Fokker E

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Fokker Eindecker
Replika Fokkerja E.III

Tip: lovsko letalo
Prvi polet: 1915
Proizvajalec: Fokker, Nemško cesarstvo
Konstruktor: Anthony Fokker
Uporaba: Prva svetovna vojna


Fokker E (E je oznaka za enokrilnik - Eindecker) je eno najbolj razvpitih letal prvega, začetnega obdobja bojev v zraku, ki se je odvijalo le desetletje potem, ko sta brata Wright opravila znameniti prvi polet s motornom letalom.

Konstrukcija nizozemskega letalskega inženirja, ki je delal v Nemčiji, Anthonyja Fokkerja je v rokah nemških pilotov gospodarila v zraku zahodnega bojišča prve svetovne vojne v tolikšni meri, da je to obdobje v analih zračnega vojskovanja znano kot »fokkerjeva šiba božja«.

Fokker E.III pri vzletu, slika iz konca 1915 ali 1916

Razvoj letala[uredi | uredi kodo]

Zgodba tega stroja je tesno povezana z iznajdbo naprave, ki omogoča streljanje skozi polje letalskega vijaka, propelerja. S težavo se je ukvarjala vrsta inženirjev iz različnih držav, vendar neuspešno. Leta 1915 je lastno rešitev izdelal in preskusil Roland Garros, znani francoski predvojni letalec, ki je aprila tega leta z njo uspešno sestrelil pet letal. Svet je tako dobil novega junaka, letalskega asa in pa novo orožje; sinhroninizirano strojnico. Na Garrosovo žalost pa je še istega meseca moral zasilno pristati med nemškimi jarki in sprejeti usodo vojnega ujetnika, kar je tudi ostal do konca vojne. Vendar pa Nemci niso dobili samo dragocenega ujetnika, pač pa še veliko večji plen; lahko so si ogledali v čem je skrivnost nove smrtonosne iznajdbe. Tu nastopi konstruktor Anthony Fokker, ki so mu zaupali proučitev naprave. V nekaj naslednjih dneh je flamski inženir izdelal novo, izpopolnjeno in jo tudi preskusil na enem izmed svojih predvojnih letal, lahkem enomotornem, enosedežnem enokrilniku M 5K, ki so ga do tedaj uporabljali za neoborožene opazovalne naloge. Tako je nastal Fokker E »eindecker« (enokrilnik), iz nenevarnega izvidnika nad bojiščem do pravega lovca, katerega namen je zalezovati in pregnati ostale udeležence v zraku.

Letalo je bilo tudi konstrukcijsko dokaj napredno za tisti čas; trup je bil izdelan iz jeklenih varjenih cevi in ne več leseno, kot je bilo običajno do takrat, pred sedežem je bila privarjena piramida, ki je služila za sidrišče napenjalnih vrvi do kril, ki so bila normalno da lesena.

Nemški pilot v svojem Fokkerju

Poleti tistega leta je Fokker sam preskusil prvi tip letala imenovan »E I«. Opremil ga je z strojnico parabellum kalibra 7,92 mm, poganjal pa ga je 7-valjni motor oberursel U O z močjo 80 konjskih sil. Kmalu pa ga je zamenjal z izboljšanim drugim modelom E II, ki je imel močnejši motor oberursel U I s 100 KM. Izdelali so le 23 primerkov in ga po več manjših izboljšavah preimenovali v E III, tretji model, ki so jih naredili 249 in veliko večino njih poslali na zahodno fronto, kjer so jih spomladi 1916 imeli v boju že prek sto. Obstajal je še E IV, ki so ga izdelali v majhnem številu in se ni obnesel, je pa zanimiv ker je imel za tedanje razmere izredno močno oborožitev kar treh mitraljezov. Četrti tip letala je bil poskus podaljšanja življenjske dobe, ki se mu je po začetnem šoku za zaveznike začela naglo izstekati in se je zgolj po enem letu več ni dalo daljšati saj je bilo letalo že zastarelo, potem ko so mu nasproti postavili nove konstrukcije z novimi idejami, močnejšimi motorji...
Tako je po dobrem letu dni in 416 izdelanih primerkih, Fokker opustil razvoj enokrilnika in se posvetil drugim rešitvam, ki mu bojo prav tako prinesle slavo in zaslužek, kot so mu pri tem letalu, ki je zapisano v zgodovino kot prvo pravo serijsko lovsko letalo.

Gospodar bojišča[uredi | uredi kodo]

Poleti 1915 so prvi primerke letala dobili nekateri piloti na bojišču in takoj zelo agresivno nastopili z njimi nasproti povsem nepripravljenim francoskim ter angleškim letalcem, med katerimi so takoj padle prve žrtve. Že na svojem tretjem poletu z novim letalom je svojo prvo zračno zmago dosegel Oswald Boelcke, nasledni dan pa se mu je pridružil Max Immelmann. Oba nemška pilota sta v kratkem času zaslovela tako doma kot pri svojih nasprotnikih, in ko se jima je pridružilo vse več vrstnikov (med drugim Otto Parschau in Kurt Wintgens ) je postal zrak nad jarki prve svetovne vojne prav tako smrtonosen za zavezniška letala kot za pehoto spodaj. Prvič v zgodovini vojskovanja je prišlo do bojev za zračno prevlado, v kateri so se nemški piloti izkazali v tolikšni meri, da poznamo obdobje od jeseni 1915 do spomladi 1916 kot obdobje »fokkerjeve šibe božje« (angleško: Fokker scourge ), letala kot naprimer britanski B.E. 2 pa za »fokkerjevo topovsko hrano« ali  »fokker futr«.

Izpeljanke[uredi | uredi kodo]

Izvedba E.IV opremljena s tremi strojnicami

Izdelali so 416 takšnih letal v petih izpeljankah, največ, 249, v izpeljanki E.III.

Izpeljanka Št. izdelanih Leto izdelave
M.5 K/MG 5 1915
E.I 68 1915
E.II 49 1915- 16
E.III 249 1915- 16
E.IV 49 1916

Viri[uredi | uredi kodo]

  •  »Sodobni Ikari«, Mladinska knjiga, 1989 (ILUSTRIRANA ZGODOVINA LETALSTVA)
  • Reynolds, Quentin (1975). Bojevali so se za nebo. Ljubljana: Mladinska knjiga. COBISS 603166.