Fetišizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Fetišizem v Južni Afriki okrog leta 1900, ko ga je prikazalo misijonarsko društvo iz Londona.

Fetiš (izvira iz francoske besede fétiche, ki prihaja iz portugalske besede feitiço; ta pa ima korenine v latinski besedi facticius, "umeten" and facere, "izdelati") je predmet, ki naj bi imel nadnaravne moči, ali natančneje, predmet človeške izdelave, ki naj bi imel moč nad ljudmi. Fetišizem je pravzaprav kulturološko pripisovanje pripadajoče vrednosti ali moči predmetu.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Sprva so Portugalci razvili koncept fetišizma, ko so se nanašali na predmete, ki so jih uporabljali verski kulti domorodcev v Zahodni Afriki.

Leta 1825 je Auguste Comte uporabil ta koncept v svoji teoriji evolucije religije, kjer je fetišizem postavil za najzgodnejšo stopnjo verstva, sledita pa mu politeizem in monoteizem. Skupaj tvoijo prvo stopnjo njegovega Zakona o treh stopnjah.

Etnografija in antropologija med fetiše uvrščata tudi nekatere artefakte monoteističnih verstev, na primer Sveti križ in hostije.

V 19. in 20. stoletju sta Tylor in McLennan, zgodovinarja verstev, zapisala, da koncept fetišizma preusmerja pozornost z odnosa med človekom in Bogom na odnos med človekom in predmeti, zaradi česar so se uveljavili napačni vzorci posledičnosti naravnih dogodkov. Zgodovinsko in sociološko gledano, je bil to zanju osrednji problem.


Običaji[uredi | uredi kodo]

V teoriji je fetišizem prisoten v vseh verstvih, a uporaba koncepta v verskih študijah izvira iz preučevanja tradicionalnih verstev Zahodne Afrike in vzhodnoafriškega vuduja.

Kri se mnogokrat šteje za posebej močan fetiš ali sestavni del fetišev, poleg drugih predmetov in snovi, kot so kosti, krzno, kremplji, perje, dragi kamni, voda iz določenih krajev, določene vrste rastlin in les.

Posvetni fetišizem[uredi | uredi kodo]

V 19. stoletju sta se pojavili dve teoriji fetišizma izven verske sfere. Prva je bila Marxova ideja o fetišu udobja, v katerem predmeti narekujejo družbene dejavnosti, ki jih proizvajajo. Druga teorija je bila delo Alfreda Bineta, ki je skoval izraz spolni fetišizem, kjer predmet nadomesti človeka kot spolni objekt. Učenjaki so odtlej razvijali teoriji in s tem vplivali na antropološko razumevanje fetišizma nasploh.


Glej tudi[uredi | uredi kodo]