Genitalni herpes

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Genitalni herpes (herpes genitalis) je spolno prenosljiva bolezen, ki jo običajno povzroča herpes simpleks virus 2 (HSV-2), v 10–30% pa HSV-1, in se kaže z bolečimi mehurčki in razjedami na spolovilu ter v njegovi okolici.[1] Bolezen je med najpogostejšimi spolno prenosljivimi boleznimi in se pojavlja vse pogosteje.[2]

Povzročitelj[uredi | uredi kodo]

Bolezen povzroča virus herpes simpleks tip 2, redkeje tip 1 (HSV-2 in HSV-1).[3] Virus se prenaša prek telesnega stika z osebo, ki izloča virus, pri tem pa ni nujno, da ima ta oseba znake okužbe. Po prvotni okužbi virus miruje v živčnih vozlih (ganglijih), od koder se potem ponovno aktivira in povzroča simptome in znake. Ponovne izbruhe pospešijo dejavniki, kot so vročinska stanja, čustven in fizičen stres, oslabljen imunski sistem itd.[1]

Epidemiologija[uredi | uredi kodo]

V industrijsko razvitih in tudi nerazvitih deželah je to najpogostejša spolno prenosljiva bolezen z razjedami. Pojavlja se pri obeh spolih, večina okužb je neopaznih, najpomembnejši dejavnik tveganja pa je nezaščiten spolni odnos z okuženo osebo. Inkubacijska doba traja 3–9 dni.[3]

Simptomi in znaki[uredi | uredi kodo]

Pri prvi okužbi se znaki bolezni pojavijo približno 2 dni do 2 tedna po prenosu od okužene osebe (po spolnem odnosu), znaki so precej hudi in tipično trajajo 2–3 tedne.[2] Na koži ali sluznici spolovil in/ali predela anusa in okolice se najprej pojavi zbadajoč občutek, kasneje se pojavijo drobni mehurčki s prozorno tekočino na pordeli podlagi. Mehurčki kasneje postanejo motni, se predrejo, nastane erozija (plitek defekt kože, plitka razjeda), ki jo prekrije krasta.[3] Spremembe na koži lahko spremlja bolečina, splošna prizadetost s povišano telesno temperaturo in povečanimi regionalnimi bezgavkami,[3] pekoče mokrenje in izcedek iz sečnice[2] ter zastoj urina in zaprtost.[1] Pri ženskah se lahko pojavijo bolečine v spodnjem delu delu hrbta zaradi lumbosakralne radikulopatije, kar 25 % žensk pa lahko ima tudi aseptični meningitis. Po prvotni okužbi lahko virus miruje več mesecev ali let, preden se ponovno aktivira.[2]

Pri poznejših ponovitvah (recidivih) so spremembe manj izražene in navadno ni splošne prizadetosti. Ponovitve se lahko pojavljajo tudi večkrat letno.[3]

Pri približno tretjini okuženih znaki niso značilni, lahko se pojavijo samo rdečina, drobna ranica, belkasto obarvanje. Približno 20 % okuženih sploh nima zaznavnih težav,[3] kljub temu pa lahko izločajo virus in širijo okužbo.[2]

Diagnoza[uredi | uredi kodo]

Diagnoza se najpogosteje postavi glede na klinično sliko in anamnezo,[3] za potrditev se lahko uporablja tudi laboratorijska diagnostika (PCR, virusne kulture).[1]

Diferencialna diagnoza[uredi | uredi kodo]

Diferencialno diagnostično pridejo v poštev zgodnji sifilis, trdi čankar, Behçetov sindrom in eksudativni multiformni eritem.[3]

Zdravljenje[uredi | uredi kodo]

Zdravi se sistemsko z aciklovirjem, valaciklovirjem ali famciklovirjem 5 dni, če so ponavlja več kot 6-krat na leto je zdravljenje nepretrgano.[3]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 "Herpes Simplex Virus Infections". The Merck manual (angleščina). Pridobljeno dne 2012-11-25. 
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 "Dermatologic Manifestations of Herpes Simplex". Medscape (angleščina). Pridobljeno dne 2012-11-25. 
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 3,6 3,7 3,8 Kansky, Aleksej (2002). Kožne in spolne bolezni (slovenščina). Ljubljana: Združenje slovenskih dermatologov. ISBN 961-238-058-9.