

Za interprete Händlovih oper in oratorijev so zapiski o velikosti posameznih skupin v orkestrih pod Händlovo taktirko in pa o tem, kako so se njegova dela sploh igrala, velikega pomena. Iz Italije, kjer Handel v hiši Ruspoli ni imel nobenega vpliva na sestavo orkestra, vemo zasedbo za La Resurrezione: 2 trobenti, 4 oboe, 23 violin (pod vodstvom koncertnega mojstra Corellija), 4 viole, 6 čelov in 6 kontrabasov. Ostale navedbe so uganka, govora je o še o eni majhni bas violini (lahko da gre za Violo da gamba, kot jo zahtevala partitura) in eno pozavno. Flavte niso omenjene, vendar jih, kot je bil običaj, igrajo oboisti. Sestava Londonskega opernega orkestra je bila pa v celoti v Händlovih rokah. Protokol vojvode Portlanda iz leta 1720 našteva naslednjih 34 glasbenikov: 1 trobenta, 4 oboe, 3 fagoti, 17 violin, 2 violi, 4 čeli, 2 kontrabasa, 1 teorba. 1727 omenja skladatelj na berlinskem dvoru Johann Joachim Quantz, ki se je tedaj zadrževal v Londonu, da so v orkestru »predvsem Nemci, poleg nekaj Italijanov in nekaj Angležev... Castrucci, italijanski violinist, je vodja«. Leta 1728 Francoz Fourgeroux v svojem poročilu o potovanju v Anglijo navaja za izvedbo opere v King’s Theatre King naslednjo zasedbo: 24 violin in viol (na prvem pultu brata Castrucci), 3 violončeli, 2 kontrabasa, 1 lutnja, 2 čembala. Kar se pihal tiče, je samo omenil, da so občasno nastopile tudi flavte in trobente. Oboe in fagote je popolnoma pozabil. Igranje akordov med recitativov se mu je zdelo smešno, gotovo mu od doma to ni bilo znano. Poročal je tudi, da so pri tem igrali samo en čelo, oba čembala in lutnja. Pred premiero Orlanda poroča leta 1733 Sir John Clark Penicuick, da ga je število instrumentalnih virtuozov presenetilo, našteje dve oboi, 4 fagote, več kot 24 violin, 4 violončele, 2 veliki violi da gamba (kontrabasa), 2 čembala in teorbo. Pritožuje se nad orkestrom, ki je bil sem in tja tako glasen, da je preglasil vokaliste. V času 1733–1745[2][3] je bilo Francisco Caporale solo čelist v Händlovem orkestru. Igral je violončelo s petimi strunami in v tem obdobju mnogi od Handelovih solov za violončelo prilagojeni temu instrumentu. Zadnji dostopni notni material je za izvedbe Mesije za čas okoli leta 1750: 4 oboe, 4 fagoti, 2 roga, 2 trobenti, pavke, 14 violin (8 „prvih“ in 6 „drugih“), 6 viol, 3 čeli in 2 kontrabasa.

Opere[uredi | uredi kodo]

  • 1HWV - Almira - 8. januar 1705, Hamburg
  • 2HWV - Nero - 25. februar 1705, Hamburg
  • 3HWV - Florindo - 1708, Hamburg
  • 4HWV - Daphne - 1708, Hamburg
  • 5HWV - Rodrigo - 1707, Firence
  • 6HWV - Agrippina - 1709( 1710 ), Benetke
  • 7HWV - Rinaldo - 1711, London
  • 8HWV - Il Pastor Fido - 1712, London
  • 9HWV - Teseo - 1713, London
  • 10HWV - Lucio Cornelio Silla - 1713, London
  • 11HWV - Amadigi - 1715, London
  • 12HWV - Radamisto - 1720, London
  • 13HWV - Muzio Scevola - 1721, London
  • 14HWV - Floridante - 1721, London
  • 15HWV - Ottone - 1723, London
  • 16HWV - Flavio - 1723, London
  • 17HWV - Giulio Cesare - 1724, London
  • 18HWV - Tamerlano - 1724, London
  • 19HWV - Rodelinda - 1725, London
  • 20HWV - Scipione - 1726, London
  • 21HWV - Alessandro - 1726, London
  • 22HWV - Admeto - 1727, London
  • 23HWV - Riccardo primo - 1727, London
  • 24HWV - Siroe - 1728, London
  • 25HWV - Tolomeo - 1728, London
  • 26HWV - Lotario - 1729, London
  • 27HWV - Partenope - 1730, London
  • 28HWV - Poro - 1731, London
  • 29HWV - Ezio - 1732, London
  • 30HWV - Sosarme - 1732, London
  • 31HWV - Orlando - 1733, London
  • 32HWV - Arianna - 1734, London
  • 33HWV - Ariodante - 1735, London
  • 34HWV - Alcina - 1735, London
  • 35HWV - Atalanta - 1736, London
  • 36HWV - Arminio - 1737, London
  • 37HWV - Giustino - 1737, London
  • 38HWV - Berenice - 1737, London
  • 39HWV - Faramondo - 1738, London
  • 40HWV - Serse - 1738, London
  • 41HWV - Imeneo - 1740, London
  • 42HWV - Deidamia - 1741, London

Oratoriji[uredi | uredi kodo]

  • 46HWV - Il trionfo del tempo e del disinganno - 1707, Rim
  • 47HWV - La resurrezione - 1708, Rim
  • 48HWV - Brockes passion - 1709?, Hamburg
  • 50HWV - Esther - 1718, London
  • 51HWV - Deborah - 1733, London
  • 52HWV - Athalia - 1733, London
  • 53HWV - Saul - 1739, London
  • 54HWV - Israel in Egypt - 1739, London
  • 55HWV - L´alegro il penseroso ed il moderato - 1740, London
  • 56HWV - Messiah - 13. april 1742, Dublin
  • 57HWV - Samson - 1743, London
  • 58HWV - Semele - 1744, London
  • 59HWV - Joseph snd his brethren - 1744, London
  • 60HWV - Hercules - 1745, London
  • 61HWV - Belshazzar - 1745, London
  • 62HWV - Occasional oratorio - 1746, London
  • 63HWV - Judas Maccabaeus - 1747, London
  • 64HWV - Joshua - 1748, London
  • 65HWV - Alexander Balus - 1748, London
  • 66HWV - Susanna - 1749, London
  • 67HWV - Solomon - 1749, London
  • 68HWV - Theodora - 1750, London
  • 69HWV - The choice of Hercules - 1751, London
  • 70HWV - Jephtha - 1752, London
  • 71HWV - The triumph of time and truth - 1757, London
  • 72hwv - the bum-bum opere - 1750, dublin

Ode (izbor)[uredi | uredi kodo]

  • 49HWV - Acis and Galatea - 1718, London
  • 74HWV - Ode for the Birthday of Queen Anne - 1713, London
  • 75HWV - Alexander's feast - 1736, London
  • 76HWV - Ode for St. Cecilia's day - 1739, London

Instrumentalna glasba[uredi | uredi kodo]

  • 289 - 294HWV - Koncerti za orgle op.4
  • 306 - 311HWV - Koncerti za orgle op.7
  • 312 - 317HWV - Concerti grossi op.3
  • 318HWV - Concerto grosso C-dur - Aleksander's feast
  • 319 - 330HWV - 12 Conccerti grosso op.6
  • 332 - 334HWV - 3 Concerti a due cori
  • 348 - 350HWV - Water musik (Wassermusik)
  • 351HWV - Music for the royal fireworks (Feuerwerksmusik)

Glasbene datoteke[uredi | uredi kodo]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Auskunft über Händels Geburts- und Taufdatum, Webseite des Händel-Hauses in Halle
  2. ^ Burney, Charles: A general history of music: … Vol. 4, London 1789, S. 373, Cambridge Library Collection, 2011, ISBN 978-1-108-01642-1.
  3. ^ Charles Burney: A general history of music: … Vol. 4. London 1789, S. 669, Cambridge Library Collection, 2011, ISBN 978-1-108-01642-1.

Literatura[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]