Feljtonski roman

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Prvi slovenski feljtonski roman Ivan Erazem Tatenbah Josipa Jurčiča, Slovenski narod 1873

Feljtonski roman (tudi feljtonistični, podlistkarski, časnikarski roman ipd.) je roman, objavljen v nadaljevanjih pod črto na dnu strani dnevno informativnega tiska, tj. časnikov.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Slovenski feljtonski roman[uredi | uredi kodo]

Med 1873 in 1918 je na straneh slovenskih časnikov izšlo okrog 250 feljtonskih romanov, skoraj polovica med izseljenci v Severni Ameriki. Produkcija se je strmo vzpenjala, časniki, avtorji in prevajalci so bili bodisi liberalsko (Slovenski narod, Edinost, Clevelandska Amerika) bodisi katoliško (Slovenec, Soča, Domoljub, Amerikanski Slovenec) opredeljeni in tej nazorski ločnici se je s svojim sporočilom podrejalo tudi romanopisje; nekje vmes je bil le ameriški Glas naroda. Delež izvirne produkcije je bil četrtinski (po zaslugi matičnih liberalskih časnikov) in rastoč, med jeziki, iz katerih so romane prevajali, pa je bila na prvem mestu francoščina, potem angleščina, nemščina in ruščina; začetno zanimanje za prevajanje iz slovanskih jezikov je usihalo.

Prvi feljtonski roman na Slovenskem je bil nemški (Jakob Alešovec, Laibacher Mysterien, Laibacher Zeitung 1868), prvi slovenski je izšel leta 1873 (Josip Jurčič, Ivan Erazem Tatanbah, Slovenski narod). Najpogosteje je bil objavljan avtor viteških zgodovinskih romanov in urednik Slovenskega naroda Miroslav Malovrh, med prevedenimi je bil na prvem mestu Henryk Sienkiewicz, sledijo Karl May, Alexandre Dumas in August Šenoa. Feljtonski romani so bili takoj po objavi v časniku ponatisnjeni v knjigi, redke izjeme brez knjižnega ponatisa pa so se izgubile iz literarnozgodovinske zavesti (Anton Mahnič, Zadnji samotar, Josip Vandot, Begunci, Zofka Kveder, Na kmetih). V ameriških slovenskih časnikih je za razliko od matične periodike do prvih objav izvirnih romanov prišlo redko (slovenske avtorje so le ponatiskovali), pač pa je po zaslugi urednikov (Janeza Trčka, ki je bil med prevajalci najplodnejši, Louisa J. Pirca in Berta P. Laknerja) prineslo veliko novih prevodov, ki sploh še niso bibliografsko registrirani: potopisne romane Karla Maya, socialne romane Victorja Hugoja in Émila Zolaja, protivojni roman Berthe von Suttner itd.; v Sloveniji je bil najplodnejši prevajalec Peter Miklavec. Imena avtorjev in prevajalcev so ob naslovu romanov pogosto umanjkala ali pa so bila nadomeščena s kraticami oz. psevdonimi. Repertoar objavljenih avtorskih imen je nacionalno specifičen in le delno primerljiv z drugimi literaturami.

Literatura[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]