Frančiškov svetni red

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Za dominikanski svetni red glej Tretji red svetega Dominika.

Frančiškov svetni red (FSR) ali III. red je cerkveni red, ki je namenjen laikom. Red je ustanovil Sveti Frančišek Asiški kot tretjega po vrsti, za manjšimi brati, to je moškem redu, ter klarisami, ženskem redu, ki ga je ustanovil skupaj s sveto Klaro.

Tretji red, se je začel kot gibanje znotraj Cerkve že pred letom 1221, pa vendar je šele tega leta dobil svojo obliko in način življenja, imenovano Memoriale propositi [1]. Uradna potrditev reda pa se je zgodila 18. avgusta 1289 z bulo papeža Nikolaja IV. Supra montem.[2] Pravzaprav je tudi Frančišek sam izšel iz gibanja. To so bili spokorniki, ki so hoteli zares živeti vero, odnos z Bogom. Pripadal je spokornikom iz Assisija. To skupino, katere voditelj je postal, je povezal s Cerkvijo in sprejel za vsebino svojega reda hoje za Jezusom, ubogim, križanim in vstalim, življenje po evangeliju, bratstvo, ljubezen in poslušnost do Cerkve in duhovnikov, tudi če komu niso simpatični ali so celo grešni, ljubezen do evharistije, Marije, bližino ubogih.

Frančišek ni nikogar kritiziral, pokazal je drugačen način življenja v Cerkvi. Ta odločitev je bila bistvena. Kajti od množice spokornih gibanj tistega časa, so ostali samo njegovi redovi. Srednjeveško okolje je bilo nasičeno z govorjenjem o evangeljsko-apostolskem življenju, v najrazličnejših tonih in ne vedno povsem v skladu z vero. Novost pa je bila v tem, da sta tako Frančišek kot Klara, prenovljena v Duhu, znala preprostim ljudem vcepiti ideal ljubezni do Jezusa, njegove Cerkve in bližnjega.

Ljudje so na Frančišku samem videli, kako je bil blizu Jezusu. To je bilo tako vabljivo, da so tudi sami hoteli biti takšni Jezusovi prijatelji kot Frančišek. Ta odločitev ljudi, da bi v vsakem stanu in poklicu živeli po Frančiškovem zgledu, poskusili zvesto slediti Jezusu, traja z večjo ali manjšo predanostjo že 750 let. Zato ima Frančiškov svetni red veliko dediščino. Včasih je težka, ker je ni lahko razumeti in jo danes predati naprej, je pa tudi zaklad, ki bogatí svet s svetniki in ima duhovnost, ki vabi človeka k Bogu.

Frančišek je napisal pismo vsem vernikom. Namenjeno je kristjanom, ki so hoteli bolj zvesto živeti odnos z Jezusom. To izkušnjo in zvestobo Bogu so želeli živeti v vsakdanu. Frančišek jim je s svojim pismom pri tej želji in odločitvi pomagal. Tako pismo je danes FSR. Kdor je doživel, da Bog res je, pa tudi kdor je doživel njegovo dobroto, da ima vsakega človeka rad; da živi v skupnosti vernih, v Cerkvi, Božji besedi in v ubogih, mu želi zares pripadati, ne glede na spol, stan, starost, izobrazbo, premoženje in poklic. FSR je pomoč na tej poti k Bogu. Jasno je, da je tudi to človeška skupnost, ki ni popolna in mora tudi sama vedno znova prositi Svetega Duha za spoznanje, kako naj sledi Jezusu. Ampak ljudje živimo v nepopolnem svetu. To je naša resničnost. Lahko se ji izogibamo in želimo živeti v iluziji ali idealizaciji. Vendar Bog nima rad naših popolnih podob o nas, naših družinah, skupinah, družbi, Cerkvi. Iluzij ni mogoče imeti rad, ker preprosto ne obstajajo. Resničnost sem jaz, tak kot sem, moja družina, prav ta družba, prav taka Cerkev. In prav take nas ima Bog rad in prav takim kot smo želi podariti odrešenje. Če se ukvarjamo s tem, kako bi izgledali idealni, lahko spregledamo ponujeno darilo. Prav naše življenje, tako kot je, je kraj, kjer lahko sprejemamo odrešenje. Frančiškov svetni red je pomoč, da s sprejetjem svoje resničnosti, po evangeliju, vodilu, zakramentih, skupnosti, ljubezni do Cerkve, s spokornostjo, molitvijo, pod varstvom Device Marije, po priprošnji sv. Frančiška in sv. Klare, sprejemamo dar Jezusovega odrešenja. Potem pride na vrsto tudi posnemanje ubogega in križanega Kristusa ter pričevanje zanj v težavah in preganjanju. Šele ko tudi kristjani doživimo moč nepreklicne zavezanosti Boga Očeta človeku, ki jo je dokazal v Kristusovi smrti za nas in njegovem vstajenju, v nas vzklije resnična želja po pričevanju, oznanjevanju, uboštvu, delu za spremembe v družbi, skratka da bi bili luč, sol in kvas sveta. Sicer je vse to muka in frustracija, ker so pred mano naloge, nimam pa volje in moči, da bi jih sploh pogledal.

Frančiška je Kristus zajel. Postal mu je vse. "Moj Bog in moje vse", je molil. V tem odnosu je Frančišek ljubil vse, kar ljubi Kristus. Zaobljube v FSR tesneje povežejo krščenega s Cerkvijo in Jezusom. Tako tudi kristjanu zares postaja Kristus vse, postaja vse v vseh.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Zgodovina Frančiškovega svetnega reda: Robert Bahčič, Ljubljana 2005, 132-133
  2. ^ Zgodovina Frančiškovega svetnega reda: Robert Bahčič, Ljubljana 2005, 138