Francesco Bianchini

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Francesco Bianchini namešča daljnogled

Francesco Bianchini, italijanski astronom, fizik, anatom, botanik, filozof, teolog, orientalist, historiograf in arheolog, * 13. december 1662, Verona, Italija, † 2. marec 1729, Rim.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Bianchinijev gnomon na južni steni bazilike Svete Marije Angelske in Mučeniške v Rimu vsako poldne projicira sliko Sonca na poldnevniško črto. Krajevni poldan zaostaja za 2 minuti pri kotu skoraj 56° od nadglavišča
Prikaz poldnevniške črte v baziliki Svete Marije Angelske in Mučeniške iz Bianchinijevega dela De nummo (1703). Desno je žarek Sonca, levo pa Severnice.

Bianchini je delal za kurije mnogih papežev. Med drugim je bil tudi tajnik komisije za prenovo koledarja in je izdeloval postopek za izračun pravilnega datuma velike noči v danem letu.

Napisal je mnogo del, med drugim Splošna zgodovina (Istoria universale), (Rim, 1697); Dve razpravi o koledarju in ciklu Julija Cezarja (De calendario et cyclo Caesaris) (Rim, 1703); Hesperi et Phosphori nova Phaenomena. V zadnjem delu je iz opazovanja izvedel čas vrtenja površine Venere. Danes vemo, da je to nemogoče, ker planet prekriva debela plast atmosfere. Raziskoval je tudi paralakso Venere in izmeril precesijo Zemljine vrtilne osi.

Njegov pogled na Kopernikovo sliko Osončja ni izpričan. V knjigi o Veneri ima njegov sistem Osončja prazno središče.

Bil je član Francoske akademije znanosti (Académie des sciences).

Priznanja[uredi | uredi kodo]

Poimenovanja

Po njem se imenujeta kraterja na Luni (Bianchini) in Marsu (Bianchini).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]