France Stele (umetnostni zgodovinar)

Za druge pomene glej France Stele.

France Stele

Rojstvo:	21. februar 1886 Tunjice
Smrt:	10. avgust 1972 Ljubljana
Narodnost:	slovenska
Področje:	umetnostna zgodovina
Ustanova:	Univerza v Ljubljani
Alma mater:	Filozofska fakulteta na Dunaju
Mentor doktorske disertacije:	Max Dvořák
Pomembne nagrade in priznanja:	Prešernova nagrada, Herderjeva nagrada, zlati doktorat dunajske univerze, častni doktorat ljubljanske univerze
Verska opredelitev:	RK

France Stele [Francè Stelè], slovenski umetnostni zgodovinar, * 21. februar 1886, Tunjice, † 10. avgust 1972, Ljubljana.

France Stele je ob Izidorju Cankarju in Vojeslavu Moletu predstavnik klasičnega rodu slovenske umetnostne zgodovinske in eden najzaslužnejših raziskovalcev slovenske umetnosti, profesor, likovni kritik in urednik.

Življenje in delo

France Stele, rojen 21. febr. 1886 v Tunjicah pri Kamniku kmetu Francetu in Jožefi Stele (rojeni Pavlič), je ljudsko šolo obiskoval v rojstnem kraju, gimnazijo v Kranju (1898–1906) in se kljub izrazitemu matematičnemu talentu odločil za študij umetnostne zgodovine. Po odsluženem vojaškem roku (30. avstrijski pešpolk v Lvovu) je 1907 študiral slovanske jezike in zgodovino na dunajski Filozofski fakulteti in tu postal član Inštituta za avstrijsko zgodovinsko raziskovanje. Na umetnostno-zgodovinskem študiju, ki je bil Steletov osrednji študijski predmet, sta bila glavna učitelja prof. Max Dvořák, ki je štel Steleta med svoje najljubše učence ter mu ostal prijatelj do smrti 1921, in Julius Schlosser. Poslušal je tudi predavanja Jos. Strzygowskega. Leta 1911 je končal študij in se usposobil za arhivsko, bibliotečno, muzejesko in spomeniško službo. Leta 1912 doktoriral z disertacijo o srednjeveškem stenskem slikarstvu na Kranjskem Gotsko stensko slikarstvo na Kranjskem. Isto leto je bil nastavljen kot praktikant pri dunajski Centralni komisiji za varstvo spomenikov in nato poleti 1913 prevzel službo deželnega konservator za Kranjsko, vodil pa je tudi referat za Koroške spomenike. Med prvo svetovno vojno je bil od septembra 1914 v ruskem vojnem ujetništvu, večinoma v Sibiriji. Ko se je 1919 vrnil, je v Ljubljani prevzel vodstvo spomeniškega urada za Slovenijo. od 1921 je honorarno predaval umetnostno zgodovino na arhitekturnem oddelku Tehniške fakultete v Ljubljani. Leta 1937 je bil imenovan za izrednega profesorja umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, od 1952 pa je bil prav tam redni profesor. Leta 1960 se je upokojil, kot zaslužni profesor pa predaval še naprej.

Leta 1936 je postal član Društva za humanistične vede v Ljubljani in Mednarodne zveze muzejev, od 1937 je bil v Mednarodnem odboru za umetnostno zgodovino (CIHA), od 1940 redni član SAZU, od 1951 dopisni član Mednarodnega komiteja za spomenike pri Unescu, od 1955 dopisni član JAZU in od 1970 SANU, od 1955 član jugoslovanske sekcije Mednarodne zveze likovnih kritikov (AICA); bil je dosmrtni član Avstrijskega zgodovinskega inštituta, častni član več slovenskih muzejskih društev in Zveze društev jugoslovanskih konservatorjev ter predsednik in nato častni predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva.

Poročen je bil s slovensko bibliotekarko in zgodovinarko Melito Pivec.

Bibliografija

• Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih (1924)
• Umetnost zapadne Evrope (1935)
• Monumenta artis slovenicae I-II (1935-1938)
• Slovenski slikarji (1949)
• Umetnost v primorju (1960)
• Slovenski impresionisti (1970)

Odlikovanja in priznanja

• zlati doktorat dunajske univerze (1962)
• Prešernova nagrada (1966)
• častni doktorat ljubljanske univerze (1969)
• red zaslug za ljudstvo z zlatim vencem (1969)
• Herderjeva nagrada (1969)
• častni občan občine Kamnik (1971)

Viri

• Slovenski biografski leksikon 1925-1991. (2009). Elektronska izdaja. Ljubljana: SAZU
• Enciklopedija Slovenije. (1998). Knjiga 12. Ljubljana: Mladinska knjiga.